Slovenija, moja dežela, polna javnih hiš

0
Vir: Pixabay

V Sloveniji je mnogokaj javnega, od javnega mnenja do javnega prometa, od javnega šolstva do javnega zdravstva, od javnih agencij do javne RTV. Vse, kar je javno, večina državljanov dojema kot nacionalne svetinje. Zasebništvo v gospodarstvu in družbenih dejavnostih vzbuja odpor in ima slabšalni prizvok, kar smo podedovali iz revolucije. Vse javne dejavnosti potekajo v poslovnih stavbah oziroma javnih hišah. V teh hišah delujejo ustvarjalke in ustvarjalci javnega mnenja, strokovnjaki za promet, učiteljstvo, zdravstveno osebje, neodvisni uslužbenci agencij in neodvisni politični agitatorji. Javnih dejavnosti in hiš je nepregledno število, zato so tu naštete le za vzorec.
Javno hišo Splošno bolnišnico Celje so v teh dneh mediji že močno obglodali. Kaj hočemo, v javni hiši izvornega pomena besede je na vratih madam, ki ima dober pregled nad klienti oziroma pacienti, v bolnišnici je žal ni. O javni hiši RTV je bilo doslej že mnogo razmišljanja in zapisov, zato ni kaj posebno novega dodati. Tudi na vratih RTV-studiev bi bila madam še kako potrebna; pred nedavnim se je menda vendarle pojavila v osebi varnostnika. Javna hiša UKC je dobila novega vršilca dolžnosti generalnega direktorja po meri in okusu ministra. Zanimiv človek, zanimiva frizura á la Marcel Štefančič. Upajmo, da je to edina podobnost z užaljenim postaranim mladincem in RTV-jevcem, strokovnjakom za preštevanje »jebeno« velike večine ter Golobovim lakajem.

Avtonomija univerze

Avtonomija univerze je tako pomembna, da se je snovalcem Ustave RS zdelo potrebno to zapisati v 58. členu. V parlamentarni demokraciji naj politika in politiki ne bi imeli vstopa v univerzitetno okolje. Stara navada – železna srajca; v komunizmu je politika obvladovala univerzitetno življenje in delo od zunaj in znotraj in te miselnosti se levi del aktualne politike kar ne more rešiti. Z dvema nedavnima dogodkoma so politiki pokazali nerazumevanje avtonomije in veliko mero arogance. Vlada in številni funkcionarji vladajoče leve politike so se povabili v novo AGRFT. Na Akademiji za gledališče so se šli teater absurda s svojim velikim praznovanjem. Vlada je v slogi zdržala kar sto dni in delala škodo državi ter državljanom. To je bilo kajpak treba proslaviti. Postranska korist dogodka je ta, da je Akademija postala javna hiša. Vlogo madam v njej je bleščeče odigral Marcel Štefančič.
Druga kršitev avtonomije (ustave) se je zgodila v Mariboru na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Kaj v Mariboru res ni nobenega primernejšega prostora, nobene javne hiše, v kateri bi neuradni predsedniški kandidat Ivo Vajgl imel zbor volivcev? Zgodila se je kršitev avtonomije, čeprav je bilo udeležencev samo pet, šesti pa časnikar Bojan Požar. Legendarni mariborski VEKŠ je postal javna hiša, o čemer Požar sicer ni pisal, pač pa je obelodanil laž, ki jo je izrekel pretendent za predsednika. Laž ali lapsus, kdo ve? Ker je že v letih, je pomešal svoje podpornike. Zmotno je trdil, da ga podpira DeSUS, pozabil pa je na resnični podpori Kučana in Makarovičeve.

Avtonomija šolskega prostora

Drugi osebi, Nataši Pirc Musar, ki bi tudi rada postala predsednica RS, je grdo spodrsnilo v Brežicah. Karkoli zdaj govori in se izgovarja, je bedno, kajti spoznala je svojo napako in jo posredno priznala s tem, da je slike z brežiškimi dijaki brisala s FB. Za katero napako gre? Družno z ravnateljem sta kršila 72. člen Zakona o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju, ki govori o avtonomiji šolskega prostora.
Razveseljivo je, da jo ob motociklizmu in bowlingu zanima tudi umetnostna zgodovina. Opazovala je restavriranje fresk v brežiškem gradu in raziskovala komaj vidne sledi nekdanjega frančiškanskega samostana v Brežicah. Z dijaki gimnazije, ki je v prostorih nekdanjega samostana, se je zaradi »slučajno odprtih vrat učilnice« po pomoti srečala. S tem je odprla novo poglavje zgodovine častitljive zgradbe: od leta 1685 samostan, nemška gimnazija z letom 1941, slovenska gimnazija po drugi svetovni vojni, z letom 2022 pa še javna hiša. Ljubi Slovenci, še pomnite všečno blebetanje, da je napočil čas, da po treh predsednikih letos izvolimo predsednico republike. Nič ne bo iz tega. Oh adijo, ‘dio ljub’ca moja, smo peli v ljudski pesmi, letos pa: oh adijo, Milka, Marta in Nataša …

Kaj točno je še dovoljeno v šoli?

Pretkanka, ki dobro služi s farbanjem naivnežev, ali influencerka, kot se danes reče taki osebi, je snemala žgečkljive prizore v OŠ Prevalje. Kako smo se zgražali, kako smo čistunili in klicali ravnateljico na odgovornost, ker med počitnicami hišniku ni preprečila samovoljnega oddajanja studia na črno. V tem primeru smo se sklicevali na zakonitost oziroma avtonomijo šolskega prostora, sicer pa smo brezbrižni do najrazličnejših pojavov in dejavnosti v naših šolah. Smo hipernormirana družba se radi izgovarjamo, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, v zakonu pa ne piše, da v šolskih prostorih ni dovoljeno snemati mehke pornografije.
In kaj v smislu avtonomije šolskega prostora najdemo v 72. členu ZOFVI? Lekarniško natančno se loteva predvsem konfesionalne dejavnosti (verskega pouka) in jo seveda prepoveduje. Prepoveduje tudi delovanje političnih strank, druge dejavnosti, ki niso povezane z vzgojo in izobraževanjem, pa prepušča volji ravnatelja. Kakorkoli obračamo, OŠ Prevalje je postala javna hiša in se pridružila številnim drugim, v katerih vladajo velikodušni ravnatelji in hišniki.

Misijonarji LGBT+ ne kršijo avtonomije

Za konec še pomembno vprašanje: ali je LGBT+ ideologija ali religija ali politika? Žal ni ne religija ne strankarska politika, ker le v tem primeru ne bi imela vstopa v šolske prostore. Teorija spola nima nobene zveze s konfesijo niti progresivne nevladne organizacije (še) niso politične stranke. Zato bodo ravnatelji_ce misijonarje gender-ideologije velikodušno gostile v slovenskih šolah. Avtonomija šolskega prostora s tem ne bo kršena, šole pa bodo druga za drugo postajale javne hiše. Večjega vpliva staršev in občin kot ustanoviteljic javnih (državnih) šol v svetih zavodov nas je Svoboda osvobodila. Še naprej bomo lahko vzklikali: »Živela naprednjakarska pedagoška stroka, živela Štrukljeva vojska!«
Delo v pravih javnih hišah, starih in novih, s tradicijo ali brez nje, je v pristojnosti ministra Luke Mesca, ne Igorja Papiča. Se tam zaposlene umetnice štempljajo?