Slovenija, moja (pravna in ustavno-demokratična) država 2.

3

sodisce 5.6.2012Pripis uredništva: besedilo je drugi del referata, ki ga je avtor predstavil na Zboru kristjanov, Otočec 2013. Prvi del najdete tukaj.

Slovenska kriza (ustavnosti)

Samo nekaj splošnih kazalcev

Veliko kazalcev temu pritrjuje. Predvsem kopičenje in medsebojno parjenje politične in ekonomske elite, prekrivanje ene z drugo in prelivanje ene v drugo ter prek tega ustvarjanje vsakršnih monopolov, s katerimi te elite obvladujejo vse pomembnejše družbene podsisteme – od državne uprave, gospodarskih in finančnih tokov, medijev, do vzgoje, izobraževanja, zdravstva, znanosti, kulture, športa, dominantnih civilnodružbenih organizacij. Čez vse sega dolga roka države in politike – vidna in manj vidna. Da ni demokracije brez (vsakršnega) pluralizma[6] in da je zato tako stanje (in ravnanja, ki so ga povzročila) daleč od ustavnosti, ni treba posebej in še enkrat razlagati. Tudi ne, da vzroki slovenske krize (ki se navzven kaže v finančno-ekonomskem razsulu) bolj kot v svetovni finančni krizi koreninijo v omenjenih procesih oligarhije. Da pa je do tega sploh lahko prišlo, je bilo treba v javnem (političnem) življenju razgraditi komaj nastajajočo ustavno kulturo: z lažjo, s potvarjanjem, zavajanjem, pravnim relativizmom in manipuliranjem (utelešenim v dobro plačanih pravnih mnenjih »neodvisnih« in vsevednih dežurnih pravnih strokovnjakov, med njimi celo bivših ustavnih sodnikov, ki prek medijev že vnaprej razglasijo, kako mora npr. Ustavno sodišče odločiti v posamični, pred tem Sodiščem odprti zadevi), z demagogijo (tistih, ki so čez dan radikal-egalitarci in prepevajo Lennonov Imagine, ponoči pa vulgo-liberalci tipa ruskih oligarhov), s korupcijo, s klientelizmom, političnim kadrovanjem v upravah in nadzornih svetih podjetjih v večinski državni lasti ter v nadzornih inštitucijah, s prezirom meritokratskih načel, z zlorabami medijev in z drugimi protiustavnimi praksami. Tudi nadzorne in imunske institucije so v teh procesih največkrat nemočne,[7] samo brezzobi tigri,[8] ali pa so same okužene z bakterijami protiustavnosti.[9]

Tako ni nič čudnega, da je švicarski inštitut za razvoj menedžmenta IMD Slovenijo med 60 državami uvrstil na 52. mesto (mesto nižje kot leta 2012) na lestvici konkurenčnosti in da nam od vseh kazalcev najslabše kaže pri učinkovitem pravnem redu.[10] Po izsledkih raziskave svetovalnega podjetja Ernst & Young, kjer je sodelovalo več kot 3.000 članov uprav, nadzornih svetov, direktorjev in njihovih skupin iz 36 držav, je Slovenija druga najbolj skorumpirana država (na prvem mestu je Nigerija). Da so slovenska podjetja izpostavljena korupcijskim tveganjem, kjer je zelo prisoten tudi vpliv politike, ki omogoča “ujetost države”, potrjujejo tudi ugotovitve raziskave Nacionalni sistem Integritete, ki jo je opravila Transparency International Slovenija – Društvo Integriteta. To po njihovem mnenju sistemsko uničuje državo ter onemogoča gospodarski razvoj in zaupanje državljanov v gospodarstvo, politiko in pravno državo.

Neizprosen dokaz o razsulu slovenske ekonomske, davčne in administrativne in pravosodne politike so podatki o tujih vlaganjih, brez katerih ne bo rešitve potapljajočega se gospodarstva. Po zadnjih podatkih nas je prehitela večina držav zahodnega Balkana, vključno s Kosovim in Albanijo,[11] redki uspešni podjetniki zaradi previsokih stroškov dela in previsokih davkov opuščajo načrte o širitvi proizvodnje ali se selijo v zamejstvo. Razkrajanje ustavnosti že kaže otipljive posledice – erodirajo vitalni deli nacionalnega telesa – odhajajo mladi, izobraženi, inovativni, prodorni in uspešni ustvarjalci nove materialne (in ne fiktivne, na raznih finančnih špekulacijah in preprodajah temelječe) vrednosti – svojevrsten simptom stanja ustavnosti v državi.

Odhajajo tudi zato, ker je Slovenija ena najbolj egalitarnih družb. Prav egalitaristična etika je bila kot sestavni del uradne ideologije jugo-komunizma (in ključni element njegove politične legitimnosti) pomembna ovira za (ekonomsko in politično) modernizacijo nekdanjega propadlega režima.[12] Po letošnji junijski ruski izdaji Forbesa je Slovenija najbolj socialistična.[13] Po statističnih podatkih smo v vrhu obdavčenih in imamo najnižji Ginijev koeficient med vsemi državami, članicami OECD, kar pomeni, da smo v samem svetovnem vrhu po najmanjši dohodkovni neenakosti.[14] Toliko o distributivni pravičnosti po slovensko in o enakosti v različnosti, glede katere je že Aristotel povedal, da so zasluge oziroma zaslužnost merilo, po katerem so si lahko enaki med seboj enaki, različni pa različni ter da prihaja do nezadovoljstva in prepirov takrat, ko se neenaki ljudje obravnavajo na enak način, ali ko se enaki ljudje obravnavajo neenako. Enake možnosti in meritokratsko načelo je tudi podlaga šestega člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana, v katerem je med drugim zapisano naslednje: »Ker so vsi državljani pred zakonom enaki, so jim enako dostopne vse časti, mesta in javne zaposlitve, v skladu z njihovimi sposobnostmi, brez vsakih drugih razlikovanj, razen onih, ki se tičejo njihovih vrlin in sposobnosti.« Če se slovenska družbena, politična in ekonomska stvarnost oddaljuje od ustavnosti in s tem od razumnih in moralno-etično integriranih ljudi, se na koncu (po načelih naravne, z vidika položaja Slovenije, negativne selekcije) oni oddaljijo od nje, tako da na koncu spiralnega padca ostanejo samo še tisti, ki so uglašeni z razkrajajočim in v kaos spreminjajočim se sistemom,  dokler se med seboj ne pobijejo za zadnji košček.

Posebej o sodstvu

Raziskava OECD o učinkovitosti sodnih sistemov je pokazala, da je Slovenija v vseh pogledih na drugem najslabšem mestu; po dolgotrajnosti sodnih postopkov, po sredstvih glede na bruto domači proizvod, ki jih nameni sodstvu in po največjem številu pritožb, kar kaže na nizko predvidljivost odločitev sodišč. Popolnost slike o slovenskem sodstvu izrisuje delež sodb najvišjih sodišč, ki jih mora Ustavno sodišče razveljaviti zaradi sodniške samovolje, ker najvišja sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem niso odločala po pravu, ampak po vzgibih, ki so onkraj pravnega. Nima smisla ponavljati splošno znanih resnic, kakšen učinek ima vse to na zaupanje v pravo, na pravno predvidljivost in na pravno varnost ter končno na pravno kulturo. Tudi ne, kakšen učinek ima na vsakodnevno življenje ljudi, na razvoj gospodarstva ter na delovanje in razvoj svobodnega trga.

O stanju v sodstvu, katerega neodvisnost je eden od temeljev pravne države, veliko pove izjava visokega predstavnika sodstva v zvezi z obsodilnimi prvostopenjskimi sodbami zoper nekaj razvpitih predsednikov uprav. »Kaže, da je konec nedotakljivih«. Prevedeno v vulgaren jezik se to sliši nekako takole: »Fantje, dovolj smo ga…… – zdaj pa konec«. Seveda ni predsednika sodišča nihče vprašal, zakaj naj bi šele sedaj ne bilo več nedotakljivih (če sploh); in, ali je morda prišlo v pravosodju do kakih kadrovskih sprememb, ali pa je obstoječi kader po kvekersko doživel razsvetlitev od zgoraj. Izjavo predsednika sodišča je potem nadgradil in pojasnil prvak ene od koalicijskih strank. Rekel je tako: »V Sloveniji se je začel proces čiščenja in očiščevanja. Končno so temu začela slediti tudi sodišča in so dobila korajžo, da sodijo tudi po pravičnosti in ne samo po procesnem pravu,« n potem še: »Sodišča imajo to nalogo, naša naloga pa je, da podpremo pravičnost na sodišču. Brez tega država ne bo naredila nobenega koraka naprej.« Kot da se ni v štiridesetih letih zgodilo nič – razen tega, da so postali partijski voditelji malo bolj dolgočasni, manj domiselni in manj izvirni. Izjava strankarskega prvaka je namreč samo anemična kopija istega, kar je v zvezi z montiranimi sodnimi procesi proti protagonistom hrvaške pomladi leta 1972 ukazal utemeljitelj jugo-komunizma in dosmrtni vodja propadle jugoslovanske države: »Sodnik se ne sme držati zakona kot pijanec plota!« Bralcu prepuščam iskanje odgovora na vprašanje, ali sta imela jugoslovanski vodja in prvak ene od koalicijskih strank v mislih posebno vrlino, ki po Aristotelu (ter nato v grškem in rimskem pravu) pomeni sposobnost, da sodnik v mejnih primerih pravično odloči, četudi onstran neposrednega branja zakona, s čemer je zakon samo navidezno kršen, v resnici pa je zaradi upoštevanja njegovega duha pravilno in natančno uporabljen (epikeia). Naj se na tem mestu vprašam, ali je slovensko sodstvo prišlo do tiste stopnje neodvisnosti in zrelosti, da je sposobno za avtonomno sodno presojo. Če opazujem njegov output, dvomim.[15] Ko se ozrem po njegovih vrhovih (ki jih je v postopku nominacije legitimiralo sodstvo samo), dvomim še bolj. Dovolj je že bežen pogled na njihove strokovne dosežke (preverljive v sistemu COBISS), da o »specialno strokovnih« še iz totalitarnega obdobja ne govorim.

O nekem (ne)razumevanju pravne države in pluralizma

Erozija ustavne kulture se kaže tudi v lahkotnosti, s katero medijsko izpostavljeni strankarski prvaki na pamet in počez delijo nauke in recepte, kako se spopasti s krizo. Tako bi npr. eden od njih proračun krpal kar z zamikom plačila državnih obveznic. Taka izjava (če zanemarim njene učinke na kredibilnost države in njene finančno-ekonomske posledice), kaže na globoko nerazumevanje pravnosti države. Pravna država pomeni namreč v svojem bistvu kulturo držanja besede, kulturo, da bo tisti, ki je obljubo dal, obljubo tudi izpolnil. Tako glede ustave in zakonov ter drugih predpisov, ki so stopili v veljavo, kot glede izdanih obveznic, ki so dospele v plačilo.

Nadaljnji zdrs v ustavni kulturi pomeni ponavljanje oguljenega fraznega očitka (v javnih nastopih nekaterih javno in manj javno aktivnih politikov in njihovih medijskih oprod), da nas (Slovenke in Slovence) nek (ta ali oni) politik, neka (ta ali ona) stranka in neka (ta ali ona) politika deli – ter s tem vsaj v podtonu povezan poziv k eliminaciji take politike. Svoj temelj ima namreč na nepriznavanju pluralne družbe svobodnih posameznikov, izraža nestrpnost do drugače mislečih in se spogleduje s totalitarnimi vzorci. Tisti, ki ga izrekajo, očitno ne morejo dojeti ali sprejeti svobodne in demokratične družbe, kjer lahko vsak izraža svoja mnenja, stališča in prepričanja. Še posebej politiki, ki so naravnost poklicani k “delitvam”, ki so v obliki različnih idej, mnenj, stališč, predlogov, rešitev, kratko malo njihov posel.[16] Če izginejo, če vsi mislimo enako in imamo enaka stališča, potem ne samo, da so prizadeti prikrajšani za izražanje svojega človeškega dostojanstva in osebne identitete, ampak je prikrajšana tudi družba kot celota, saj se z blokado sprejemanja mnenjske in nazorske različnosti spreminja v miselni, mnenjski, nazorski monolit in se približuje nacističnemu idealu svetovnonazorske države (Weltanschauungsstaat). Potem tudi volitve niso več potrebne, oziroma so potrebne natanko toliko, kot so bile potrebne v komunizmu – samo kot zlagana in kičasta dekoracija totalitarnega režima. Tisto, glede česar ne bi smelo biti delitev, še manj razklanosti, pa je osrednje in temeljno soglasje o moralno-etičnih vrednotah, na katerih temelji sožitje, se pravi o ustavnih vrednotah. Samo glede tega ne more biti relativizma, te vrednote so točke absolutnega in trajnega, odsev tistega, kar je zapisano v človekovem duhovnem in etičnem genomu. Vse ostalo je stvar svobodne debate, prerekanj, različnih mnenj in pogledov.

Povsem drugače pa je, ko gre za oblastna ravnanja države. Položaj je tedaj obrnjen. Država kot oblast mora biti zadržana. Ima »pravico« izražanja (in povzdigovanja) samo tistih vrednot, ki so skupne, ki združujejo in ki so nazorsko in ideološko nevtralne. Nasprotno pomeni, da ima pripadnike in privržence te ali one svetovnonazorske opredelitve raje od ostalih, da taka država, kot pravi profesor Jambrek, »ni res publica, ampak država, ki diskriminira«.[17] Ko pa država (in tudi lokalna oblast) prek simbolnih sporočil (npr. z imenovanjem ulic, na državnih slovesnostih in protokolarnih dogodkih, z izdajo kovancev) izraža sprejemanje, odobravanje in podpiranje vrednot, ki so za nameček še nezdružljive s človeškim dostojanstvom (npr. nacistične svastike in drugi simboli totalitarizmov s takšnim ali drugačnim ideološko-političnim predznakom), dobi ustavna nelegitimnost takega početja še dodatno razsežnost.

Oligarhizacija

Pred več kot 230 leti je John Adams ugotovil, da kadar se ekonomska moč zgosti in nakopiči v rokah ozke skupine posameznikov, posledično odteče k njim in stran od ljudi tudi politična moč, kar končno privede do oligarhije in tiranije. Že davno prej je Aristotel oligarhijo razčlenil na štiri tipe. Za prvo, kjer je bolj zmerna kot bistvena lastnina v rokah večine je značilno, da lastniki uživajo dostop do vodenja države – in ker je teh ljudi veliko, je ultimativna moč v rokah prava in ne ljudi. Za naslednji tip oligarhije je značilno manjše število lastnikov, a z večjim obsegom premoženja ter s tem večjo močjo in posledično večjimi zahtevami glede upravljanja z državo; zato so oni tisti, ki odločajo, kdo od državljanov bo pripuščen k vodenju države. Kljub temu še niso tako močni, da bi vladali brez zakonov – vendar so jim ti pisani na kožo. Tretji tip oligarhije pomeni zaostritev drugega. Medtem ko se število lastnikov zmanjša, se obseg njihovega premoženja poveča. Vse javne funkcije se zgostijo v rokah peščice lastnikov in z zakonom je predpisano dedovanje teh funkcij. Ko nato njihovo premoženje preseže vse mere in ko si pridobijo vse družabnike, se pojavijo dinastije.  Tedaj vladajo posamezniki in ne pravo. To je četrti tip oligarhije.

Posebnost tranzicijskih družb, še zlasti slovenske je, da je proces oligarhizacije nasproten. Najprej se je zgostila in nakopičila politična oblast (v resnici je ta v znatnem delu ostala tam, kjer je bila že prej, saj nikoli ni prišlo do prave in pristne razpršitve stvarno delujoče oblasti), nato je v lastninsko sproščenih razmerah, ko je bilo dovoljeno obogateti, tja odtekla še ekonomska moč. Tako se končuje slovenska tranzicija – iz totalitarne prek pravno deformirane (ki je tak razvoj omogočila) v oligarhizirano družbo, v kateri se vlada prek monopolov. Vse, kar se je zgodilo in se še dogaja, je posledica sistematičnih ustavnost izničujočih praks, ki so privedle do vsesplošnih državnih monopolov na področju javnega, ekonomskega in političnega življenja. Ti monopoli so gojišče in zavetje korupcije ter hkrati vzvod za ideološko-politično in mnenjsko obvladovanje ter ekonomsko izčrpavanje prebivalstva. Slovenija je živ dokaz resnice, ki jo je že pred skoraj 240 leti odkril Adam Smith, ko je v svojem monumentalnem delu »Raziskovanje narave in vzrokov za bogastvo narodov« strnjeno povedal tudi naslednje: Ni blaginje brez vladavine prava. Po njegovem je regulatorna vloga države smiselna le v sferi razgradnje monopolov in preprečevanja zlorab, skrbi za red, vladavino prava in varstvo zasebne lastnine, ne sme pa se lotiti dirigiranja ekonomskih aktivnosti. Že omenjena lestvica konkurenčnosti razkriva, da ima Slovenija veliko bogastvo v človeških virih in v naravnih potencialih. Vendar ob nedelovanju pravne države in njenih institucij to ne pomaga k izhodu iz krize (vsi ti viri so obstajali že pred krizo, pa nas pred njo niso obvarovali) – kot tudi v času Adama Smitha razpoložljive količine zlata in srebra niso zagotavljale blaginje, pač pa so do nje vodile domača proizvodnja, svobodna trgovina in pravna učinkovitost, ki je zagotavljala zaupanje v dano (pogodbeno) besedo. Še en dokaz, da ima kriza moralno-etične temelje, da je njeno bistvo v sindromu praks, ki so nasprotne ideji ustavnosti.

Izhod

Ker smo odgovorni kot posamezniki, je izhod iz krize v nas samih in v vsakem od nas. Vsak mora dati svoj prispevek  glede na svoje (z)možnosti in okoliščine, v katerih se nahaja. Recimo tako, kot so ravnali pogumni moldavski novinarji, ki jim je bila s politično kontrolo nad njihovim delom kratena svoboda izražanja, ki jo zagotavlja 10. členu EKČP (zadeva Manole). Tudi poimenovanje ene od ljubljanskih ulic po Titu je US razveljavilo zato, ker so to zahtevali odgovorni posamezniki, ki jim človeško dostojanstvo še kaj pomeni. Upanje za Slovenijo so tudi slovenski mladi neodvisni intelektualci, združeni v projektu Evropska Slovenija. Slovenija potrebuje aktivno državljanstvo, potrebuje aktivacijo ustavne in državljanske zavesti, potrebuje nepretrgan civilnodružbeni ustavni monitoring, odprt in svoboden javni ustavni diskurz, potrebuje odprto in aktivno civilno družbo. Samo ob odgovornem ravnanju vsakega od nas v vsakdanjem življenju in prek državljanske aktivnosti z močjo argumentirane javne (in tudi s pravnimi sredstvi uveljavljane) besede se nam ob Ustavnem sodišču kot ultimativnem varuhu ustavnosti morda kaže luč na koncu tunela. Prav Ustavno sodišče je namreč tista institucija, ki je, to sem prepričan, sposobna zavarovati nedotakljivo, večno jedro slovenske ustavne identitete: slovensko suverenost, človekovo dostojanstvo in njegovo svobodo, enakost v človekovih pravicah in pred zakonom, oblast ljudstva ter vladavino prava. Vloga Ustavnega sodišča je v krizah, ki jo preživlja Slovenija, odločilna. Vendar pod pogojem, da se ključni igralci na oblastno-politični, ekonomski, pravno-strokovni, predvsem pa medijski sceni tega zavedajo in omogočijo, da se njegova na temeljnih ustavnih vrednotah temelječa povezovalna sporočila prenesejo v družbo.

Obstaja pa tudi druga pot. V tem primeru je treba dati spiralnemu padu, procesu proti neizbežnemu čim močnejši pospešek. »Slabše, tem boljše« ima potem izključno dobronamerno konotacijo. Prej, ko se bomo raztreščili na skalnatem dnu, prej se bomo začeli sestavljati in pobirati. S tega vidika ne vidim nič slabega v vseh ravnanjih, ki nas vodijo v razkroj. Seveda, če propad razumemo kot tembatsu, bifurkacijo, katarzo, resetiranje, spremembo temeljne paradigme, streznitev. Morda bo prišlo do kaosa – ampak ne kot trajnega stanja. Zatem se bomo sestavili na podlagi nove paradigme. Kakšna bo, ne ve nihče. Če je bilo do sedaj vse tako, kot je vseskozi bilo (do sedaj je veljalo, da bolj ko so se stvari spreminjale, bolj je ostajalo vse isto – v zadnjem času še bolj, kot je bilo nekoč), po tem res, ampak čisto zares, nič več ne bo tako, kot je bilo.

Katerikoli scenarij se bo že uresničil, bo v vsakem primeru na koncu moral pripeljati do sprave – brez nje se ne bomo nikoli moralno-etično resetirali in integrirali. Ta se bo najprej začela pri bistvenem,  pri temeljnem odnosu do človečnosti, se pravi pri človeka vrednem pokopu vseh mrtvih (med vojno in po njej umorjenih, izvensodno in psevdo-sodno – ali kdo ve, kje so pokopane žrtve Dachauskih procesov?). Dokler na tej točki ne bo moralno-etičnega soglasja, dokler ne bo sprave, ki jo sam razumem ne (samo) kot spravo dveh sprtih strani, ampak kot nacionalno poenotenje na tako temeljni in absolutni točki, kot je odnos do umora in do umorjenih ter do njihove pravice do groba, toliko časa ne bo normalne, civilizirane in ustavno integrirane Slovenije. Strinjam se s profesorjem Jambrekom, da »družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor.«[18] Zato sprava ne more biti utemeljena na laži. Resnica osvobaja. Brez nje ni sprave – ne z Bogom, ne s samim seboj.[19] Tudi sodstvo bo moralo doživeti svoj katarzični trenutek resnice in njenega zavedanja. Dokler se ne bo javno in z dejanji opravičilo za izvedbo organiziranih sodnih umorov[20] vseh tistih, ki so bili po krivici obsojeni na smrt (Dachauski procesi, božični procesi itd.), s čemer je zagrešilo trojni zločin – zločin zoper življenje, zločin zoper pravo[21] in zločin zoper pieteto nedolžnih žrtev (da jih je lahko umorilo, jih je moralo razglasiti še za zločince), dokler se ne bo javno in z dejanji pokesalo za svoje sodelovanje pri umorih prebežnikov na meji z Avstrijo in Italijo, dokler si bo za svoje najvišje predstavnike postavljalo osebe, nad katerimi visi svinčena senca nerazčiščene preteklosti iz totalitarnega obdobja, dokler bo obremenjeno z zločinom, toliko časa bo sodstvo (tudi tu mislim na njegovo kompaktno in dominantno jedro) ujetnik rudimentirane starorežimske miselnosti, toliko časa ne bo normalno in ne bo sposobno avtonomne presoje, ki bi segala onkraj preproste dedukcije, toliko časa se ne bo izvilo iz paradigme pravnega formalizma in avtoritarnosti (ki seveda koreninita v ideji »uporabljanja zakona« in v ideologiji logičnega silogizma namesto razumevanja prava in pravičnosti ter zavedanja o svoji vlogi reševanja sporov), toliko časa ne bo sposobno pravice razumeti in jo deliti. Šele potem se bo v Sloveniji začel proces sprave, ki bo na koncu privedel do ustavne integracije in normalizacije te države.

____
[6] ESČP je to že nič kolikokrat poudarilo (prim. sodbo zadevi Socialist Party in drugi proti Turčiji z dne 25. 5. 1998 – 41. t., sodbo v zadevi Centro Europa 7 S.R.L. in Di Stefano proti Italiji z dne 7. 6. 2012, sodbo z zadevi Vona proti Madžarski z dne 9. 7. 2013 in številne druge).

[7]Ustavno sodišče nima moči, da bi preprečevalo protiustavne prakse, saj pride (kadar sploh lahko) na sceno šele, ko se je protiustavnost že zgodila. Tudi slišnost njegovih argumentov je odvisna od tistih, ki obvladujejo komunikacijske kanale in ki jih, če jim odločitve in argumentacija niso všeč, z napadi in diskvalifikacijami, ne meneč se niti za formalne vrednote ustavnosti, razvrednotijo in ponižajo (zelo značilno ob zadnji prepovedi referendumov o slabi banki in državnem holdingu). Zato je tudi edukativna vloga najvišjega varuha ustavnosti v marsičem odvisna od medijev in interpretacij medijsko razglašenih pravnih eminenc.

[8] Tako je Komisija za preprečevanje korupcije (npr. v lanski raziskavi o kakovosti gospodarskega in poslovnega okolja v Sloveniji v povezavi s sistemsko korupcijo – junij 2012) samo nemočno navedla, »da imajo ključno vlogo v gospodarstvu RS podjetja in državni lasti. Upravičen je sklep, da so podjetja v državni lasti privilegirana v dostopu do denarnega toka, ki ga zagotavljajo banke v državni lasti. Tukaj imajo pomembno vlogo akterji iz politične arene. Prav tako je upravičena ocena, da predstavlja preplet podjetij in bank v državni lasti ter akterjev iz politične arene izredno veliko korupcijsko tveganje.« Računsko sodišče lahko revidira samo gospodarske družbe, v katerih je država neposredni večinski lastnik. Ko gre za posredno lastništvo države prek drugih družb, so Računskemu sodišču vrata zaprta. Kot je povedal njegov predsednik, ugotavljajo, da »večina ‘tveganih’ poslov poteka po njihovih hčerinskih družbah, kar velja tudi za investicije, ki še posebno odmevajo v javnosti.« Hčerinskih družb pa Računsko sodišče ne more revidirati, v čemer vidi predsednik tega organa velik problem in se zato zavzema za tako spremembo zakonodaje, da bi računsko sodišče dobilo pristojnos tudi z arevidiranje hčerinskih družb, ki jih ustanovijo podjetja v večinski lasti države (intervju Nenada Glücksa s Tomažem Veselom, Reporter, št. 34, let. 6, str. 33).

[9] Npr. nadzorni sveti v marsikaterem od podjetij v državni lasti. Morda je bil klimaks dosežen z zadnjim imenovanjem predsednika uprave Luke Koper: farsa, šarada, burleska, paradoks – in zadnji dokaz deformirane demokracije oziroma vzporedne, skrite, globoke države nekje iz ozadja. Celotna, prostemu navadnodržavljanskemu očesu vidna uradna politika (kamor je treba všteti tudi njen piar in spin servis, se pravi dominantne medije, ki v korist novoimenovanega šefa Luke niso navedli nobene njegove vrline, npr. da bi bil šahist, ali da bi že ob štirih zjutraj tekal okoli Kopra) se je namreč javno zgražala nad, po njenem, par excellence političnim kadrovanjem. Pri tem pa v vznesenosti prelivanja krokodiljih solz in zaklinjanju, da je treba za imenovanja na najvišje položaje določiti in potem spoštovati kriterije (morda bi jih pomirila razlaga Občne seje Vrhovnega sodišča, zakaj ni dobro, da so za najvišje javne položaje v državi npr. za položaj predsednika VS kaki meritokratski kriteriji in zakaj je odločilna avtoritarna, kar pomeni neobrazložena, natančneje, neopravičena, neutemeljena volja), pozabila, da bo celo naivni državljan (na katerem prav ta politika uspešno gradi že več kot dvajset let) morda le opazil, da tu nekaj ne gre skupaj. Kako je lahko neko imenovanje politično, če pa je celotna politika proti takemu imenovanju. Je potem tega človeka z nenavadnim imenom postavila neka druga politika – in če ga je, katera, kako deluje, kaj jo je prineslo, od kod je le prišla. In potem morda nadaljnja špekulacija: ali ne gre tu za spopad dveh (sicer povezanih in pajdaško zavezniških) oligarhij – tiste starorežimske (ki ji je tu za enkrat spodletelo) in one nove, manj po oblasti (kot cilju po sebi) hlastajoče, zato pa toliko bolj pragmatične, ozko fokusirane in naslonjene bolj na neke druge, pod zemljo delujoče mreže. Da bi se stran, ki je v tem spopadu (trenutno) poražena, odpovedala paradigmi, ki tako kadrovanje omogoča (npr. z mednarodnimi razpisi, ali še bolje, z umikom države iz gospodarske sfere in s prodajo državnega lastništva), ji seveda niti na ganglije ne pade. Raje bo storila vse, da bo imenovanega predsednika uprave odstranila in postavila svojega.

[10] http://www.si21.com/avto/news.php?id=78236

[11] http://www.siol.net/novice/svet/2013/08/slovenija_je_po_zanimanju_tujih_vlagateljev_na_samem_repu_balkana.aspx

[12] Gl. Vojko Antončič, Distributivna pravičnost, Teorija in praksa, let. 30, št. 1-2, 1993, str. 46. Izsledki raziskave, ki so objavljeni v tem članku kažejo, da je ob prelomu iz komunističnega režima v svobodno družbo (anketa je bila izvedena junija 1991) sicer še obstajal egalitarističen sindrom, da pa je znatna večina podpirala skupni paradigmi pripadajoča distributivna načela, ki jo tvorijo načelo enakih možnosti, meritokratsko načelo, načelo funkcionalne enakosti in načelo upravičenosti (str. 51).

[13] http://www.delo.si/novice/svet/slovenija-je-najbolj-socialisticna-drzava-v-evropi.html

[14] http://www.gfmag.com/tools/global-database/economic-data/11944-wealth-distribution-income-inequality.html#axzz2dFhXrq9m

[15] Tako kot ugotavljata Zdenek Kühn in Siniša Rodin za druga postsocialistična sodstva, sta tudi za slovensko (tu mislim na sodstvo kot celoto – vsa čast redkim izjemam) še vedno značilni podedovana avtoritarno (namesto avtoritativno) strukturirana zavest in pravni formalizem (Z. Kühn, The Authoritarian Legal Culture at Work: The Passivity of Parties and the Interpretational Statements of Supreme Courts, CYELP, 2, 2006, str. 19-26; S. Rodin, Functions of Judicial opinion – a View From a Post-communist European State, dosegljivo na: http://www.pravo.unizg.hr/_download/repository/13_Rotterdam.pdf ). Prav zaradi pravnega formalizma, ko sodišča zaradi de-kotekstualnega pristopa (po katerem so socialne in ekonomske okoliščine zadeve izločene iz sodnikovih razmislekov) niso sposobna prepoznati in sankcionirati zlorab, se iz normalnega pravnega okolja preneseni pravni instituti, kjer delujejo učinkovito in v dobro ljudi, pri nas izrodijo (tako bo npr. zemljiški dolg, sicer koristen institut, ki poenostavlja in olajšuje zavarovanje kreditov, zaradi številnih zlorab najbrž v kratkem odpravljen).

[16] To je ESČP že nič kolikokrat poudarilo. Zelo jasno (in večkrat ponovljeno v kasnejših zadevah) v zadevi Socialist Party in drugi proti Turčiji (sodba z dne 25. 5. 1998), ko je (v 47. t) navedlo: “V samem bistvu demokracije je dopuščanje raznolikih političnih programov, njihovo predlaganje in javno debatiranje o njih, celo tistih, ki postavljajo pod vprašaj obstoječo organiziranost države, seveda vse pod pogojem, da ne škodijo sami demokraciji (prev. jz)”.

[17] Gl. Peter Jambrek, Simbolna sporočila države in jedro slovenske ustavne identitete, Delo, Sobotna priloga 3. 8. 2013, str. 14. V že omenjeni odločbi U-I-92/07 je Ustavno sodišče me drugim reklo: ” Čeprav Ustava v 7. členu izrecno določa le ločenost države in verskih skupnosti, pa nevtralnost države do verskih prepričanj zahteva tudi njeno nevtralnost do drugih svetovnih nazorov. Zahteva po enaki obravnavi verskih in drugih prepričanj izhaja iz prvega odstavka 41. člena Ustave v povezavi s 14. členom Ustave. Ker torej prvi odstavek 7. člena Ustave zahteva nevtralnost države do vere in verskih skupnosti, se ista zahteva razteza tudi na druga svetovnonazorska prepričanja.” Ter nato še: ” Verska oziroma nazorska nevtralnost državo zavezuje, da v svoje delovanje ne vnaša verskih oziroma svetovnonazorskih elementov, da je nepristranska, da religije in drugih svetovnih nazorov niti ne prevzema niti jih ne zavrača in da nobenega od njih ne sme – v nazorskem smislu – niti podpirati niti ovirati.” Država ne sme doseči točke, ko bi njeno ravnanje že pomenilo (simbolno) istovetenje države z vero oziroma z verskimi skupnostmi ali določeno svetovnonazorsko opredelitvijo. Ustavno sodišče se je tu sklicevalo na t. i. Endorsement test, ki je povzet iz judikature Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike (prvič ga je vzpostavila sodnica O’Connor v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Lynch proti Donnelly, 465 U. S. 668), po katerem državni ukrep krši t. i. klavzulo no establishment iz Prvega amandmaja zvezne ustave, kadar v očeh razumnega opazovalca postavlja drugače verujočega ali neverujočega v položaj manj zaželenega člana skupnosti.

[18] Jambrek, prav tam, str. 15.

[19] »In spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32)

[20] Zavajajoč evfemizem »montirani sodni procesi« je akademik dr. Matija Horvat lucidno zamenjal z izrazom »organizirani sodni umori« ter s tem povedal bistvo stvari (gl. njegov članek »’Nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil’« Vlasto Kopač in slovenska pravna država, Sobotna priloga Dela, 31. 8. 2013, str. 12) .

[21] Zloraba prava, ki pravo spreminja v orožje za ubijanje nedolžnih, je primerljiva z zlorabo medicine v nacionalsocialističnih taboriščih. Obema je skupna zloraba posvečenih, humanih ved za ubijanje.

3 KOMENTARJI

  1. Slovenija je mafijsko-birokratska turbofevdalna država z uradno vero “socializma” ( Džamahirija).

    Kdor pozna delovanje mafije v zaporih, ta tudi lahko poveže povezavo državnih monopolnih podjetij s politiki, “gospodarstveniki”, mediji, sodstvom, sindikati, …

  2. Ker sem bil odsoten, sem šele zdaj prebral ta članek, ki je pravo pozitivno presenečenje, da so tudi v pravosodju strokovnjaki, ki jim je dovolj brezčutnega formalizma, ki dopušča sodne krivice.

    Čestitke abvtorju!

Comments are closed.