Slovenija na razpotju!

0

Plinski rezervoarji in lekova poslovna stavbaSlovenija je na razpotju. Zato bomo v prihajajočih dveh prispevkih analizirali stanje v gospodarstvu v Sloveniji na eni strani, na drugi pa o novi smeri, ki bi ji Slovenija morala slediti. Posebej se bomo dotaknili možnih vzrokov za trenutno stanje v gospodarstvu, napakah in posledicah zablod slovenskega bančništva in gospodarstva. V drugem prispevku pa se bomo posvetili poudarkom, ki bi morali zaznamovati novo smer s pomočjo ustvarjalnega znanja, poštenosti in odgovornosti, da bi dohiteli najuspešnejše države.

Razlogi zatečenega stanja

V Sloveniji moramo razloge za zatečeno stanje v gospodarstvu iskati v preteklem obdobju. Izpostavljeni smo bili prekinitvi tradicije tržnega gospodarstva, kjer je bila zasebna pobuda strogo omejena na obrtnike in nadzorovana s strani države. Po osamosvojitvi se je razmahnila tudi zasebna pobuda, predvsem pa popolni liberalizem nazadnjaškega tipa, kjer so cilji dovoljevali uporabo vseh sredstev, pokazalo pa se je tudi nedelovanje pravne države. Tak »nov« gospodarski model je bil postavljen v t.i. demokracijo, ki to ni bila. Ker ni prišlo do korenitega vsebinskega preobrata pri politični ureditvi, je to pomembno vplivalo tudi na gospodarstvo.

Generalni pogled na slovensko gospodarstvo

V Slovenskem gospodarstvu smo se v zadnjih 20 letih počutili dobro. Po prvem šoku izgube tržišč so se nam odpirali novi zahodni trgi, razmahnilo se je »malo« podjetništvo in nismo občutili gospodarske krize na prelomu tisočletja. Dodatno se je država veselo zadolževala in hkrati še izpolnjevala Maastrichtske kriterije in potrošnja tako države kot Slovencev se je večala. Imeli smo svojo valuto katere tečaj je uravnavala BS na plečih državljanov ali pa izvoznikov, vednar pa smo marsikatero napako kompenzirali s posegom v monetarno ali fiskalno politiko. Pristopali smo k EU in NATO. Bolj ko smo se povezovali z mednarodnimi integracijami, bolj smo bili odvisni od tujine in z njo delili tudi usodo. Z odprtjem meja in prevzemom evra, je gospodarstvo dobilo dodaten zalet. Končno je ozemlje EU postal naš trg.

Kaj pa se je dogajalo z gospodarstvom? Podjetja nekdaj v družbeni lasti so se lastninila na način, da jih je »odkupila« država in s tem ohranila neposredni vpliv. Drugi del podjetij so odkupili takratni managerji, ki so imeli notranje informacije in dostop do bančnih virov slovenskih državnih bank. Resnega lastninjenja preko odprodaje podjetij novim tretjim lastnikom, ki bi v slovensko gospodarstvo prinesli svež denar ni bilo. Paralelno se je razvijalo podjetništvo, ki pa je žal ponujalo storitvene dejavnosti in v zelo majhni meri proizvodnjo.

Napake zasebnih podjetij

Ker so se lastniki manjših podjetij obnašali racionalno, so poslovali gospodarno, povečali so produktivnost, ustvarili so dobičke in donose. Te donose so podjetniki želeli oplemenititi. Podjetnik so iskali priložnosti, da bi zaslužke investirati v tisto investicijo/e ki poveča donosnost podjetja kot celote. Prevečkrat se je zgodilo, da so podjetniki investirali v nove dejavnosti izven svoje panoge, ki so jo dobro poznali. Prvi so investirali v komplementarne dejavnosti, drugi v povsem nove dejavnosti, ki so obljubljale visoke donose, tretji so se za investicije zadolževali. Večini pa je bilo sorodno, da so investirali samo zato, ker niso bili zadovoljni z obstoječo donosnostjo v svji dejavnosti, so se naveličali obstoječe panoge ali niso videli novih priložnosti v svoji panogi, ker so bili premalo inovativni in so premalo vlagali v razvoj.

Napake državnih podjetij

Managerji podjetij pod pomembnim državnim vplivom so se bali, da bodo ob spremembi oblasti razrešeni. Zato so se ti managerji več ukvarjali s svojim položajem in lastninjenjem, kot pa s panogo v kateri so delovali. Posledica so bili managerski odkupi z obremenitvijo ciljnega podjetja, kar predstavlja neupravičeno investicijsko priložnost. Temu lahko dodamo še klasične napake investiranje izven osnovne dejavnosti, investiranje v finančne inštrumente in vedno večje zadolževanje z močno vzpodbudo bančnega sektorja.

Napake javnih financ

Zatečeno stanje v javnih financah pred nastopom krize ni bilo dobro. Imeli smo relativno visoke davke (davki dosegajo 13,5% BDP in se njihov delež od leta 2008 naprej povečuje). Največji upad letne stopnje (davčne obremenitve) je bilo zaznati v letu 2009 in sicer za 11 % točk. Imeli smo neuravnotežen proračun, z razliko leta 2007, ko je proračun imel presežek prihodkov nad odhodki. K temu lahko dodamo še praktično unikatno strukturo in računovodsko politiko proračuna, ki temelji na denarnem toku in posledični odsotnosti amortizacije. Imamo močno subvencionirane javne inštitucije s strani države in proračuna. Še vedno je delež državne lastnine visok. Država ohranja ne samo kapitalski vpliv, ampak tudi drugačne vplive preko državnih bank, paradržavnih skladov, politike neposredno, itd.

Kriza v tujini se je začela kazati jeseni 2008, pri nas pa smo še do spomladi/poletja 2009 veselo delovali, kot da krize ni. Tujci so se hitro pobrali, ker so hitro ukrepali, pri nas pa so poseg v nagrade bankirjev, ščitenje interesov in počasnost predstavljali nepremostljivo oviro za ukrepanje. Konkretneje smo še danes slabi pri črpanje EU sredstev, zaključevanje strateških projektov, reformnih ukrepih, fiskalni konsolidaciji, ne/uravnoteženosti javnih financ.

Napake bankirjev

Prevladujoče javno mnenje oblikovano s strani prevladujočih medijev je, da so managerji glavni krivci za za prezadolženost podjetij. Odgovorni za to, so tudi bankirji! Zakaj?

Bankirji so v letih pred gospodarsko krizo in po prevzemu Evra 1.1.2007 dobili izjemen dostop do tujih virov sredstev po ugodni ceni, ki pa so bili manj kakovostni, ker so bili kratkoročni. Bankirji so ob vzpodbudi države kot lastnice bank nezmerno hlastali po dobičkih v svojih bilancah in dajali kratkoročne kradite za financiranje dolgoročnih investicij z obljubo, da bodo kreditne linije v bodoče redno podaljšavali. In tu je veliko investitorjev nasedlo na čeri. Prelomljeno je bilo osnovno načelo investiranja, ki pravi, da kratkoročna sredstva financiramo s kratkoročnimi viri, dolgoročna pa z dolgoročnimi viri. Res, da so podjetja predlagala investicije med katerimi je bilo zagotovo veliko dobrih, pozitivnih s pozitivno neto sedanjo vrednostjo, ampak odobrili so jih kreditni odbori bank. Ti so (običajno) bolje poučeni in bolj kompetetni, pa kljub temu niso znali predvideti nevarnosti, ki se je z nastankom krize pokazala. Še več, zaradi znižanja bonitetnih ocen državi, posledično naložb države, torej samih državnih bank in gospodarskih subjektov, so bankirji najprej (1) zahtevali dodatna zavarovanja, (2) kreditnih linij niso podaljševali ali pa so (3) odobrene linije preklicali. Tako so bila investicije nedokončane, nedokončana investicija pa ne more začeti ustvarjani pozitivnega denarnega toka iz katerega se vrača kredite. Krivično bi bilo, če bi za krivce razglašali samo managerje, saj odgovornost bankirjih ni bila nič manjša. Stigmatizacija mangerskega poklica že negativno vpliva na številne mlade, ki si, kot kažejo ankete, večinoma želijo varno državno zaposlitev.

Sklep

Krivda za nastalo situacijo je zagotovo deljena, pa vendar bi morali stvari postaviti na prave osnove. Še najpomembnejše je, da se na podlagi izkušenj preteklega obdobja zavedamo storjenih napak, da jih ne bi ponavljali in čemu se moramo izogibati v prihodnje. Ponovno se kaže primanjkljaj na področju pravne države, zasebne spodbude, umika države iz gospodarstva in ukinitev privilegijev ustvajenih na plečih drugih pod sloganom socialnosti.

V prihajajočem prispevku pa bomo osvetlili kakšna bi lahko bila možna smer za razvoj slovenskega gospodarstva.

Pripis uredništva: doc. dr. Žiga Andoljšek je dekan Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu