Slovenija na razpotju

Avtor: Matevž Tomšič. Od »koalicije za izhod iz krize« h »koaliciji za bankrot«?

Slovenija je tako kot že večkrat v svoji novejši zgodovini na pomembni prelomnici, ko bo od odločitev, ki bodo sprejete, odvisen njen nadaljnji razvoj. Pri tem ne gre samo za reševanje gospodarsko-finančne krize, v kateri se je znašla, v smislu, kako čim prej in čim bolj optimalno uveljaviti tiste nujne ukrepe, ki bodo privedli do izboljšanja stanja in ki bodo preprečili uveljavitev »grškega scenarija«, tj. de facto bankrota države, s čimer bi zaradi odvisnosti od mednarodne pomoči le-ta izgubila dobršen del svoje suverenosti. Odločiti se bo treba, kakšen razvojni model bo izbrala slovenska družba. Ali bo dokončno vzpostavila model tržnega gospodarstva in parlamentarne demokracije zahodnega tipa, utemeljenega na svobodi, odprtosti, tekmovanju in vključevanju; ali pa bo gradila na modelu pajdaškega kapitalizma in kvazidemokracije v stilu katere od bivših sovjetskih republik, z vladavino omrežij in neformalnih centrov moči, monopoli in izključevanjem »drugorazrednih« državljanov?

Približno ob tem času pred letom dni se je zdelo, da je Slovenija vendarle izbrala prvo pot. Da je »ostala v Evropi«, tj. ostala zavezana njenim temeljnim vrednotam in principom. Oblikovala se je vladajoča koalicija, katere partnerice so obljubile, da bodo sprejele in uveljavile potrebne reforme. In po nemajhnih težavah, ki so jih povzročali tudi ne tako redki »kratki stiki« med koalicijskimi partnerji, in ob strahovitem nasprotovanju politične opozicije, interesnih skupin in dominantnih medijev, ji je končno uspelo spraviti nekatere najpomembnejše reforme skozi zakonodajni postopek. Na to so se pozitivno odzvali mednarodni politični in finančni krogi. Po dolgem času so se zelo izboljšale bonitetne ocene države. Vse je torej kazalo, da so postavljeni temelji gospodarskega okrevanja.

Vendar to mnogim ni bilo po volji. Ni bilo po volji tistim centrom moči, ki izhajajo iz struktur bivšega sistema, saj so začutili, da bi bil to lahko konec njihovih privilegijev. Ustanovitev »slabe banke« bi lahko razkrila, kdo vse je »preko zvez« dobival več sto milijonov evrov vredna posojila, ustanovitev državnega holdinga pa bi privedla do transparentne privatizacije državnega premoženja. Zato so se namenili zrušiti vlado, ki je bila na poti, da to udejanji. In kaže, da jim bo po več spodletelih poskusih to tudi uspelo, na podlagi sedaj že razvpitega poročila Komisije za preprečevanje korupcije, ki je obremenilo premiera Janšo in ljubljanskega župana Jankovića, češ da jima ni uspelo pojasniti izvora dela svojega premoženja. Vendar je bil tu Janković zgolj »kolateralna žrtev«, namenjena ustvarjanju vtisa nepristranskosti. Tarča je bil seveda Janša, ki so ga s tem skušali izločiti. Kljub temu da so bile obtožbe, kar zadeva predsednika vlade, na zelo trhlih temeljih, so povzročile politično krizo, ki obeta skorajšnji padec vlade. Seveda je to krizo povzročil »notranji dejavnik«. Razbijanja koalicije se je lotil strankarski prvak, ki svojo politično kariero v največji meri dolguje prav Janezu Janši. In ki je sam na veliko služil s svetovalnim delom, medtem ko je kot brezposeln prejemal nadomestilo ministrske plače. Očitno so on in še nekateri drugi koalicijski politiki zaslutili, da se jim v kakšni drugačni kombinaciji obetajo večje koristi.

Vendar glavna žrtev padca vlade ne bo Janez Janša. Glavna žrtev bodo reforme. Te reforme, ki nikakor niso bile posebej korenite, a so vsaj navzven dajale pozitivne signale, bodo pokopane. V sedanji konstelaciji sil je bila edino koalicija, ki je nastala pred letom dni, sposobna izpeljati kakšne resnejše sistemske spremembe. To, kar se nam obeta s t. i. »projektno vlado«, je navadna farsa. Koalicija, ki bo vključevala sedanjo opozicijo, bodisi Pozitivno Slovenijo – z bolj ali manj »zamrznjenim« Jankovićem –, bodisi Socialne demokrate, bodisi oboje, bo nedvomno nadaljevala z neosocialistično politiko, utemeljeno na krepitvi vloge države, zadolževanju in trošenju za t. i. velike infrastrukturne projekte, ki bodo prvenstveno namenjeni napajanju v krizi že močno izčrpanih pajdaških omrežij. In v tem primeru se nam skoraj neizbežno prej ali slej dejansko obeta »grški scenarij«. Če so za sedaj usihajočo koalicijo ob njenem nastanku rekli, da je »koalicija za izhod iz krize«, bo koalicija, sestavljena iz sedanjih vladnih odpadnikov in opozicije, lahko edinole »koalicija za bankrot«.

Tistih, ki sedaj razbijajo drugo Janševo vlado, so te dni polna usta morale, etike in visokih načel. Obljubljajo nam nekakšno »očiščenje politike«. Vendar se lahko vprašamo: Kakšne vrednote in načela nam le-ti s svojim obnašanjem na ogled postavijo? Na ogled nam postavijo zahrbtnost, dvoličnost, stremuštvo, prevarantstvo. To nikakor niso vrednote slovenske pomladi. To niso vrednote, na podlagi katerih se lahko slovenska družba osvobodi bremen preteklosti in doseže razvojni preboj.

O novi politiki in novih, višjih načelih pa je mogoče slišati tudi na t. i. »vseslovenskih vstajah«. Te so domnevno usmerjene zoper celotno slovensko politično elito, čeprav je zelo kmalu postalo jasno, da je tarča predvsem ali samo Janševa vlada in da skušajo propadli politiki tranzicijske levice izkoristiti ljudsko nezadovoljstvo za to, da bi se »skozi stranska vrata« vrnili na oblast. In kakšno alternativo ti vstajniki ponujajo? V najboljšem primeru »še več istega«, tj. vzdrževanje oz. krepitev državnega kapitalizma, monopolov in razbohotenega javnega sektorja. Med njimi pa so tudi takšni, ki se zavzemajo za nič manj kot odpravo strankarske demokracije, kapitalizma in zasebne lastnine. Kar ni nič drugega kot uvajanje totalitarizma. In tozadevno ekstremistične so tudi metode dela protestnikov. Obmetavanje z granitnimi kockami, obešanje lutk s podobami neljubih politikov na mostove, teroriziranje mestnih svetnikov na njihovih domovih – vse to so metode skrajnih gibanj iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja. Vemo, do kakšnih tragedij je to na koncu pripeljalo.

Situacija v Sloveniji več kot dvajset let po koncu komunističnega režima ne ponuja kaj veliko razlogov za optimizem. Politična in siceršnja kriza se poglablja in nič ne kaže na njeno ugodno razrešitev. Izbira evropske prihodnosti znova ni več nekaj samoumevnega. Zato je usoda države spet odvisna od modrosti, volje in poguma tistih sil (ne samo v politiki, ampak na vseh družbenih področjih), ki so zavezane evropskim vrednotam.

Vir: Slovenski čas