Nedavno je nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar vsesplošno nelagodje, v katerem smo se znašli, označil nekoliko poetično: “Kot narod smo velika uganka.”
Ta uganka je vsaj v vprašanju, kaj je šlo v dvajsetih letih po sprejemu demokratične ustave tako narobe, da smo danes tam, kjer smo (huda kriza pravne države, občutek zgolj formalne demokracije, izjemna nestabilnost političnega sistema, globoka finančna in gospodarska kriza, nezdrav odpor do sprememb itd.). Oziroma: ali je šlo nekaj narobe ali pa so morda manjkali že potrebni predpogoji.
Slovensko tradicionalno samopercepcijo je klasično formuliral Cankar v predavanju Slovenci in Jugoslovani (1913). Tu Cankar Jugoslavijo značilno dojema kot zgolj politično tvorbo, Slovenci pa z južnoslovanskimi narodi nimamo prav dosti skupnega: »Po krvi smo bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Po tej logiki smo se leta 2004 z vstopom v EU vrnili tja, kjer smo od nekdaj bili, stran z Balkana, na katerem smo pristali zgolj po spletu zgodovinskih okoliščin. Vrnili smo se torej domov, v Evropo.
Toda, ko smo v zadnji etapi tranzicije vedno bolj priča ekonomskemu nacionalizmu, eroziji javnega življenja na raven reality showa, korupciji in gospodarski neučinkovitosti, postaja vedno bolj jasno, da smo zelo daleč od zahodne paradigme, ki jo zaznamujeta transparentnost in fair play, svoboda in razumen individualizem ter njuna dvojčka, odrekanje in odgovornost.
Ta razvoj mnogi razlagajo z nekoč spregledanimi, pa zdaj v zaostrenih razmerah krize vedno očitnejšimi neprijetnimi potezami slovenske mentalitete oz. kulture. Kot da bi evropskega dr. Jekylla pri nas z leti zasenčil njegov alter ego, provincialni Mr. Hyde. Ta teza seveda ni povsem brez soli. Kaj se še sliši bolj zastarelo kot pri nas zimzelena fantazma o nekakšnem hlapčevstvu ali bojni klic k upiranju »svetovnemu hegemonu«, pa večni strah pred tujimi investitorji itd. Da o filipikah zoper tako in drugače iztirjeni kapitalizem ne govorimo.
Tak javni diskurz, ki ne prihaja od koderkoli, pač pa s strani medijskega in političnega establišmenta, kaže na značilno samozadostnost in čudaško samoniklost province. Tudi zadnja epizoda tovrstne nacionalno šovinistične histerije (šifra: Dražgoše), ki jo je povsem nekritično amplificiral pretežni del medijskega mainstreama, po svoji vsebini ni prinesla ničesar, česar ne bi bili že vajeni. Ekscesna je bila le v svoji intenzivnosti. In kaj taka govorica pravzaprav sporoča slovenskemu, zlasti mlademu človeku? Vsekakor ničesar o pomenu odprtosti za nove ideje, ničesar o inovativnosti. Ničesar o zdravi kritični distanci do avtoritet, ničesar o izjemnem pomenu ekonomske svobode. Tudi mi bi radi izdelovali iPade, toda Steve Jobs v svojem znamenitem govoru na univerzi Stanford študentom ni govoril o škodljivosti hlapčevstva pa tudi o svetovni revoluciji ne. Govoril pa je o trdem delu, o tveganju pa o pustolovstvu, o zaupanju, o lepoti in izgubi, o odrekanju in ukvarjanju s tistim, kar imaš rad.
Potemtakem lahko Cankarjevi ideji evropske Slovenije zoperstavimo trdo oceno Petra Handkeja, po materi Slovenca, da se pri nas že začenja samozadostni, zaprti in nezaupljivi balkanski prostor: “Slovenija je že od zmeraj spadala v veliko Jugoslavijo, ki se je začela južno od Karavank in se končala globoko tam spodaj, na primer pri bizantinskih cerkvah na Ohridskem jezeru in pri islamskih mošejah pred Albanijo ali na makedonskih ravnicah pred Grčijo.”
Handke je seveda mojster manipulacije in pretiravanj. Pozabil je, da so stoletna pripadnost germanskemu pravnopolitičnemu krogu, pa katolicizem in protestantska reformacija nedvomno najgloblje oblikovali slovensko psiho. Toda res je vsaj to, da bi bilo utopično pričakovati, da je 70 let beograjskega centralizma ter desetletja zaukazane marksistične ideologije ostalo brez posledic za katerokoli od postjugoslovanskih državic.
Dvajset let po sprejemu demokratične ustave je skrajni čas za pogled v zrcalo in za vprašanje, katere so in kako pri nas funkcionirajo tiste značilne institucije pa vrednote in tradicije, ki so predpogoj odprte družbe in tržne ekonomije (kljub pobožnim željam npr. Slavoja Žižka, sta kapitalizem in demokracija pač bistveno povezana). Priča smo torej medigri dveh dediščin, med seboj tekmujeta dva vrednostna sistema, evropski na eni in provincialni, domačijski na drugi strani. Kateri bo prevladal, je odvisno tudi od tega, koliko naše medijske in politične elite v resnici cenijo vrednote odprte družbe. Vse je odvisno od nas samih. Bližnjic in naključij ni.
Foto: Stanford University
