Slovenija pod skupnim nebom

1
Astronomi nas vabijo k sodelovanju v akciji Slovenija pod skupnim nebom

V januarski slovenski reviji Spika nas avtor Zorko Vičar vabi, da se pripravimo na opazovanje velike konjunkcije planetov Jupitra in Saturna, s tem pa tudi k sodelovanju v akciji Slovenija pod skupnim nebom. To pomeni, da bosta planeta navidezno vidna čisto blizu skupaj. Če bomo uporabili daljnogled (npr. 10 x 50), ju bomo videli v istem zornem polju in slika bo še bolj veličastna. Seveda planeta ne bosta trčila, saj je Saturn povprečno oddaljen od Sonca 1,43 milijarde kilometrov, Jupiter pa najdemo na povprečni oddaljenosti 778,3 milijona kilometrov. Za lažjo predstavo oddaljenosti planetov od Sonca povejmo, da svetloba od Sonca do Saturna potuje 4776 sekund ali 1 uro in 32 minut, za Jupiter pa velja, da svetloba od Sonca do njega potuje 43 minut.

Jupiter in Saturn bosta vidna blizu skupaj

Zorko Vičar je v januarski slovenski astronomski reviji Spika zapisal:

»Zakaj? Ker se bosta konec mesec decembra 2020 (21. december) dva največja planeta srečala čisto blizu, tako blizu, da bosta vidna skupaj v zornem polju teleskopa. To bo pogled, ki ga redko vidimo na nebu, ki jemlje dih, ki navdušuje in vabi, da bi videli še več … V naslednjih mesecih bomo objavili vse, kar je dobro vedeti o tem enkratnem dogodku, potem pa vas bomo povabili, drage bralke in bralci, s teleskopi, da v svojem kraju, na svoji osnovni šoli, v svojem podjetju organizirate javno opazovanje, nekakšno ponovitev lanske uspešne akcije Slovenija pod skupnim nebom, in svoje znanje delite s sokrajani, učenci, sodelavci, prijatelji … Ne zamudite te lepe priložnosti za promocijo astronomije!«

Primerjava planetov med seboj in z Zemljo

Še nekaj podatkov o obeh velikih planetih. Jupitrova masa je za 318 mas Zemlje, masa Saturna pa je za 95 mas Zemlje. Prostornina je za 1321 prostornin Zemlje, Saturna pa za 764 prostornin Zemlje.

Pri opazovanju velikih planetov 21. decembra 2020 pa nastanejo težave, ker se opazovalna igra odvija nizko nad obzorjem. Oba planeta gostujeta v ozvezdju Kozoroga, to pa je v decembru nizko.

Navodila za pripravo na opazovanje

Zorko Vičar je v slovenski astronomski reviji Spika zapisal:

»Ker so klasična astronomska opazovanja zmeraj vezana na jasno vreme in ker bosta Jupiter in Saturn od 12. pa do 30. dec. narazen pod stopinjo, je v teh treh tednih potrebno iskati priložnost za javna opazovanja – iskati lepe noči, se dvigniti nad morebitno meglo (kdaj je dovolj že 600 m visok hrib – ne pozabimo na topla oblačila, kape, šale, rokavice, zimsko obutev, čaj, topel obrok in seveda ne pozabimo na obvezno dobro družbo). Bolje je seveda opazovati pred 21. decembrom, ker sta takrat Saturn in Jupiter še toliko višje na nebu. Kot smo omenili, bo prekrasen prizor na nebu 17. decembra, ko bo 7 ° vzhodno od obeh planetov svetila mlada Luna (ozek srp), Saturn in Jupiter pa bosta narazen le okrog 30 ločnih minut – za velikost “polne” Lune

Tudi Pavel Kunaver je bil navdušen

Opazovanje Jupitra in Saturna nas lahko navduši, ko ju gledamo v živo. Znani slovenski amaterski astronom Pavel Kunaver (rojen 19. decembra 1889, umrl 19. aprila 1988) je v svoj astronomski dnevnik zapisal (ko teleskopi še niso bili tako dosegljivi kot danes):

»Kakšno presenečenje je bil šele Jupiter. Dvanajst lun ima in vse štiri velike lune so se pokazale ter sem mogel spremljati njihovo čudovito kroženje okoli Jupitra – zdaj vse štiri na eni, zdaj na drugi strani, zdaj ena, zdaj druga je ugasnila v njegovi senci …«

»Presenečenje nad presenečenjem pa je pomenil Saturn. Vem, da je Zemlja le za 1/297 sploščena. Saturn tam zunaj pa je kazal kar 1/10 sploščeno kroglo. Še bolj začudeno pa sem se zazrl v njegov slavni obroč.«

Profesor Pavel Kunaver je svoja opazovanja skrbno narisal. Danes smo »obsedeni« z vedno boljšimi fotoaparati in pametnimi telefoni, ki »delajo« dobre do odlične posnetke. Ali znamo s prostimi očmi pozorno opazovati skozi daljnogled ali teleskop? Poglejmo njegovi dve skici opazovanja velikih planetov.

Dobro je pregledati zvezdne karte

Ta zapis naj navduši bralce, da se ozrejo v nebo in opazujejo ozvezdja in planete, pa ne samo velikanov, temveč tudi planete Venero, ki se bo iz večernega neba preselila na jutranje nebo in bo svetila pod imenom Danica, Merkur, ki je viden na večernem nebu do začetka poletja, Mars je viden v drugi polovici noči, a ni v najboljši legi, planeta Jupiter in Saturn pa sta vidna že na začetku noči.

Predlagam, da se podate ven iz mest in stran od luči ter raziskujte nočno nebo. Na opazovanje se pripravite: poglejte kakšno zvezdno karto (na pametnem telefonu ali internetu, v knjigi …) in uživajte v nočnem nebu.

Opazovanje si zabeležite in tudi razmišljanja o tem. Kdor se bo podal pod zvezdnato nebo, mora imeti veliko veselja in dobre volje do opazovanja Stvarstva, a bo bogato poplačan.

1 komentar

  1. Nepozaben dan. Popoln sončni mrk leta 1997 (upam, da je prava letnica). Viden je bil tudi v Prekmurju, toda mnogo krajši čas, kot drugje. Hotel sem uživati dlje, saj popolnega sončevega mrka še nisem videl. Na velikem zemljevidu Evrope sem si izrisal pot najdlje videnega mrka. Nemčija, Madžarska. Na meteorološkem zavodu so mi povedali, da je najbolj sigurno iti čim dlje od hribov. Torej Madžarska. Že v bližini Blatnega jezera zavijemo na poljski traktorski kolovoz. Še vedno dežuje. Okoli 8 ure zjutraj ponehuje, ob 10h je nebo jasno. Mrk se začne okoli enajste ure. Idealno! Traktorski kolovoz se začne polniti, naša družina je bila pa prva. Kar nekaj slovenskih tablic je na avtih. Nizozemec z bivalnikom razlaga, da je hotel ujeti čim boljše pogoje in se je zato podal na Madžarsko. Dobro je izbral. Popolnoma jasno nebo. Začne se nebeška predstava. Ko je videti samo še “briljantni prstan”, čez polja zaveje enoten človeški vzdih. Ponovi se, ko sonce popolnoma mrkne. Zagledamo korono, protuberance. Enkratno! Sam prvič vidim popoln mrk. Moja odrasla sinova naredita čudovite posnetke, ker sta dobro foto opremljena.
    Potem se po avstrijski strani in čez Ljubelj odpeljemo domov.

Comments are closed.