Objavljamo 1. del predavanja, ki ga je avtorica predstavila na pogovornem večeru Slovenskih katoliških izobražencev v začetku novembra.
Ko sem zadnjič pripravljala prispevek za neko drugo konferenco, sem prebrala še enkrat svoj prispevek za »Vseslovenski zbor kristjanov in ljudi dobre volje«, ki je bil v Šentvidu 12. novembra 2011. Ugotovila sem, da se od takrat skoraj nič ni spremenilo, na določenih področjih pa je danes še slabše, kot je bilo takrat. Naj začnem torej podobno kot takrat, in spomnim na to, da je bila Slovenija po osamosvojitvi vzgled za celoten prostor prejšnje Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po Hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila namreč gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa tudi celotnega prej komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BDP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem. To je bil tudi vzrok, da je potem že 1. maja 2004 Slovenija postala članica Evropske Unije in da je lahko 1.januarja 2007 uvedla evro. Prav v omenjenem obdobju je Slovenija imela učinkovito desnosredinsko vlado, ki je vladala cel mandat in je celo leta 2008 uspešno predsedovala EU. V letu 2008 je skoraj 50% državljanov Slovenije imelo zaupanje v vlado, to je bilo nad povprečjem OECD, po podatkih, ki jih je nedavno objavil OECD v informativnem biltenu, pa se je sedaj Slovenija znašla na dnu lestvice. Zajetih je bilo 40 držav po celem svetu. Zaupanje v vlado je leta 2015 padlo na okoli 19% in je bilo s tem za 30 % nižje kot leta 2008 – in seveda daleč pod povprečjem OECD, ki je pri okoli 42%.[1] To je zelo zaskrbljujoče, vendar za nekoga, ki redno spremlja slovensko situacijo, ni presenetljivo.
Poglejmo si najprej področje gospodarstva. Na lestvici ekonomske svobode sveta, ki jo je objavil Inštitut Fraser v letnem poročilu za 2016, prikazuje pa stanje iz leta 2014, je Slovenija najslabše uvrščena med članicami Evropske unije. Znašla se je na 97.mestu od 159. Pred njo so Estonija (19), Češka (31), Slovaška (39), Poljska (40), Albanija (42), Bolgarija (45), Madžarska (57), Makedonija (65), Hrvaška (81), Bosna in Hercegovina (91).[2] Študija analizira 42 kazalnikov iz petih področij in sicer prisotnost države v gospodarstvu, pravni sistem in lastninske pravice, trdnost valute, svobodo mednarodne trgovine in ekonomske predpise. Najnižjo oceno je Slovenija dobila na področju prisotnosti države v gospodarstvu, tukaj je zasedla celo 147.mesto od 159. To seveda ni presenetljivo. Država je še vedno lastnica podjetij v vrednosti 11 milijard dolarjev. Zelo neuspešna je tudi na področju pravnih predpisov, tukaj je zasedla 123. mesto. Predpisi omejujejo posojila na trgih, omejujejo delo in poslovanje. Prevelika birokracija onemogoča nastajanje novih podjetij in projektov v razumnem času, zato se podjetniki po začetnih poskusih odločajo za druge države, ki so gospodarstvu bolj naklonjene. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo –, v socialno tržno gospodarstvo v Sloveniji torej ni bilo preveč uspešno. Vzrok je, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung leta 2011 in še vedno velja, socialistični balast, ki ga dežela ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle.[3]
Tranzicija v Sloveniji poteka povsem drugače kot domala v vseh postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko je večina teh z radikalnimi reformami prestrukturirala svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega je dramatično padla konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU. Na lestvici, ki ga objavlja švicarski »World Competitiveness Center« [Svetovni konkurenčnostni center], ki meri štiri področja, namreč ekonomsko uspešnost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost ter infrastrukturo, je Slovenija pristala na 43. mestu od 61. [4] To je sicer v primerjavi s pred letom dni napredek za šest mest, ne moremo pa prezreti, da so napredovale tudi druge prej komunistične države.
V Sloveniji gospodarstvo seveda ni napredovalo zaradi ukrepov sedanje vlade, ki bi jo razbremenili, temveč zaradi privatnega sektorja, ki je dobro reagiral na okrevanje svetovnega gospodarstva. Izvoz je bil izredno pozitiven. Slovenija je torej napredovala kljub sedanji vladi. Vlada se v glavnem ukvarja samo z lastnimi aferami, edino kar je na gospodarskem oz. finančnem področju zmogla je mini davčna reforma, kateri pa gospodarstvo ne daje ravno pozitivne ocene, ker to kar dar daje v en žep, vzame iz drugega. Davek na dobiček podjetij je zvišala od 17 na 19 odstotkov. Mimogrede še podatek, da je Slovenija zdrsnila pri pridobivanju kreditov navzdol za sedem mest, pristala je na 133.mestu med 190 državami na lestvici Svetovne banke za poslovanje.[5] O delu sedanje vlade pove tudi veliko dejstvo, da je računsko sodišče zaradi pomanjkanja revizijskih dokazov oktobra meseca zavrnilo izrek mnenja o zbirni bilanci stanja državnega proračuna ob koncu lanskega leta.[6] Ugotovilo je nepravilnosti v višini 6 milijard evrov. Ta znesek v vrednosti presega dve tretjini letnega proračuna.[7]. Zato je od ministrstva za finance zahtevalo predložitev odzivnega poročila s popravljalnimi ukrepi in podalo priporočila za izboljšanje priprave te bilance. Pred finančno krizo, ki je Slovenijo zelo prizadela, je bila ta pod vlado pomladne opcije na zelo dobri poti – sprejela je npr. Zakon o uravnovešenju javnih financ –, kar je bilo moteče za omrežja v ozadju, ki se napajajo iz podjetjih v državnem lastništvu.
Pred kratkim so bili v Sloveniji odslovljeni na nedostojen način tuji vrhunski strokovnjaki v tim »Bad bank« (DUTB),[8] ker so začeli delati red in prodajati podjetja, iz katerih se ta omrežja napajajo. Konkretno je bila s tem preprečena prodaja holdinga Sava. Seveda so jih odslovili pod krinko previsokih plač, kar je v Sloveniji vedno zelo učinkovit argument.
Vzroki, na katere opozarjajo mednarodne študije, se že leta ne spreminjajo bistveno: neučinkovita birokracija, omejen dostop do finančnih virov, zaprtost za tuje ideje in investicije, visoka davčna obremenjenost, neprilagodljivost in nenaklonjenost reformam, neprimerna delovnopravna zakonodaja in vpletenost države v gospodarstvo, kar zvišuje stroške poslovanja. Država je prisotna v podjetjih, v katerih nima ničesar iskati in kjer stoji v direktni konkurenci s privatnimi podjetji. Kadrovanje podjetij v državnem lastništvu poteka po političnih kriterijih. Nivo tujih direktnih investicij je prenizek, ker je izredno močna skepsa pred tujimi investicijami, ki jo podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bilo v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov.
Privatizacija državnega premoženja poteka izredno počasi. Kljub zavezi EU se npr. NLB še vedno ni prodala. Kot vse kaže je zelo dvomljivo ali se bo to sploh zgodilo. In tisto premoženje, ki je bilo prodano, je bilo privatizirano na izredno ne transparenten način. In sicer načrtno na ne transparenten način, zato da so se ga polastili ljudje, ki pravzaprav niso imeli nobenih sredstev, pa tudi ne potrebnega znanja. Kako je mogoče, da so lahko nekateri brez vsakega kapitala kupovali podjetja in za to dobili kredite državnih bank? Jamčili pa so zgolj s podjetji, ki so jih kupovali. V finančni krizi je veliko takih podjetij šlo v razpis, oškodovani so bili zaposleni. Ker pa so ta podjetja velikokrat bila prodana tudi po sumljivo nizkih cenah, premoženje podjetij se je na čuden način zmanjševalo, so bili oškodovani tudi vsi davkoplačevalci. Tukaj je potrebno v prvi vrsti omeniti menedžerske odkupe podjetij. Generalni sekretar Transperancy International v Sloveniji Vid Doria je leta 2014 izjavil: »Kljub navideznemu naporu za povečanje transparentnosti v javnem delovanju, opažamo, da še vedno ni zadostne politične volje za vzpostavitev učinkovitega sistema proaktivne transparentnosti. Ugotavljamo, da se zakonov ne spoštuje, nadzor je šibak, ob tem pa še vedno nimamo vzpostavljene zakonodajne sledi in tako državljani nimamo vpogleda v procese odločanja. Pri upravljanju z državnim premoženjem in javnim dobrim še vedno prevladujejo interesi v prid določenim interesnim skupinam.«[9]
Proces lastninjenja in privatizacije je pustil vidne posledice. Pri preprečevanju prodaje se vedno znova pojavlja izgovor, da prodaja ni v »nacionalnem interesu«. Ekonomist Bernard Brščič je ocenil, da je »nacionalni interes eden izmed bolj zlorabljenih pojmov slovenskega politično-ekonomskega besedišča… priročna retorična figura, ki so jo posamezne politične skupine uporabile za sleparsko prikazovanje zasebnega interesa kot javnega z namenom, da se je nekdanja državna lastnina znašla v ‘pravih’ rokah, rokah tovarišije«.[10]
Posledica vsega tega je tudi visoka nezaposlenost, predvsem mladih, dobro izobraženih ljudi, ki odhajajo v tujino in se po vsej verjetnosti ne bodo več vrnili. Slovenija pa bi jih potrebovala, če hoče nekaj spremeniti na boljše.
Pa seveda vse to ni samo in sploh ne v prvi vrsti problem gospodarstva. Tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. Kot je napisal korespondent FAZ Karl-Peter Schwarz, so »komunistične strukture .. živahno preživele«.[11]
Opombe:
[1] http://demokracija.si/fokus/sokantno-po-podatkih-oecd-zaupanje-v-vlado-najnizja-prav-v-sloveniji; http://www.oecd-ilibrary.org/governance/government-at-a-glance-2015/trust-in-government_gov_glance-2015-50-en, 20.10.2016.
[2] http://www.freetheworld.com/2016/economic-freedom-of-the-world-2016.pdf, 21.10.2016. prvo mesto zaseda Hongkong, potem sledi Singapur, Nova Zelandija, Švica in Kanada. ZDA je na 16.mestu, Avstrija na 28. In Nemčija na 30.
[3] NZZ, 3.5.2011
[4] http://www.imd.org/uupload/imd.website/wcc/scoreboard.pdf, 21.10.2016. Na vrhu soe Hong Kong, Švica, ZDA. Nemčija je na 12.mestu, Avstrija na 24. Pred njima je Danska (6), Irska (7), Nizozemska (8), Luksemburg (11).
[5] http://demokracija.si/slovenija/slovenija-letos-mesto-nizje-na-lestvici-svetovne-banke-o-pogojih-poslovanja.html, 27.10.2016.
[6] https://www.sta.si/2309754/racunsko-sodisce-se-ne-more-izreci-o-bilanci-stanja-proracuna. 21.10.2016.
[7] http://www.demokracija.si/fokus/nepravilnosti-v-visini-kar-sestih-milijard-evrov-ali-sploh-lahko-verjamemo-cerarjevi-vladi, 21.10.2016.
[8] Gre za Šbeda Larsa Nyberga in Torbjörna Manssona.
[9] www.transperancy.si, 21.10.2016.
[10] http://www.sistory.si/hta/tranzicija/index-vpni.php?d=proces-lastninjenja-in-privatizacije.html, 21.10.2016.
[11] FAZ, 1.10.2010
