Slovenija, moja (pravna in ustavno-demokratična) država

ustava_rs_copyKo razmišljam o svoji državi kot pravnik, najprej pomislim na ustavo – na Ustavo kot emanacijo vseobsegajočega nacionalnega soglasja o bistvenih in za obstoj naroda nujnih aksioloških prvinah, na katerih je utemeljeno sobivanje državljanov in državljank. Zato bom najprej spregovoril o pomenu ustavnosti, o slovenski ustavni identiteti, o njenih izvorih, o temeljnem ustroju ustavnega reda, njegovem trajnem, neusahljivem in neodtujljivem jedru, o razkoraku med ustavno deontologijo in slovensko ontološko dejanskostjo in o svojem pogledu na reševanje krize, ki jo preživljamo, in ki je, upam si reči, kriza ustavnosti.

Ustavnost

Zakaj torej najprej o ustavi, zakaj ne o pravu, ko je vendar pravo tista, na prvi pogled neotipljiva sila, ki neko agregacijo posameznikov naredi družbo (ubi socio ibi ius), in ki iz Hobbesovega stanja vojne vseh zoper vse (bellum omnium contra omnes) ustvari prapogoj za človeka vredno življenje in hkrati zagotovi prvi temelj, ki omogoči razvoj človeške družbe. Hobbesov koncept je treba vzeti samo kot teoretično prispodobo. Težko si je namreč zamisliti, da bi bilo predpravno stanje vojne vsakogar zoper slehernega statično in trajajoče. Slej ko prej se je končalo z zmago in s podreditvijo fizično premaganega zmagovalcu, ali do vojne niti ni prišlo, ker se je šibkejši že vnaprej predal in priznal premoč fizično močnejšega (kot je to v živalskem svetu). Premaganec – obvladovanec (fizično šibkejši) se je podredil volji in pravilom igre fizično močnejšega zmagovalca. Samo navidezno so bila ta pravila igre pravo. Bila niso namreč nič drugega kot v ukaze spremenjena vsakokratna in trenutna volja diktatorja. Obvladovanec se jim je podrejal samo do trenutka, ko se je razmerje moči zamenjalo. Da je tako stanje v vsem svojem bistvu nepravno, nasprotno temeljni premisi, iz katere je izpeljan postulat »non sub homine, sed sub Deo et lege«, ni treba posebej utemeljevati. Njegova, se pravi zmagovalčeva, zavojevalčeva in zaradi grožnje z uporabo njegove (privatne) fizične sile, ustrahovalčeva volja je bila “zakon” – in tako kot on, samodržec ni bil podvržen nobenim omejitvam, je bila tudi njegova volja, ki se je bila izenačila z zakonom, neomejena, nenadzorovana, predvidljiva pa samo toliko, kot sta bila predvidljiva razvoj in spreminjanje te njegove volje (ali drugače, kolikor mu je bilo mogoče voljo in želje brati iz oči). Obvladovani tedaj niso bili podvrženi pravu, ampak njegovi volji. Tudi če je bila milostna, je bila taka zato, ker je on tako hotel, ker se mu je pač tako zazdelo – in dokler se mu je.

Tisto, kar takemu “pravu” primanjkuje, je legitimnost – legitimnost, ki neko voljo, ki se ji morajo posamezniki in njihove asociacije podvreči (pravilneje, jo sprejeti ali celo ponotranjiti), naredi utemeljeno, kar pomeni, da je v določenem družbenem kontekstu (prepletu kulturnih, zgodovinskih in socialnih okoliščin) moralno etično sprejemljiva in sposobna biti najmanjši skupni imenovalec normativne integracije prebivalstva. Pravo je namreč v pretežnem delu primarno učinkovito, saj je, že čisto pragmatično gledano, preprosto nemogoče, da bi vsakomur za ovratnik dihal policaj. Za primarno učinkovitost prava pa je nujen temeljni družbeni dogovor, ki ustanovi, konstituira na temeljnih etičnih postulatih delujočo družbo. In ta vrhovni ter hkrati temeljni konsenz je ustava. Šele z ustavnostjo bo zakon pridobil legitimnost – toliko, kot bo skladen z ustavo. Zato ima prav G. Harutyunyan, ko parafrazira prejšnji latinski izrek (ubi socio ibi ius) v ubi constitutionalism ibi ius – kjer je ustavnost, tam je tudi pravo.[1]

Poleg svoje organizacijske, čisto formalne, tehnično – državnopravne vloge, s katero ustanavlja in ureja državne organe ter državne institucije in njihova medsebojna razmerja, pristojnosti in odgovornosti, je smisel Ustave, da s svojimi vrednotami, ki niso drugega kot ustavna inkarnacija temeljnih moralno-etičnih vrednot, daje pravu legitimnost. Agregacija posameznikov postane družba takrat, ko je pravno urejena. Pravno (legitimno) urejena pa je šele, ko je postava, ki jo ureja, ustavna. Pri tem niti ni nujno, da je ustava sploh zapisana (nekatere države nimajo zapisane ustave – npr. Anglija, pa zaradi tega niso nič manj ustavne od tistih z zapisano ustavo), ali da je zapisana izčrpno (v norveški ustavi npr. ni izrecno zapovedana neodvisnost sodstva, pa je to tudi tam nesporen ustavni postulat – in norveško sodstvo je dejansko neodvisno, bistveno bolj kot marsikje, kjer je ta kvaliteta izrecno ustavno zajamčena); bistveno je, da je pravo prepojeno s postulati ustavnosti in da s to kakovostjo usmerja ne samo razmerje med državo in posameznikom (tako v pomenu pravnega omejevanja njenih oblastnih organov z ustavnimi načeli ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, kot glede njenih pozitivnih dolžnosti do državljanov), ampak tudi ravnanja in razmerja med posamezniki in njihovimi združenji.

Ustava kot formalna, v besede kristalizirana ustavnost sama po sebi še ne daje jamstva ustavnosti. Besede se ne morejo udejanjiti same od sebe. Tako v preteklosti kot danes je (bilo) veliko držav z zapisano ustavo, ki je bolj ali manj plašč, v katerega so odete diktature, avtokratski ali totalitarni režimi, države, ki so ustavne Potemkinove vasi, države s parazitskimi ustavami – kot so tudi države, ki nimajo zapisane ustave, pa kljub temu delujejo kot ustavne demokracije. Zato je vprašanje, ali ima država ustavo, dejanske narave, na katerega je večinoma lahko odgovoriti. Nasprotno pa na vprašanje, ali ustava ustreza pojmu ustavnosti, ni mogoče odgovoriti brez določene normativne evaluacije. Ustavnost je ideal, ki se mu je mogoče bolj ali manj približati, ideal, ki je dinamičen, podvržen zgodovinskim, političnim in ekonomskim izkušnjam, spreminjajočemu se družbenemu kontekstu in kulturnemu razvoju. Tudi za ustavnost velja (prirejena) modrost, da ni vprašanje, ali je bil Sokrat moralna osebnost, vprašanje je le, kdaj in kje je bila ta lastnost prepoznana. Ali, kot je ugotovil T. Jefferson, ima vsaka generacija pravico napisati svojo ustavo. Kar se tudi dogaja; ne dobesedno, pač pa z razvojem ustavnega prava prek ustavnosodne razlage odprtih ustavnih besedil. Ustavno varovane vrednote ne živijo v socialnem vakuumu in nikoli v idealnem sobivanju. Večina med njimi si je v konfliktu – npr. pravica do osebnega dostojanstva in pravica do obveščenosti, interesi varnosti in pravica do zasebnosti, svoboda (recimo na premoženjskem področju) in zdravo okolje itd. Tudi praktična konkordanca med njimi ni nekaj statičnega, nespremenljivega, vnaprej danega in večnega. Ustavno ravnotežje se spreminja v času in prostoru, kot se spreminja sama družba in njen ustroj, v odvisnosti od dinamike kulturnega, tehničnega in socialnega konteksta človeškega sobivanja. Vendar tisto, kar ostaja, je nedotakljivo, večno jedro ustavnih vrednot, še posebej, ko gre za človekovo dostojanstvo, pravir človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in za neposredna ustavna orodja, ki ga zagotavljajo: oblast ljudstva, vladavina prava, delitev oblasti, enakost v človekovih pravicah in svoboščinah.

Viri in jedro slovenske ustavnosti

Nacionalni vir

Kaj je torej slovenska ustavnost, ali modernejše, kaj tvori slovensko ustavno identiteto? Kot vsak narod smo Slovenci enkratni, izvirni in neponovljivi. Taka je naša kultura, take so naše zgodovinske in politične izkušnje, take so geografske, ekonomske, socialne in jezikovne determinante, na podlagi katerih smo se in s katerimi smo se oblikovali kot narod, ki je (z ustanovitvijo lastne države) postal nacija. Vse te nacionalne komponente izrisujejo našo ustavno identiteto, ki je kristalizirala v besedilih ustavnih dokumentov in ki jih dopolnjuje z njimi neločljivo povezan celoten korpus jurisprudence Ustavnega sodišča. Razumevanje formalnih ustavnih dokumentov dopolnjujejo še ustavotvorni dokumenti in gradiva, ki so nastajala v zgoščenem zgodovinskem času nastajanja in oblikovanja slovenske državnosti v letih 1987 – 91 (predvsem kot Prispevki za slovenski nacionalni program, ki so bili objavljeni v 57. Številki Nove revije, Pisateljska ustava iz leta 1988 in delovno ter pripravljalno gradivo k nastajanju Ustave) in ki bi morali imeti za slovensko ustavno identiteto pomen, ki je primerljiv s pomenom, ki ga imajo Federalistični spisi za ameriško ustavnost.

V Preambuli Ustave sta posebej izpostavljena temeljna in trajna pravica slovenskega naroda do samoodločbe in zgodovinsko dejstvo, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Za slovensko ustavno identiteto je osrednjega pomena tudi Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki “ni samo ustavnopravni temelj slovenske državnosti, temveč so v njej začrtana načela, ki izražajo temeljno (ustavno)pravno kakovost nove samostojne in neodvisne države. S sprejetjem osamosvojitvenih dokumentov ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.”[2] Temeljna ustavna listina (v preambuli) izrisuje več temeljev slovenske ustavne identitete: državno suverenost, spoznanje, da takratna SFRJ ni delovala kot pravno urejena država, da so se v njej hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice njenih federalnih enot ter da federativna ureditev Jugoslavije ni omogočala rešitve politične in gospodarske krize. Zgodovinske izkušnje s totalitarizmi, s hudimi kršitvami človekovih pravic in z nedelovanjem pravne države so tako neminljiv del slovenske ustavne zavesti. Skupaj s suverenostjo Slovenije sta zato na piedestalu slovenske ustavnosti človekovo dostojanstvo in njegova svoboda – temu je vse podrejeno. Tudi vladavina prava kot ena od trajnih in nespremenljivih vrednot slovenske ustavne identitete je s tega vidika “samo” instrumentalna. Vrhovnost, univerzalnost in trajnost človekovega dostojanstva ponazarja odločba Ustavnega sodišča U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011, v kateri je Ustavno sodišče človekovo dostojanstvo postavilo v središče ustavnega reda Republike Slovenije, ki prežema ves pravni red. Ker je v ustavni demokraciji človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve, so temu podrejena tudi ustavna načela. Tako je Ustavno sodišče v odločbi U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (med drugim) navedlo, da je cilj načela o ločenosti države in verskih skupnosti zagotoviti resnično svobodo vesti (in v širšem smislu pluralnost kot bistveno sestavino demokratične družbe) ter enakost posameznikov in verskih skupnosti. Ter nato: “Brez tega načela, vgrajenega v svobodo vesti, bi bila ta človekova pravica nepopolna. Nepopolna zato, ker ne bi imela učinkovitega orodja za vzpostavljanje svobode in enakopravnosti vseh. In kar je še pomembnejše, brez tega načela bi bila vrata odprta tudi v drugo smer – za vpliv države na verske skupnosti. Načelo o ločenosti zato ni etatistično, temveč humanistično”.

Evropski vir

Drugi vir slovenske ustavne identitete je evropski. Tvorijo ga skupne vrednote evropske ustavne dediščine, kot se je oblikovala skozi zgodovinske izkušnje ter s kulturnim, filozofskim in pravnim razvojem evropskih narodov v skupen evropski ustavni duh. V tem kontekstu ima poseben pomen EKČP (ki je bila rojena iz spoznanja o neizmerni moči in sposobnosti države proizvesti množično zlo, kar je razkrila Druga svetovna vojna in razmah komunističnih diktatur po njej), skupaj z jurisprudenco ESČP kot njenim neločljivim delom, nato pravo EU, ki vključuje tudi judikaturo luxembourškega tribunala, in ki je s PDEU ter s Temeljno listino pridobilo lastnosti ustave. Kako pomemben je evropski nadnacionalni vidik ustavnosti, dokazuje znamenita nemška zadeva Tanja Kreil (SEU C-285/98, 2000, 69), zaradi katere je nacionalno sodišče uporabilo evropsko pravo, ki prepoveduje spolno diskriminacijo pri zaposlovanju in s tem priznalo premoč evropske ustavnosti (celo) nad nemškim Temeljnim zakonom, ki je v členu 12a IV ženskam prepovedoval vojaško službo (kasneje je bil Temeljni zakon prilagojen zahtevam evropske ustavnosti). Vendar je stališče večine evropskih ustavnih sodišč, da evropska ustavnost ne more izničiti temeljnih struktur nacionalnega ustavnega reda, ali nedotakljivega jedra nacionalne “ustavne identitete”, kot je ta pojem v odločbi o Lizbonski pogodbi vpeljalo nemško Zvezno ustavno sodišče (BVerfGE 123, 267).

Za Slovenijo je v tem trenutku še posebej pomembno, da je trajna sestavina evropske ustavne zavesti izkušnja s totalitarizmi, o čemer govori Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. V krizi, ki jo preživljamo, nista za nas nič manj pomembni evropski vrednoti svobodne konkurence in pluralizma. Svobodna in poštena konkurenca je cilj 101. , 102. in 107. člena PDEU, kar pomeni, da gre za vrednoto, zavarovano neposredno v ustanovnih pogodbah evropske integracije, ki jo je zato treba šteti tudi za eno temeljnih vrednot slovenskega ustavnega reda. Svobodna konkurenca zagotavlja podjetniški pluralizem, podjetniško svobodo, delovanje tržnih zakonitosti ter je prvi pogoj za ekonomski razvoj in za pravično (na meritokratskih načelih temelječo) razdelitev družbenega bogastva. Enakost kot ustavna vrednota namreč ne more pomeniti radikalne enakosti, pač pa enakost v možnostih. Neenakosti so zato pravične vse dotlej, dokler imajo socialni akterji enake možnosti v tekmovanju za neenake nagrade. Monopoli pa so naravnani na izničenje izhodiščne enakosti, zavirajo ustvarjalnost in omejujejo svobodo – bolj, ko se krepijo, manj je svobode in manj demokracije. Medijski monopoli so v marsičem posledica ekonomskih in finančnih monopolov, saj brez finančnih vložkov v obliki oglaševanja in ustreznega nagrajevanja novinarjev mediji ne morejo preživeti – ali drugače, tudi na medijski sceni delujejo z monopoli izkrivljene tržne zakonitosti. Kdor obvladuje denarne tokove, mu ni težko obvladovati medije, toliko bolj, če ima polega tega v rokah še druge vzvode, ki jih omogočajo raznovrstni monopoli (politično-ideološki, izobraževalni, kulturni, kadrovski). In kdor obvladuje medije, ima odprto pot do oblasti.

Zato je za Slovenijo zelo pomembno sporočilo ESČP v zadevi Manole in drugi proti Moldaviji (sodba z dne 17. 9. 2009), ko je Sodišče vzelo kot izhodišče svoje presoje temeljni truizem: Ni demokracije brez pluralizma. In brez medijskega pluralizma tudi ni svobodnih in poštenih volitev. Ni zato, ker ni svobodnega oblikovanja volilne volje. Če so namreč izkrivljeni vhodni podatki, na podlagi katerih se oblikuje volilna volja, je izkrivljena tudi na podlagi takih podatkov oblikovana (v resnici zmanipulirana) volilna volja. In če mediji dejansko nastopajo kot četrta veja oblasti, ki je s »pravo« oblastjo prepletena, zraščena, ali je od nje odvisna in obvladovana, je demokratičen politični proces, ki bi se moral oblikovati svobodno od spodaj navzgor, izkrivljen (dirigiran in usmerjan od zgoraj navzdol) ter zato le navidezno demokratičen. Poleg tega je eden od bistvenih vzvodov demokracije neprestan nadzor ljudstva nad nosilci oblasti, za izvajanje katere jih je ljudstvo kot njen izviren nosilec pooblastilo. Tudi tu je vloga medijev nenadomestljiva. Kot odločilen posrednik so namreč mediji tisti, ki tak nadzor omogočijo – kot ga lahko onemogočijo in izkrivijo. Zato je za medije uveljavljena prispodoba »psi čuvaji demokracije«.

Svetovni vir

Tretja plast slovenske ustavnosti temelji na spoznanju, da smo Slovenci del globalne, svetovne družbe, da neizogibno delimo usodo celotnega človeštva in da imajo zato človekovo dostojanstvo in iz njega izpeljane človekove pravice in temeljne svoboščine univerzalen pomen, da je svetovna ustavnost, ki je zajeta v mednarodnih instrumentih obenem tudi neločljiv del slovenske ustavnosti. To izraža načelo največjega obsega varovanja človekovih pravic (peti odstavek 15. člena Ustave). Konec koncev se je slovenska ustavnost učila (in se še uči) tudi iz svetovnih (zgodovinskih, družbenih, ekonomskih in političnih) izkušenj.[3]

Jedro ustavnosti

Čeprav v samem besedilu Ustave ni nikjer izrecno omenjeno, sta torej v osi slovenske ustavne identitete suverenost slovenskega naroda in človekovo dostojanstvo – ter nato še njegova svoboda, demokratična in pluralna družba ter vladavina prava. Prav tako kot evropsko so tudi slovensko ustavno identiteto zaznamovale v nacionalno (pod)zavest neizbrisno vklesane izkušnje grozot vseh treh totalitarizmov prejšnjega stoletja, še posebej komunističnega – še posebej zato, ker je najtrdovratnejši (na tem planetu ni več nobene fašistične ali nacionalsocialistične diktature, je pa še nekaj komunističnih in socialističnih), za nas najdlje trajajoč in ker ga je bolj kot groba sila premagala prav ideja ustavnosti in nato sama ustavnost, ki jo živimo, oziroma ki bi jo morali živeti. Vsi trije totalitarizmi so bili zakleti sovražniki ustavnosti in v tem tudi medsebojni zavezniki.[4] Vsem je bila skupna neizmerna moč in sposobnost zlorabiti državo za množično proizvodnjo zla. Vsi so uničili civilno družbo, vladavino prava, pluralizem in storili vse za ponižanje posameznika. Vsi so častili ideološko državo (nacionalsocialisti so jo imenovali Weltanschauungsstaat), zaničevali tradicijo, versko še posebej, odpravili naravno pravo in od pamtiveka priznane razlike med Dobrim in Zlim (te razlike so bile ovržene z novim absolutizmom: Dobro je bilo karkoli, kar je služilo zgodovinskemu napredku ali rasni čistosti), za vse so bile značilne vsiljene vrednote, ki so uničevale avtonomijo duha in vsi so uporabljali tajno politično policijo, ki je generirala občutek vsesplošnega strahu, ter organizirali državni teror za izkoreninjenje vsakršne oblike opozicije; končno so vsi (vključno z maoizmom in titoizmom) prakticirali genocid.[5] Iz slovenske zavesti zato nikoli ne bi smelo utoniti v pozabo, da je prav v zgoščenem zgodovinskem obdobju nacionalne in ustavne osvoboditve izpod tuje nadvlade in vladavine totalitarizma (dokončno šele z odrešitvijo od jugo-komunizma oziroma titoizma) prepoznana in kristalizirana (čeprav nastajajoča in oblikovana skozi zgodovino) slovenska ustavnost tisto, kar je osvobodilo narod, iz njega naredilo nacijo in ustvarilo pogoje sobivanja v svobodni, demokratični in na spoštovanju človekovih pravic in vladavine prava utemeljeni slovenski državi.

Razkorak?

Vendar se postavlja vprašanje, ali je bila priložnost, ki jo je slovenski narod dosegel na ustaven način, konkretno s plebiscitarno izraženim konsenzom o moralno-etičnih temeljih sožitja v suvereni državi Sloveniji, tudi dejansko, v praksi in v življenju uresničena. Ali Slovenke in Slovenci živimo v državi, v kateri se izpolnjujejo ustavne konvencije, jamstva in zaveze (torej, ali živimo v z vsebino utemeljeni ustavnosti, se pravi v ustavni normalnosti), ali pa v državi, kjer se od državljank in državljanov pričakuje (in zahteva) slepa vera v legitimacijski učinek ustavne retorike in kjer je ustavnost bolj v besedah in na papirju (četudi je ta opremljen z žigi institucij imunskega sistema države, garantov ustavnosti, na čelu z Ustavnim sodiščem) kot pa v realnem in vsakodnevnem političnem, ekonomskem in civilnem življenju. Ali ne gre za ponavljanje zgodovine izpred 68 let, ko smo se osvobodili enega totalitarizma in padli pod oblast drugega – le da tokrat v drugačnih globalnih in lokalnih zgodovinskih, političnih, ekonomskih in socialnih okoliščinah ter zato (ne ponovno totalitarne, temveč) v objem oligarhizirane oblasti. Sta se res celoten ustavni naboj in ustavna energija s konca osemdesetih prejšnjega stoletja izgubila, poniknila, odtekla neznano kam, ali pa se izrodila v strast po imeti, posedovati, obvladovati in vladati, kjer tako kot v predpravnem stanju zmaguje tisti, ki je močnejši – v močnejši ne v fizični sili, temveč v spretnosti in zvijačnosti, kako upleniti državo in njene institucije, s sofizmi deformirati pravo ter na ta način z (delno podedovanimi, delno pa na novo ustvarjenimi) monopoli vladati in si z votlo retoriko ustavnosti ter demagoško, manipulativno ideologijo, ki zlorablja emocije in frustracije ter s tem odvrača od razuma, pridobivati navidezno legitimnost. Je ustavna kultura, ki ni nič drugega kot kultura moralno-etičnih vrednot, pri nas res tako plitva in naivna, da je lahko nasedla manipulativnemu politično-propagandnemu klicu: »Vrednote, ne hvala!«, in nato klicu (iz istih ust): »Več države potrebujemo!«, ali pa varovanju »nacionalnega interesa«, demoniziranju »tistih, ki nas delijo«, ščuvanju zoper EU in zahodno civilizacijo. Čeprav vse to ni nič drugega kot navadno fejkanje, švindleraj, pritlehna manipulacija z nacionalnimi čustvi, pa je lahko prikladno in učinkovito orodje s katerim je mogoče že zaradi tradicionalne slovenske zavistnosti (ki pravi: bolje je bilo v Jugi, ko smo se vsi vozili s šlampastimi Zastavami, kot danes, ko imam jaz samo Golfa, sosed pa Mercedesa) domačijskosti, zaprtosti, vaškosti in ukoreninjenosti v domačo grudo (ki jo dokazuje že obsedenost Slovencev z nepremičninami – smo rekorderji v lastništvu nepremičnin), težav s sprejemanjem različnosti (slovenska stvarnost do različnosti nikoli ni imela posebnega razumevanja – sindrom nestrpnosti do “prekucuhov” in »vaških posebnežev«, kar je utišalo ali izgnalo že marsikatero pero) ter sumničavosti do tujcev in vsega tujega in ob podpori dominantnih medijev brez večjih težav odvrniti od razumnih argumentov. Smo kot narod v moralnem razvoju nazadovali, se normativno in moralno etično razgrajujemo, se spreminjamo v pesek posameznikov? Ali vrednotno središče, ki nam mora vladati in nas povezovati – tako v medsebojnih odnosih, kot v vzajemnem odnosu z državo, še drži? Se skozi prakso ustvarja nova ustavna paradigma, in če se, bi lahko utišala vrednote, ki so v osi obstoječe ustavne identitete?

__________

[1] Gl. Gagik Harutyunyan, Constitution and Constitutionalism in the Context of Constitutional Culture of the New Millennium v: G. Harutyunyan (ur.), New Millennium Constitutionalism: Paradigms of realityand Challengens, NJHAR, Yerevan 2013, str. 37, 42.

[2] Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011.

[3] Prim. že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča U-I-109/10, ki v 6. točki obrazložitve nazorno izrisuje ta vidik ustavnosti.

[4] To prepričljivo argumentira zadnja monografija Vladimirja Tismaneanuja The Devil in History: Communism, Fascism and Some Lessons of the Twentieth Century (University of California Press, Berkeley, Los Angeles, London 2012). O zavezništvu med komunizmom in nacionalsocializmom nazorno govori tudi roman ukrajinskega Žida Vasilija Grossmana Življenje in usoda, ki velja za največji ruski roman 20. stoletja.

[5] Gl. intervju z Vladimirjem Tismaneanujem.

Pripis uredništva: besedilo je prvi del referata, ki ga je avtor predstavil na Zboru kristjanov, Otočec 2013.

// //