Tragična smrt mladega dolenjskega Roma – kadar jih v razgovoru z njimi tako imenujem, vedno protestirajo in trdijo, da so Cigani – je znova razkrila odnos slovenskih strpnežev do njih. Čeprav smo mnogi takoj vedeli, kdo živi na obeh straneh ceste, ki jo starejši Novomeščani imenujemo Kačja rid, so nam cel dan veliki nosilci kulture in strpnosti z RTVS govorili o spopadu Novomeščanov, smrti Novomeščana …
V zadevi umora na Novomeškem na RTV strpni do Romov, ljubljanski župan nestrpen, ker ne pusti pokopati med vojno pobitih Romov na Žalah
Končno so lokalni dopisnici pustili do besede. Ne samo, da niso nikoli bili ne meščani, še manj Novomeščani, kvečjemu bi lahko rekli slovenski državljani ali Dolenjci ali prebivalci Brezovice, gre za zavestno ponarejanje dejstev in laž. Še več! Za zanikanje pravice Romov do obstoja. Tudi oni so samo ljudje, dobri in slabi. Predvsem pa imajo tudi oni pravico do čustev. V ozadju ni bil kriminal, ampak tragično izražanje čustev, ljubosumje. RTVS jim ni samo odrekala pravice do poimenovanja, ampak jih je že vnaprej posredno osumila kriminala in zato prikrila njihovo etnično identiteto. Kot da je ta sama po sebi zločinska.
Nikoli v slovenski zgodovini, razen pod komunizmom, niso nacionalne pripadnosti povezovali z zločinskostjo. Zato so med drugo svetovno vojno pobili toliko nemških in madžarskih sodržavljanov, infojbirali Italijane, pobijali Rome. Za mnoge so bili sami po sebi zločinski tudi slovenski katoličani, »dediči Ajdovskega gradca«, ki imajo izdajalsko protislovensko naravo že v svoji katoliški osnovi. Zato so jim v časih Milana Kučana prepovedali govoriti o cerkvah, ampak so obstajali samo sakralni objekti.
Nedvomno se Kučanova moč in vpliv kažeta tudi v odločitvi ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da na Igu pobiti Romi nimajo pravice do groba na Žalah. S tem se jih dejansko drugič ubija, čeprav samo posredno. Da so bili nedolžni, ni dvoma. Janković in njegovi se bojijo celo koščic še nerojenega otročka, ki je končal pod junaškimi streli ali pa koli in krampi narodnih herojev. Gre za rasizem, o katerem vrli človekoljubi in človekoljubke, ki se tako borijo za migrante, niti ne črhnejo. Da o romski organizaciji niti ne govorimo. Če to ni ne samo nestrpnost, ampak kar rasizem, potem ni jasno, kaj naj bi bilo.
Odloča stopnja janšističnosti, ne strokovnost in kakovost
Razmere v Sloveniji zbujajo veliko skrbi, kako bo v prihodnosti. Ne zaradi energetske krize, ampak ker tudi pod Svobodo prevladuje nestrpnost. Celo poglablja se. Postaja edina ideologija vladanja. Razveljavili so zakone prejšnje vlade, ker so janšistični, ne pa dobri ali slabi. Ob službo morajo biti vsi, ki so do nje prišli za časa Janševe vlade. Njegove privržence pa je treba kar izločiti iz družbe.
Kakšen pogrom delajo somišljeniki borca za direktorsko mesto RTVS Igorja E. Berganta proti novinarju, ki je prišel z »Janševe TV«. Vključno z njim, ki je sicer izjemen v znanju jezikov, pa nič več, mu mnogi ne sežejo niti do gležnjev. Še Bergantova politična komisarka Murglovka postaja v primerjavi z jim vse bolj mila. Očitno si Svoboda prizadeva, da nestrpnost na Slovenskem ne samo obstane, ampak se še okrepi. Ni slučaj, da gibanje Svoboda prof. dr. Vaska Simonitija, katerega predniki so morali bežati pred črnimi cofarji, spominja prav na njih. Antifašizem ima v genih. V njem je bil tudi vzgojen. Zato ljubi resnično svobodo in ga je strah Svobode. Navsezadnje sodi med vodilne slovenske zgodovinarje in ve, o čem govori. Politično udejstvovanje mu ni bilo potrebno zaradi osebne uveljavitve, ampak je zraslo iz občutka nujnosti osebnega angažiranja za vlado v duhu humanizma in demokracije.
Kako naj bi bil začetnik polarizacije Anton Mahnič, če se je v njegovih rojstnih krajih začela nazadnje?
Mnogi Slovenci tožijo nad politično polarizacijo Slovencev. Kot začetnika obtožujejo eno prvih žrtev fašizma, škofa Antona Mahniča. Pa je na Goriškem nazadnje prišlo do ločitve duhov. V resnici je politična in idejna polarizacija dosežek civilizacijskega razvoja. Problem v Sloveniji je nestrpnost, in ta dobiva vse več moči. Postaja oblastni princip. Kot razredni sovražnik, ki ga nekateri zamenjujejo za janšista. Problemi so rešljivi, ko jih natančno razberemo. Dokler bomo govorili o nujnosti enotnosti, nam ni rešitve. Temeljni problem Slovencev je prevlada nestrpnosti, po kateri ne samo, da smo vodilni v Evropi, ampak postaja so že naša značilnost. Tožarjenje nekaterih novinarjev na čelu s Tanjo Fajon v evropskih inštitucijah o nevarnosti fašizma pri nas vzbuja upanje, da brez tuje pomoči ne vidi več možnosti dosedanje prevlade. Je Svoboda zadnji vzpon in višek nestrpnosti pri Slovencih?
