Ko poslušamo predsednico vlade in je jasno, da gre slovenska država v propad; ko Frankfurter Allgemeine Zeitung le še ugiba o dnevu, ko bomo zaprosili za finančno pomoč; ko celo Italijani pišejo, da je Slovenija ujetnica svoje preteklosti, ko v Delu (!) beremo, da smo hujši kot Rusija, in ko nam vsakdanje življenje vse to potrjuje, je zelo normalno, da se nas polasti žalost. Z samo žalostjo sicer ni nič narobe (celo Sveto pismo pravi »blagor žalostnim«), težava pa je, če preide v apatijo, brezvoljnost, pesimizem in zagrenjenost. Tega je žal v Sloveniji v neomejenih količinah. Prav neverjetno, kako je šestdeset let režimske vladavine že tako cankarjanske Slovence uspelo narediti popolnoma odvisne od državnih jasli oziroma pomoči »od zgoraj«, in to na vseh področjih. »Državo so zavozili.« Če bi se zavedali, koliko svojih dolžnosti smo opustili, bi vedeli, da »smo« jo zavozili. In kaj zdaj?
Imela sem priložnost delati z vrstniki iz držav vzhodnega bloka – vse od Kazahstana, Rusije, Azerbajdžana, Belorusije, Ukrajine do Balkana. Gotovo sem spoznala tiste, ki so bili cvet mladine v teh državah, a nenazadnje je pomembno prav to, kakšna je elita, saj se po njej zgleduje vse prebivalstvo. Čeprav marsikdo od teh mladih izhaja iz držav, ki so v neprimerno slabšem gospodarskem, socialnem in političnem stanju kot Slovenija, so bili trdno odločeni najti pot, kako priti do dobre strokovne izobrazbe, splošnega znanja, do delovnega mesta, ki jim bo omogočalo, da bodo pomagali svoji domovini k napredku. Zavedali so se, če ji ne bodo pomagali oni, se ne bo nič spremenilo na bolje. Da njihove delavnosti, predanosti, domoljubja in veselja do življenja niti ne omenjam. Razlika med dejanskim in želenim stanjem jih ni zagrenila, niti se niso pustili preplašiti režimu, ki jih je omejeval pri uvajanju sprememb. (Ukrajince so po povratku v domovino na primer klicali na zaslišanje, kaj so počeli v Evropski uniji.)
Jože Možina svoj nedavni intervju, potem ko dodobra opiše slovensko stvarnost, zaključuje z besedami: »Te čase je treba soustvarjati in delovati brez zagrenjenosti.« Časi so morda krizni, a nič zato. Mnogi se spopadajo s še hujšimi težavami. Vprašanje je le, kako se bo z njimi spopadel vsak od nas. Papež Frančišek je mladim v Riu letos naročil, naj ne opazujejo življenja z balkona, ampak naj ga živijo. (»No balconeen la vida, métanse en ella.«) To tistim, ki želijo neomejeno manipulirati z državo, seveda ne odgovarja, zato javna občila ubogljivo širijo brezbrižnost in apatijo, kot tudi »dejstvo«, da posameznik ne more ničesar spremeniti. A pravo dejstvo je, da nas iz tega stanja lahko izpeljejo le dobri – izobraženi, modri, na resnici temelječi, odgovorni posamezniki. Doseči dobro izobrazbo danes ni več težava. Kdor je iznajdljiv (v neizmaličenem pomenu te besede!), se lahko dobro izobrazi tudi brez začetnih lastnih sredstev. Tudi za kulturno in duhovno rast se najde obilje dobre hrane – tako pri nas kot v tujini. Potrebna je le zavest soodgovornosti, želja nekaj spremeniti in vztrajnost, da ne odnehamo.
Kot se širijo epidemije, se širi tudi dobra volja. Čakati nanjo nima smisla, ker je morda nikoli ne bo. Lahko pa jo začnemo širiti sami. Prav tako dobroto, poštenje, domoljubje, veselje do življenja, delavnost, požrtvovalnost. Za vse to niti ni treba biti izobražen, saj nam zdrava pamet pove, da je vse to koristno za nas osebno in posledično tudi za družbo, naše gospodarstvo, politiko, …
Slovenija ne potrebuje resetiranja, ne potrebuje tehnične vlade, ne potrebuje finančne pomoči Evrope. Slovenija potrebuje moje in tvoje spreobrnjenje. Slednje pa ni v tem, da se danes odločim, da bom od jutri naprej svetnica, ampak da vsako svojo najmanjšo in najbolj vsakodnevno odločitev usmerjam v dobro. Da ne životarim, ampak živim odgovorno.
