V tokratnem prispevku osvetljujemo možno smer, ki bi ji veljalo slediti v prihodnje. Ta bi morala temeljiti na ustvarjalnem znanju, zasebni pobudi ter poštenosti in odgovornosti, da bi dohiteli najuspešnejše države.
Podjetništvo
Pri podjetniku se ne moramo omejiti samo na osebno poštenost in pravičnost, ki bi morali biti lastni vsakemu podjetniku. Podjetnik je velikokrat vpet v družbene odnose, kar ga zaveže k še večji odgovornosti. Tako podjetnik in delavec nista nemočna objekta družbe, ampak njena subjekta. Biti subjekt pomeni ne le imeti, temveč z naporom vztrajno in odločno ohranjati svojo osebnost in z njo odgovornost.
Podjetnik je nekdo, ki je zainteresiran, izredno ustvarjalen in ima veliko informacij o trgu. Ima sposobnost povezati delo in kapital, da izpelje zastavljeni projekt in je pri tem pripravljen sprejeti določeno tveganje. Tu lahko dodamo, da bi moral krščanski podjetnik delovati v smislu povečevanja družbenega dobrega. Podjetnika vodi želja po zaslužku, nekateri bi to celo imenovali pohlep, ki pa ni sporen. Že prerok Sirah pravi: »Naslednjih reči pa se ne sramuj … večjega ali manjšega dobička,…« Sirah (41, 1 – 5). Podjetnik je delaven človek. Delo pa je eno temeljnih sredstev za osebno izpolnitev in posvečevanje.
Pri podjetnikih ne moremo mimo plačila za opravljeno delo. To mora biti pravično do delavca. Pravična plača je tista, katera določitev upošteva potrebe delavca in družine, položaj podjetja in skupno blaginjo, kateri naj služita tako delo kot kapital. Ne moremo mimo lastnine, ki je osnova za podjetnikovo delovanje. Lastnine, skladno s krščanskim izročilom, ne smemo razumeti samo v ožjem smislu kot nekaj absolutnega in nedotakljivega. Nasprotno, vedno jo razumevamo v širšem okviru skupne pravice vseh, da uporabljajo pravice celotnega stvarstva – da koristi vsem – v smislu podjetništva to pomeni, da lastnina podjetnika/kapital koristi za delo zaposlenim, ki s pravičnim plačilom lahko skrbijo za družino. Ob varovanju zasebne lastnine moramo omeniti tudi pravno državo. Pravica do zasebne lastnine je podrejena tisti pravici do uporabe stvarstva, ki je skupna vsem – npr. skupna lastnina okolja in odgovornost za okolje.
Podjetnik še vedno v okviru tega svobodno deluje in odloča. Od njegovih odločitev pa je odvisna uporaba ali zloraba tistih proizvodnjih dejavnikov, ki omogočajo uspešno delo in zdrave gospodarske odnose. Človek mora v vsakem moralno zdravem gospodarskem okolju imeti možnost, »da dela na svojem za svojo stvar«. To ni v prid le gospodarski uspešnosti, marveč tudi osebni rasti vključenih. Dejstvo je, da zaposlitve omogočajo revnim, da se izkopljejo iz revščine. Normalen način izhoda iz revščine poteka s pomočjo podjetništva, trženja, torej običajnega poslovanja (Sirico, str. 102). Človekovo delo ne zadeva le gospodarstva, temveč vključuje tudi in predvsem osebnostne vrednote (Tomaž Akvinski v Kremžar, str. 220).
Inovativnost
Podjetništvo je neposredno povezano z inovativnostjo. Inovativnost na eni strani pomeni uporabo talentov/kreposti in posledično ustvarjalnost – lahko bi rekli inovativnost. Ustvarjalna razsežnost je bistvena sestavina človeškega ravnanja tudi na področju podjetništva, kaže pa se zlasti v nagnjenju do načrtovanja in iniciativnosti (KKC, str. 243). Navedeno bi lahko razumeli preozko, če se omejimo samo na koordinacijo proizvodnih dejavnikov in obvladovanje poslovnih procesov. Pri inovativnosti gre za nekaj več. Gre za na novo odkrite, izboljšane pristope, ki z danimi resursi omogočijo dosego boljših učinkov. To nas ohranja na trgu v boljšem položaju in nam omogoča dolgoročno stabilnejše poslovanje. Prednost pred ostalimi in nenazadnje vsaj ohranjanje, če ne izboljšavanje svojega položaja napram drugim.
Stalno izobraževanje tako strokovno kot za odnose so za razvoj nujni. Izdatki za raziskave niso edini mirodajni pokazatelj, bolj pomembna je vsebina raziskav, ki morajo biti aplikativne, preverjene v gospodarstvu in biti uporabne.
Konkretno ima Slovenija nižje indekse rasti kot sosednje države, zato se prepad med najbolj razvitimi in nami povečuje. Če samo pogledamo indekse industrijske proizvodnje, lahko ugotovimo, da je bila Slovenija v letu 2012 na ravni leta 2010, na primer Avstrija je bila v letu 2012 za 6,6% boljša kot leta 2010, Nemčija je bila za 5,7% boljša, Italija je nazadovala, Češka je svoj rezultat izboljšala za 4,8% glede na leto 2010, podoben rezultat je dosegla Madžarska. Povečanje industrijske proizvodnje so zabeležile tudi Baltske države in še posebej Poljska. Podoben pokazatelj je bruto dodana vrednost na zaposlenega. Pokazatelj narašča v predelovalnih industrijah in energetiki ter zdravstvu in socialnem vrstvu, ki so lahko nosilci razvoja, vsaj če pogledamo industrije na katerih temelji Nemško gospodarstvo.
Odgovornost
Nazadnje odstrimo še tretjo dimenzijo, ki je priložnost za Slovence, to je odgovornost – pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz vrednot/kreposti.
V osnovi gre za odgovorno ravnanje posameznika, to je ravnanje, da se posameznik zaveda svojih dejanj, in da prevzema posledice le teh, da se zaveda, da njegove odločitve pri/zadevajo druge, in da je pri odločanju potrebno upoštevati etiko.
V našem prostoru prevladujejo splošno sprejete vrednote, ki izvirajo iz judovsko – krščanske vere. Povzete so v 10 božjih zapovedih, ki opredeljujejo odnos do Boga in odnos do bližnjega. Ker te zapovedi omejujejo dejanja, ki jih ljudje s svojimi slabostmi radi delamo, Cerkev pa na ta dejanja opozarja, mnogi v Cerkvi vidiji sovražno ustanovo. V novejši zgodovini intudi sicer je šlo za načrtno vstopanje in poseganje države v sfero cerkve. Z vstopanjem ene na področje drugo vsake izmed entitet izgublja svojo poslanstvo. Nudenje storitev izobraževanja, skrbi za starejše, gospodarsko udejstvovanje ni poseganje v sfero države, ampak omogočanje ljudem, da svobodno izberejo.
Odgovornost se razteza tudi na smiselnost v materialnem uživanju. Dokler bo to cilj družbe, bo pravična družba in splošna blaginja le prazna beseda. Pretirana želja po bogatenju in moči pa ni edina nevarnost! V gospodarstvu smo priče neizpolnjevanju pogodb, ustvarjanju umetnih potreb, podžiganju uživanja, zanemarjanju kakovosti, zlorabljanju okolja in bližnjega.
Odgovoren posameznik mora najti ravnotežje, to mu daje dodatno suverenost in svobodo. Zato je prav, da od države ne zahtevamo zgolj materialnosti in subvencij, ampak, da omogoča okolje za pošteno življenje, pravilno urejene družinske odnose, spoštovanje vere in pravice, zmerno davčno obremenitev, pospešuje obrt/malo podjetništvo, trgovino in kmetijstvo (Kremžar, str. 70).
Sklep
Zgodovina nas uči, da kristjani, ki živimo po moralnih načelih, preživimo. Zato se ne pustimo zavajati novotarijam v smislu enakosti spolov oz. t.i. gender teorije – branimo družino kot biološki, socialni in moralni temelj (Kremžar, str. 58); ne iščemo revolucionarnih rešitev, ampak evolucijske, ki so premišljene in sčasoma sprejete; ne delamo samo za danes in zase – skrbimo tudi za prihodnje rodove. Predvsem pa ljubimo bližnjega, skrbimo za revne in gradimo na zasebni pobudi.
Zavzeti se moramo za socialno tržno gospodarstvo, kjer skrb za socialo, tako kot nas uči papež v zadnji apostolski vzpodbudi (Evangelii Gaudi), ni na strani države, ampak nagovarja vsakega posameznika, kjer skrb za revne izvira iz posameznikove notranjosti, ljubezni in notranje vzpodbude. Ker gre pri socialnih vprašanjih vedno za medčloveške odnose, ti pa so moralnega značaja, je prav, da nam je Kristjanom mar za to.
Pripis uredništva: doc. dr. Žiga Andoljšek je dekan Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
