Slovenija pred ponavljanjem razreda (2.del)

4

maverOpremljen z ničkoliko kovčki cankarjanske prtljage je slovenski prostor dočakal svojo najtemnejšo uro, najprej z razdelitvijo po prvi svetovni vojni, nato pa z izzivom treh totalitarizmov pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Na površini je preizkušnjo zmogel. Toda ob dobrih in celo odličnih so v tej uri izstopile tudi njegove najslabše plati. A bi bila njihova manifestacija verjetno manj uničujoča in manj trajna, če se ne bi med- in povojna kalvarija zlila z obema ključnima elementoma predvojne, cankarjanske Slovenije. Če je narodna usoda v rokah narodnih, domačih elit vedno varno spravljena in če te skupaj s svojimi podaniki nikoli zares ne zgrešijo, je predstavljala izkušnja epskega državljanskega spopada med vojno strahotno interpretacijsko težavo. Kako rešiti mita in obenem biti vsaj malo blizu resničnosti?

Srednjeevropska izjema

Zaradi odgovora na omenjeno vprašanje Slovenija bode v oči ne šele od včeraj, marveč tako rekoč od leta 1990. Med obema skrajnima modeloma soočanja s povojno preteklostjo in poti v demokracijo, ki jima recimo »baltski« in »sovjetski«, je za svoje siceršnje okolje že od vsega začetka nenavadno blizu slednjemu. Po nekaj drugačnih poskusih čisto na začetku demokratizacijskih procesov se je zgodovinski in družbeni konsenz na Slovenskem povsem nagnil v prid povojnemu dojemanju slovenskega prostora in povojne politične mitologije. Če so se Latvijci, Litvanci, Madžari, Poljaki, Čehi, na svoj način celo Hrvatje in deloma Ukrajinci hitro odločili, da bodo svojo novo skupnostno zgodbo gradili na predvojni izkušnji in nastavkih, takšna možnost pri nas nikdar ni imela resnične perspektive. Deloma se da zadevo pojasniti z drugačnimi, bolj pisanimi zgodovinskimi izhodišči pri bližnjih in daljnih sosedih, čeprav ravno dokaj radikalni latvijski recept, ki je občasno šel celo na škodo znatne ruske manjšine, takšne pomisleke postavlja pod vprašaj. Verjetneje pa se tako izrazita prevlada povojne politične mitologije v javnem prostoru navezuje na nekaj drugega.

Izoblikovati se je morala, da bi preživel konstitutivni mit slovenstva. V trenutku, ko se je (poznejša) zmagovita stran v epskem spopadu med Slovenci odločila, da kot popolnoma dopustni gradnik v tkivo svojega uspeha vgradi zločin, se je znašla v hudem nasprotju s prejšnjimi mitološkimi predstavami. Seveda je potrebno na tem mestu poudariti, da je bila njena odločitev sprejeta v trenutku, ko je zunanja totalitarna grožnja dosegla nikoli prej videne razsežnosti, česar ne gre nikoli izgubiti izpred oči, ne razbremenjuje pa tistih, ki so jo sprejeli, levjega deleža odgovornosti zanjo. A v pravljice zaverovani Slovenke in Slovenci so raje sprejeli in še vedno sprejemajo črno-belo mitološko razlago nove »domače« elite, po kateri so za nazaj postala nujna in odpustljiva vsa njena dejanja, medtem ko so vsa dejanja nasprotnikov za nazaj in za naprej obveljala za zavržna. Sprega »cankarjanstva« in povojne mitologije je omogočila hkratno popolno prevlado vojaške logike v javnem diskurzu, po kateri je dejstvo »zmage« hkrati že porok popolne pravilnosti slehernega dejanja v njeni službi in opravičilo za vsak korak, ki vodi v uničenje »sovražnika«.

Dežela neravnovesja

Posledica te mutacije mitov cankarjanske Slovenije je, kot je zdaj razvidno bolj kot nemara pred leti, strahotno neravnovesje v slovenskem javnem prostoru. Nosilcem povojne politične mitologije je še naprej prepuščeno določanje temeljnih pojmov za zdrav družbeni razvoj, pa najsi gre za vprašanje, kaj je demokracija in kaj je fašizem, kaj je liberalno in kaj klerikalno, kakšno je pravo in kakšno sprevrženo mesto Katoliške cerkve v javnosti, in tako naprej. Seveda tudi, kaj je resnični »nacionalni interes« in kakšen je za Slovence najprimernejši gospodarski model. Iz tega izvirajoča obotavljivost slovenskih elit in posledično slovenskega prostora glede priznavanja nekaterih temeljnih dejstev in, če hočete, temeljnih civilizacijskih norm in demokratičnih pridobitev bi bila zabavna, če ne bi iz groteske že prešla v tragedijo.

Potemtakem niti ni čudno, da je bil odziv slovenskega človeka na domala samosesutje bistvenih mitov tak, kot je bil. Čeprav so zadnjo »slovensko jesen« mediji tako rekoč v enem zboru (nekaj redkih drugačnih glasov je pod težo te enostranskosti povsem spregledalo resnično obstoječe nezadovoljstvo ljudi v ozadju vsaj mariborskih vstaj) razglašali za nič več in nič manj kot pristno revolucijo, ni domala noben transparent postavljal pod vprašaj pravljic in mitov. Velikokrat ponovljena zahteva po »zamenjavi vseh elit« se je v praksi hitro razblinila v frazo, namenjeno zamegljevanju dejstva, da je šlo za željo po zamenjavi zgolj določenih predstavnikov elit. V zadnji etapi so dobili protesti celo povsem sovjetski obraz in s tem potrdili strateško usmeritev naše družbe v vsem obdobju po osamosvojitvi in demokratizaciji. Med redke res dobro artikulirane zahteve gibanja sta se nazadnje prebili želji po zamenjavi strankarske demokracije in ponovnem izgonu Katoliške cerkve iz družbene arene. Ker gre za dve izmed redkih področij, kjer so morali nosilci povojne politične mitologije v Sloveniji vsaj nekoliko popustiti, je vsak komentar odveč. Krivdo za sesutje slovenskega gospodarskega modela so na grbo kmalu dobile »sovražne« tuje sile na čelu z za slovenske razmere neustreznim kapitalizmom, Evropsko unijo in ZDA. Vera v pota in stranpota domačih bojarjev pri upravljanju z narodnim bogastvom je na koncu ostala enako neomajana kot v svetu Cankarjevih dram. 

4 KOMENTARJI

  1. “Če je narodna usoda v rokah narodnih, domačih elit vedno varno spravljena in če te skupaj s svojimi podaniki nikoli zares ne zgrešijo, je predstavljala izkušnja epskega državljanskega spopada med vojno strahotno interpretacijsko težavo.”

    zelo dobro.
    tako tiščimo mižat, da nam zrklo poka …

  2. škoda, da avtor nikjer ne omeni, da so na češkem, poljskem in v ostalih državah omenjenih v članku odstranili vso partijsko osebje, pri nas pa je polovica bišvih partijcev ostala tam, kjer so bili, ruga polovica pa je čez noč postala “opozicija”

    bolano

  3. Partizanov in domobrancev praktično ni več. So le še ‘partizani’ in ‘domobranci’, ki predstavljajo po 49,5%+ 49,55 slovenskih državljanov. Navidezna nasprotja med ‘partizani’ in ‘domobranci’ so dosežena s poimenovanjem, ki umetno vzdržuje tragična nasprotja iz preteklosti ter zamegljuje pravi problem: nasprotje med ljudstvom, (‘partizani’ in ‘domobranci’ skupaj) na eni in bivše partijske elite na drugi strani. Slednja si s to delitvijo zagotovlja oblast in privilegije. To izčrpavanje ljudstva lahko ustavimo le s pozivom: -‘PARTIZANI in DOMOBRANCI vseh dežel ZDRUŽITE SE!

Comments are closed.