Slovenija na begu

hilda_tovsakNa tem mestu me ne bo zanimalo, ali je razvpiti beg še bolj razvpite gradbene baronice res služil za dimno zaveso parlamentarnemu odločanju o fiskalnem pravilu in referendumski zakonodaji. Ali pa je bilo prej obratno, da je šele javni fiasko njenega pobega glavno vladno stranko prisilil k dokazovanju, da je zmožna izpeljati vsaj nekaj.

Zanimiva parabola 

Meni se vse skupaj zdi predvsem odlična prispodoba jalovosti slovenskega prehoda v demokracijo v zadnjih dvajsetih letih. Skoraj ni moč oporekati vtisu, da je šlo pri Tovšakovi za padli “steber družbe”, ki so ga drugi stebri skušali na vsak način obvarovati kot “enega izmed nas”. Pri čemer pravzaprav kljub precej jasnim znamenjem ni pomembno, kateremu koleščku med stebri se je zdelo potrebno na ta način “pomagati”. Tudi ni potrebno pripisovati skoraj nikakršne teže domnevi, da so “baronico” žrtvovali za odtenek laže, ker ni samo “naša” in “steber družbe”, marveč sočasno malo še “klerikalka”. Kar je v očeh mnogih res greh. Ne bi pa smel biti omenjeni pomislek izgovor za zatiskanje oči pred razsežnostmi fenomena.

Ravno s to svojo potezo je njena kariera namreč še bliže paraboli. Ker se Slovenke in Slovenci očitno večinoma ne znamo in se v zadnjih dveh desetletjih nismo znali otresti ključne iluzije. Iluzije, da je mogoče pobožno upirati oči v nebo v Božjem hramu in obenem odet v nove barve v vsem zidati na preizkušenih starih stebrih družbe, zraven pa si še privoščiti vse oblike grabljenja in izkoriščanja, saj bodo Slovenke in Slovenci oprostili čisto vse, če jih le prepričaš, da je v tvojih rokah narodovo imetje v narodovih rokah in se nalaga v pospeševanje njegovega blagra. Zares, kot skupnost se od Jožefa Kantorja nismo premaknili prav daleč.

Beg Tovšakove se je vsaj začasno končal. Politične elite doslej sicer niso naredile prav veliko, da bi to družbo odvrnile od bega pred nujnostjo ločitve od Kantorjevega modela “narodovega blagra”. Vendar sedaj niso na potezi one. Bežati bi morali nehati Slovenke in Slovenci.