Slovenija, postavi se za tradicionalno družino, tako je dobro in prav

1
Družina je življenje. Pomeni veselje, žalost, srečo, trpljenje, razdajanje, prejemanje. (Vir: arhiv DiŽ)

Pred nekaj dnevi sem po dolgem času prijel daljinec v roke in skakal od programa do programa. Ustavil sem se na eni izmed komercialnih tv-postaj, kjer sem videl in poslušal duel Aleša Primca in predstavnice LGBTIQ – priznam, pozabil sem ime.
Medtem ko je Aleš Primc predstavil argumente, kaj to pomeni in česa se lahko ob tem nadejamo, smo z druge strani poslušali eno in isto: da smo s tem med 17 naprednimi državami, da je Ustavno sodišče odlično … Skratka nič, na kar bi se lahko oprl in rekel: saj mogoče imajo pa vsaj nekaj prav. Vendar: ker so prepričani, da je sedaj njihov čas, tudi argumenti niso bili nič prida. Kar dobršen del volilnega telesa je presenetila odločba US glede posvojitve otrok v skupnosti istospolnih parov. Zavedam se, da že obstaja marsikatera taka družina, vendar se bolj kot o odločitvi US te dni sprašujem: čemu imamo državo, zakone, referendume itd., če pa voljo ljudstva z lahkoto poteptaš. Dvakrat smo šli glede tega na referendum, dvakrat zmagali z zadostno večino, pa to za US ni dovolj?

Tradicionalna družina se prikazuje kot preživeta, a objektivno gledano, je delovala

Današnji čas ni naklonjen tradicionalnim družinam. Vem, huda in drzna teza, pa vendar. Ženske so z razmahom feminizma dobile nesluteno moč. Da ne bo nesporazuma: vesel sem, da so ženske dobile vse pravice in da so tudi v zakonodaji enakovredne moškim. Niso pa enake. Moški se v vlogi, ki jo ima danes, teže znajde, saj se je vse postavilo na glavo. Službe so postavljene tako, da tako mož kot žena prihajata domov pozno popoldne. Kosilo in večerjo imajo hkrati. Službe so postale napornejše, tekma s konkurenco vsepovsod, biti fit in srečen vsak dan, je stalna težnja. Bremena, ki ga pogosto dobiš v službi, do doma ne moraš odložiti. Po kaki uri posvetitve družini te bremeni še zvečer. Ko stopiš v odnos, je ta od utrujenosti površinski in tako se problemi kopičijo.
Moški je do pred kratkim skrbel za materialno preživetje družine. Ženska je bila doma ter skrbela za tri, če ne štiri vogale hiše. Ta sistem je bolj ali manj deloval, vsi s(m)o več ali manj zrasli v takih razmerah. Danes me zelo moti, ko se skuša ravno ta način življenja razvrednotiti. Iščejo se razlogi za alkoholizem, nasilje v družini itd. Skuša se prikazati, da so vse druge družinske zveze boljše od tradicionalne.

Ženska enakovredno prispeva k preživetju družine, zveza je lahko kljub zunanjim razlikam dobra

Pred leti sem bil na predavanju para, ki je povedal zanimivo tezo, da odnos, ko je ženska materialno bolje situirana od moškega, na dolgi rok nima prihodnosti. Če se moškemu odvzame materialni del skrbi za družino, mu to načenja samozavest. Pa ne, da ne bi privoščil svoji ženi finančne neodvisnosti, le nekakšno grenkobo poraza čuti ob tem. Menda. Da je fajn, če imata približno enako stopnjo izobrazbe. Da se laže razumeta, kot pa če ima žena izobraženka moža le s poklicno šolo ali obratno. Ker se trk teh dveh svetov ob dojemanju vsega zdi silovit, če se zgodi. Ne bom šel naprej, skušam razložiti pasti današnje družine.
Ženska se je, to je treba priznati, povsem postavila na noge in ob bok moškim. Vidimo jih vsepovsod. V politiki, gospodarstvu, na vodilnih položajih pa vse do čistilk. Tudi rezultati uspešnost vodenja so ponekod boljši od moških. Vendar, če so nekoč mame rojevale prve otroke v zgodnjih 20. letih, se je ta meja povsem dvignila. Ravno zaradi tega, ker se oba, tako ženska kot moški, izobražujeta, se je starost, ko ženska rodi prvega otroka, pomaknila k tridesetemu letu. Čas za iskanje in ureditev doma se tako zavleče v nedogled. Da ne govorimo o oderuških kreditih, ki mlade pehajo, da ostajajo doma in naredijo stanovanje na podstrešju (kar tudi ni nujno narobe). Nekoč so generacije živele skupaj – to je danes že skoraj narobe. Kariera, ki jo marsikatera mlada ženska gradi, dá na preizkušnjo marsikateri odnos. Še enkrat: ni težav, če vse štima …

Kaj bo prinesla pravica homoseksualnih parov do posvojitve otrok? Otrok namreč ne more biti pravica

V zadnjih letih pa zelo in tudi agresivno širijo ideologijo LGBTIQ. Nastopajo praktično povsod. Ne razumem te njihove agresivne parade ponosa, ko nespodobno paradirajo in nam skušajo prodati to kot normalnost. Na Pohodu za življenje nisem opazil nobenega oblečenega v psa niti človeka z verigami. Da imaš pomisleke o tem in še kaj rečeš proti njim, si avtomatsko fašist, ksenofob itd. Ne, nič od tega nisem, strinjam se pa ne s tem. In bolj ko tolčejo po Alešu Primcu, bolj pritrjujem njegovim besedam, da sta za vzgojo otroka potrebna moški in ženski lik. Ker sta spola tako različna med seboj, a se tako čudovito dopolnjujeta, potem pa ustvarita novo življenje. Ja, moškega in žensko potrebujemo za novo življenje.
Tako pa so se ustanovile semenske banke, ustvaril se je mit o drugačnih družinah, ustvarja se čudno stanje. Upravičeno se sprašujem, ali bodo heteroseksualni pari, ki ne morejo imeti otrok in so na čakalni listi, res še zmeraj na listi ali jih bodo drugačne zveze prehitele?

Agenda LGBTIQ prihaja v šole, krščanski verouk pa tam nima prostora?

Premalo pa se zavedamo, da ta agenda prihaja tudi v šole, ko malodane ne bomo pustili, da fant in punca zrasteta v to, kar sta. Pred leti se je tri četrt Slovenije dvignilo, ko je bil samo predlagan verouk v šolah. Se bom (bomo) sedaj lahko kot starši uprli tej agendi in ne puščali svojih otrok k takemu pouku, ki bo temeljil na teoriji spola in drugih načelih LGBTIQ? Bo zaradi tega trpel moj otrok, ker bo lahko diskvalificiran, ker so zame pomembne vrednote, po katerih živim? Ali kot kristjan grešim, ko se upiram temu, kar se najavlja? Ne vem, res groza in deloma tudi strah me je, kam mi z veliko hitrostjo drvimo …
Po drugi strani pa sem presenečen, da je toliko istospolnih zvez. Res. Nekako mi to ne gre v glavo. Pa enostarševske družine … Kljub vsemu verjamem, da se vsak izmed nas trudi, da bomo kar najbolje vzgojili svoje otroke. Trdno sem prepričan, da je otrok dar. Da ga ni mogoče kupiti. Da ni igrača, ampak najpomembnejše, kar se ti lahko v življenju zgodi.

Treba je najti način sobivanja, čeprav svet dojemamo diametralno različno

In tukaj trčimo z sodobnim, kot pravijo, naprednim svetom, ki si skuša na tak ali drugačen način prilastiti, če česa nima. Tukaj trčita konservativni del in najbolj liberalni del družbe. Zdi se, sploh kar gledamo zadnje dni v ZDA (da je lahko človek celo transfobičen, vir: Twitter), da se je prepad med nami poglobil. Da moramo, ja, mi moramo svoje vrednote braniti, medtem ko nas lahko drugi zmerjajo. Tudi Pohod za življenje so napadli levi aktivisti. Kako naj istospolnemu paru, pa sta lahko oba dobra starša, dopovem, da za otroka ni dobro, če je v taki družini? Kako naj dopovem, da otrok potrebuje nežno in čutečo plat mame in močno ter malce petelinasto plat očeta? Kako naj pridemo na pot sobivanja, ko pa imamo diametralno različno dojemanje vsega? Težka bo …
Pred leti sem spoznal geja. Preprost človek. Ko sva tako govorila tudi o bolj zahtevnih temah, me je zelo presenetil že s tem, da se zaveda, da nikoli ne bo imel družine. Vesel bo, če bo našel partnerja, ki mu bo zvest, ki ga bo razumel, s katerim bosta skupaj uživala v majhnih stvareh. Lepo, res lepo se mi je to zdelo.
Še lepše se mi je zdelo to, ker mi je v pogovoru marsikaj povedal o čutenju. Počutil sem se nelagodno, ker je stvari dojemal bistveno globlje kot jaz. In zato sem mu še danes hvaležen, čeprav so se najine poti že zdavnaj razšle. Zato tudi danes ne sodim, skušam razumeti. Skušam razumeti meni ta tako tuj svet. Skušam iti prek sebe ter videti, kje sem kaj spregledal. Zato mi ta naglica Ustavnega sodišča ni razumljiva, ker odpira toliko stvari, da ne vem, če smo na vse pripravljeni.

1 komentar

  1. Eden od razlogov, zakaj so že tik čez mejo naši slovenski rojaki na Koroškem in v deželi FJK, z mladino vred, mnogo bolj normalno ( upoštevajoč strokovne in oblastne argumente in avtoritete in čuteče za skupnost in bližnjega, posebej imunsko sibkejsega) ravnali ob epidemiji koronavirusa, je po mojem tudi verski pouk v šolah v vseh razredih osnovnega in srednjega šolanja, vsaj 1 uro na teden. Ki je tudi etična vzgoja in sola socializacije, vključno s tradicionalno družinsko.

    Včeraj sem na ARSu poslusal nasega filozofa, ki je trdil, da so človeške rase izmislek in da je temelj rasizma že v priznavanju ras. Podobno posiljevanje nad biološkimi resnicami se hipertrofirano širi pri vprašanju življenja in spočetja, spola in spolnosti in družinskih vlog. Kamor peljejo stvari, vključno s Ceferin-SugmanStubbs ustavniki, se ne bi cudil, če ne bodo kmalu prepovedali uporabo besed mati in oče in to nemara celo opredelili kot kaznivo dejanje. Absurdno je, kako nove generacije, zlasti akademskih krogov anglosaskega sveta vleče v avtodestrukcijo najvrednejsih elementov civilizacije in v tisto, pred čemer sta preroško globoko v prejšnjem stoletju svarila velika humanista Huxley in Orwell.

    Se kako velja znova in znova opozarjati, kako je to zgrešeno. In da takšno opozarjanje ni nujno jalovo, je dokaz recimo veliko odobravanje, ki ga je povsod deležna modra beseda Jordana Petersona.