Za načrtovanje bodočnosti moramo najprej razumeti svojo preteklost. Šentjošt jo ne le razume, ampak s ponosom obuja spomin na prehojeno pot. Nismo se zbrali naključno v prvih dneh julija, da bi izkoristili poletno vreme in nedeljo zato, da praznujemo zgolj državnost. Zbrali smo se zato, ker bo v tem tednu obletnica ustanovitve prve vaške straže. Ob pojmu “vaška straža” se v večini našega naroda, še tisti najbolj kleni, pojavijo čudni občutki. A ti občutki nam narekujejo, da o njih samih in o razlogih zanje jasno in odkrito spregovorimo.
V preteklih slovesnih tednih smo večkrat slišali za “vrednote”. Ta pojem se počasi bliža enaki zlorabljenosti kot nekateri drugi pojmi v slovenskem jeziku: “enotnost”, “sprava”, “izdaja”, “kolaboracija”. Vse to so pojmi, ki nam jih iz dneva v dan servirajo slovenski mediji, politiki in javne osebnosti.
Če kaj, je bila ustanovitev vaške straže tu v Šentjoštu najprej izraz strahu pred spremembo vrednostnega sistema. “Vrednote”, ki so bile v narodu privzete v obliki verskih, vzgojnih, poslovnih in političnih običajev in so določale civilizacijske temelje za oblikovanje morale in prava, je boljševistična revolucija razglasila za sovražne in si zadala za cilj njihovo odpravo. Revolucionarni teror leta 1941 in 1942 je v slovenske vasi prinesel do tedaj nevideno gorje. Nedvomno po zaslugi hudiča, se je pojavila pretkana dilema: ali ohraniti vrednote za ceno sodelovanja s tujim gospodarjem ali pa zavreči vrednote očetov za ceno enotnosti proti okupatorjem? Prefinjeno trkanje na narodno zavest in enotnost je že leta 1941 služilo za paravan komunističnemu zlu, ki je revolucijo zavil v rdeč celofan plemenito zvenečega Narodno Osvobodilnega Boja.
Obstanek obsodbe vaških straž kot “kolaborantskih enot”, pri kateri vztraja slovensko pravo in večina politike, hkrati pa jo tiho sprejema večji del civilne družbe, je hkrati tudi afirmacija in legitimizacija komunistične revolucije kot temelj vrednostnega sistema slovenskega naroda. Če je boj proti revoluciji nečasten, če ne že kriminalen, je torej revolcuija častna. Če država povečuje javna sredstva za namene društev, ki ohranjajo vrednote NOB, je dejstvo, da so vrednote terorja, izvensodnih likvidacij, uzurpacije oblasti, kraja premoženja, tajne zakonodaje in sovraštvo do cerkve, kmetov, obrtnikov in podjetnikov v očeh države cenjene.
Ideologija zla, ki je temelj boljševistične revolucije in s tem tudi slovenskega NOB, je najvišja vrednota v očeh njenih protagonistov. To spoznanje je težko razumljivo poštenemu človeku, vzgojenemu v tradicionalnem prepričanju, da smo ljudje načeloma dobri in da zvijača in laž nista človeku lastni. Prav ta nedolžna naivnost slovenskih demokratov, ki so nasedli prevari, da so slovenski komunisti spoznali zgrešenost svojih politik in dela ter so zaradi Slovenije pripravljeni sestopiti iz oblasti in delati za nastanek demokratične in pravne države, nas je privedla do grenkobe ob 25 letnici njenega obstoja.
Prevaram je skupno samo eno: vse je v interesu branjenja komunistične revolucije, njenih nosilcev, njenih idej in njenih osebnih in kolektivnih dosežkov. Stalna kameleonska metamorfoza iz zmagovitih stalinističnih internacionalistov pod sovjetskim vodstvom v zagovornike titoističnih samoupravnih fantazij v duhu neuvrščenosti in spet v slovenske separatiste v jugoslovanski zvezni partiji ter nato v neodvisne kandidate z rahlo simpatijo do socialdemokracije; vse je zgolj in samo način kako ostati na oblasti, ki ti jo zagotavlja pripadnost ideologiji rdeče zvezde. Ta je njihov kruh in razlog za njihov uspeh; brez nje bi bili nič in zato so ji dolžni vse.
Za branjenje revolucije se je 1990 uporabila grožnja, da narod ne bo “enoten”. To potrebo po enotnosti so, žal, nadvse visoko cenili tako v vrhu Demosa kakor tudi v vrhu slovenske Cerkve. Kljub temu, da narod nikoli ni bil “enoten”, se je zaradi te vrednote sprejelo diktirane pogoje sobivanja revolucionarjev in priviligirancev v novi, načeloma demokratični družbi. V odnosu do preteklosti se ni spremenilo ničesar. Od nikogar se ni pričakovalo, kaj šele zahtevalo, da bi se opravičil, obžaloval, odgovarjal ali vsaj priznal, da je bilo od leta 1941 zaradi NOB ali partije karkoli narobe. Nikoli se ni družba soočila s komunistično in socialitsično zgodovino in jo ocenila kot zgrešeno: ne njeno ideologijo, ne njene voditelje, ne njeno klavrno končno podobo. Tako je slovenska družba dopustila, da o zgodovini nimamo vrednostne sodbe. Žrtev “enotnosti” je civiliziran obračun z narodovo vestjo. Zaradi “enotnosti” je bila ohranjena tudi drugorazrednost nasprotnikov komunizma. Logična posledica je, da brez kančka sramu rabljev in njihovih potomcev še danes po slovenskih breznih leži več desettisoč pobitih. Zaradi naše “enotnosti” smo tiho, ko se išče razloge za relativizacijo slovenskega genocida.
Zadnjih 25 let smo priča podreditvi naroda in države rdeči zvezdi. Njim, ki jim ideologija predstavlja več od naroda, države ali civilizacije, smo mi, ki nam je državnost, narod, demokracija in pravo sveta stvar, pripravljeni ustreči, se jim podrediti. Ker se tako spodobi? Ker naivno verjamemo, da je to bolje za narod in državo? Nam štejejo v dobro, ko zardevamo ob omembi škofa Rožmana? Nas spoštujejo, če vsegliharsko krivdo valimo na vse enako, ker “nihče ni bil povsem nedolžen”? Smo bolj enotni, če vljudno ploskamo, ko nam kvasijo neumnosti o več resnicah? Kdor se sam ne spoštuje, spoštovanja ni vreden in zato smo v njihovih očeh drugorazredni, živi zgolj zato, ker so tako dopustili. Ničesar nam ne priznajo, nobene enakopravnosti in nobenih pravic.
Od državne proslave do proslave smo demokrati, ali če hočete, desni(!) tisti, ki se uklonimo in pripustimo simbole totalitarnosti, da v posmeh pobitim in preganjanim, plapolajo in paradirajo z vsem cinizmom. Je s tem narod enoten? Se bojimo, da nam bo kdo očital, če bi v pričo tujih državnikov vstali in odšli? Koliko drugorazrednosti smo pripravljeni potrpeti za našo državo, za katero nam naši poniževalci itak razlagajo, da ni bila njihova intimna želja ali opcija? Spoštovanje bomo zaslužili le s pokončno in dosledno držo, samozavestno in odločno.
Naš problem, podoben kot leta 1941 in 1942 je, da demokratični tabor slovenskih politikov, strank, mislecev in civilne družbe, ne loči kratkoročnih lastnih koristi od vitalnih interesov slovenskega naroda. Prepiri, izvirajoči iz prestižnih bojev, ljubosumnosti, častihlepnosti in nečimernosti posameznikov, so na široko odprli vrata levim prevarantom, ki z majhnimi denarji in prijaznimi ter sladkimi medijskimi pozornostmi še dodatno slepijo zaslepljene. Po vseh izkušnjah nam sedanji desni voditelji dokazujejo, da se niso ničesar naučili in da modrosti ne premorejo. Zdi se, da hrepenijo, da bi bili drugi njihove najbolj idealne zrcalne podobe. In tako bitke v otroškem peskovniku jemljejo moč za spopad s pomembnimi vprašanji naše bodočnosti.
Najbolj pomembno vprašanje pa je: kako obsoditi komunistično revolucijo, njene nosilce in izvrševalce, njene pridobitve in njeno dediščino ter na čem postaviti civilizacijski temelj slovenske državnosti? Dokler se slovenska demokratična politika in civilna družba ne moreta enotno opredeliti do tega vprašanja, bomo pri tem razsulu, ki ga imamo, saj vse izvira iz shizofrenosti odnosa do preteklosti.
To ni dilema črkopisja, ki bi jo rešila dobro napisana resolucija, ustavna sprememba ali zakon. To je kompleksna dilema, ki terja korenite spremembe v šolstvu, kulturi, družbenem življenju, pravu, sodstvu, gospodarstvu in v vseh drugih porah življenja. V vseh se je, iz revolucije in njenega pozitivnega vrednotenja, privzelo temeljne komunistične metode in s pomočjo avtocenzure in politične korektnosti zagotovilo presojo do vsakega vprašanja, ki se ga javno postavi tako, da je izid vedno v škodo tradicionalnim slovenskim in katoliškim vrednotam, torej poštenju.
Gre za epohalne spremembe, ki smo jih prisiljeni storiti, saj slovenska država ni evolucija predhodnih totalitarnih državnih tvorb. Gre za premik v glavah, ko razločimo razloge za slabo voljo, malodušje in razočaranost nad državnostjo po 25 letih. V osnovi nas tepe naše izogibanje obračunu z lažjo in prevarami zadnjih 75 let.
Žal je tako, da smo zaradi demokratične “deformiranosti” dolžni upoštevati pravno državo pri izvršitvi sprememb v slovenski ureditvi. Ni nam dopuščena lažja pot – revolucija – ki bi v enem temeljitem zamahu opravila delo. Vzpostaviti je treba stranke z voditelji, ki so vredni zaupanja. Podpreti jih je treba na volitvah. Terjati je treba odgovornost za njihovo delo in naše zaupanje, a hkrati ne nasedati lažem, govoricam in ne prispevati k delitvam. Ob vsem pa se stalno spraševati: koliko drugorazrednosti bomo še trpeli? Postaviti se je treba po robu politični korektnosti, ki nas pelje v skušnjavo, da bi se za “enotnost” prilagajali in se odpovedovali lastni identiteti: če smo ponosni na svoje prednike, se ne branimo “kontaminiranih izrazov” domobranec, vaški stražar, saj jim niso v sramoto.
Ko bomo v Šentjoštu srečali državne voditelje, ki bodo iskreno priznali, da bi zmaga vaških straž in domobrancev pred skoraj osmimi desetletji za Slovenijo pomenila boljšo prihodnost ter lažjo pot do državnosti, kot nas je doletela zaradi zmage boljševikov, bomo vedeli, da smo vzpostavili pošten odnos do svoje zgodovine in s tem dosegli tudi resnično “spravo”. Ko bomo pa naslednji dan odprli časopise in iz njih ne bosta bruhnila peklensko žveplo in ogenj poročevalcev, komentatorjev, pisem bralcev in politikov ob poročilu o taki slovesnosti, bomo pa vedeli, da smo normalni.
Ob 25 letnici države, ki je nastala iz krvi naših brezen, vam čestitam in voščim upanja, da bi normalnost čimprej dosegli. Bog blagoslovi Slovenijo in slovenski narod!
Pripis: besedilo je nagovor na slovesnosti Slovenija – praznujemo s teboj pri Kapeli mučencev v Šentjoštu nad Horjulom.
