Slovenija pred ponavljanjem razreda (1.del)

2

draga2013Ko sem izbiral naslov svojega modrovanja, nisem mislil na to, da se bo dobro prilegal aktualnemu kontekstu, saj vsaj v Republiki Sloveniji naše srečanje sovpada s stresnim začetkom novega šolskega leta. Toda občutek ponavljanja že videnega in vračanja k snovi, ki smo jo nekoč že jemali in bi jo nekako morali že osvojiti in znati, ni od včeraj. Drznem si reči, da občutja prenekaterega Slovenke in Slovenca preveva že nekaj zadnjih let. Mu je pa ravno vse, kar se je zgodilo v letu Gospodovem 2013, dalo dodatnega zagona. Kalvarija vrha tukajšnje Katoliške cerkve v zadnjem mesecu je bila v tem oziru nekakšen začasni finale in nekakšna pika na i.

Miti padajo v prepad

Že prej pa smo se v slovenskem prostoru srečevali z zelo intenzivnimi in nikoli prijetnimi procesi demitizacije, kakršnih v zadnjih dveh desetletjih nismo doživljali. V prepad je zgrmelo toliko mitov, da bi skoraj ponovil za pesnikom Na tleh leže slovenstva stebri stari, ko bi bil povsem prepričan, da v našem kontekstu ne bi zveneli preveč patetično in predvsem, da je s tem verzom scela resno mislil Prešeren sam. Zato jih bom na začetku svojega izvajanja nekoliko prizemljil in skušal isto vsebino ponazoriti z naslovno pesmijo sebi ljubega, čeprav značilno nedodelanega slovenskega otrokom namenjenega filma Čisto pravi gusar. Vse naše pravljice s papirja nam bežijo. Da, morda je to učinkovit opis našega stanja. Seveda s pomembno razliko, da ne bežijo tako, da bi pred nami oživeli njihovi junaki, marveč da bi se izgubile v nepovrat. To pa boli. In da res boli, priča dogajanje zadnjih dvanajstih mesecev vse preveč nazorno.

A prav to, da smo hoteli svojo državo in demokracijo do te mere vztrajno zidati na pravljicah in mitih, nas po mojem mnenju sedaj pošilja nazaj v razred, ki smo ga uradno in formalno že končali. Kot bi se vse svoje šolanje v bistvu vrteli v krogu, sedaj pa smo dospeli nazaj na izhodišče. Naj mi bo v nadaljevanju dovoljeno nanizati nekaj misli o poglavitnih mitih slovenskega prostora, ki so ob tegobah zadnjih let neusmiljeno razpadli, o tem, kako se zdravljenja zaradi njihovega slovesa loteva slovenska družba, nazadnje pa še o bistvenem in najtežjem vprašanju, kako naj bi se položaja lotili, da bi preživeli celo smrt ali dokončni beg svojih priljubljenih pravljic.

Že Cankar jih je poznal

Trdovratnost mitološke in pravljične podstati je na Slovenskem stara stvar. Neločljivo je povezana že z modelom slovenske družbe, ki mu delovno recimo cankarjanski. Ne zato, ker bi bil Ivan Cankar njegov tvorec, marveč zato, ker je bil kljub temu, da je v svojem življenju kot pravzaprav večina med nami do danes nenačelno velikokrat pristajal na kompromise z njim, njegov najbriljantnejši kritik in avtor njegovega do danes nepreseženega opisa. Njegova diagnoza je relativno preprosta. Ker se je slovenstvo oblikovalo in velikokrat proti iz zgodovinskih danosti izpeljanim pričakovanjem ohranilo ob silovitem pritisku svojega tujega sosedstva, je skepsa do »tujine«, »tuje učenosti« in »sveta« nekako vgrajena v njegove temelje. Kar je razumljivo in kot obrambni mehanizem edino mogoče. Druga plat medalje, ki je Cankarja bolj zmotila, je, da je ista skepsa, ki je odigrala nenadomestljivo ohranitveno vlogo za Slovence, omogočala in spodbujala specifičen proces nastajanja domačih elit. Cankar slednje v Kurentu in drugod dokaj posrečeno imenuje bojarje, zanje pa je značilno predvsem, da jim je slovenski človek v imenu dejstva, da gre za »domače«, »narodne« elite pripravljen odpustiti precej, če ne skoraj vsega. Zanj je bistvena gotovost, da so vzvodi moči in virov v rokah »naših« ljudi, kako pa ti ljudje z vzvodi krmilijo, ga zanima bistveno manj. Takšno izhodišče se je v zadnjem stoletju po Cankarju izkazalo za odlično gojišče vzgoje za neodgovornost. In prav razpad mita o »domačih« elitah, ki so že zaradi svoje domačnosti porok zdravega razvoja, se kaže danes kot najbolj boleč. Da moramo nazaj v šolo, je predvsem zasluga bankrota cankarjanskega modela slovenske elite, ki je preživel vse siceršnje pretrese 20. stoletja.

Druga, še vedno že v cankarjanski Sloveniji zaobjeta značilnost, ki tvori konstitutivni element slovenske samozavesti, se napaja iz na moč podobnih izvirov. Stalni utemeljeni občutek ogroženosti v neprijazni in močnejši okolici je narekoval počasno rast mesijanskih prvin v Slovenkinem in Slovenčevem dojemanju samih sebe. Ne le, da sta napake odpuščala voditeljem, še na celotno narodno skupnost kot kolektiv sta razširila zamisel o njeni nezmotljivosti. Da Slovenka in Slovenec na nobenem odločilnem razpotju ne zavijeta narobe, je postala dogma. Tudi slovo od nje se ob očitnih razpokah kaže tako rekoč kot nekaj nemogočega. 

Pripis uredništva: razmišljanje (z v naslednjih dneh objavljenimi nadaljevanji) je avtor predstavil na 48. Študijskih dnevih Draga

Foto: Peter Cvelbar

2 KOMENTARJI

  1. Upravljanje s Slovenijo je podobno “krokarski združbi”, v kateri večina gleda le na svojo kratkoročno korist.

    Posledica tega je nastajanje “krokarskih elit”, ki ne opravljajo svojega plemenitega poslanstva,
    kako zanesljivo graditi duhovno in materialno rast slovenske skupnosti in posameznika v njej.

    Še posebej žalostno je, da so takšne krokarske elite celo v kulturi.

    Dokler se ne bo razčistilo kakšno poslanstvo in vrednostno bit morajo imeti elite v politiki, gospodarstvu, kulturi…, ne bo pravega napredka.

Comments are closed.