Slovenija, kdo (in kako) bo tebi vladal?

9
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Do volitev je samo še mesec. Sredi poletja bomo imeli tako na razpolago pestro izbiro za kratkočasje v vse bolj vročih večerih: nogomet ali predvolilne debate? Glede na udeležbo na zadnjih volitvah (Evropske volitve in nedeljski referendum) bi lahko sklepali, da se bodo slovenski državljani množično odločali za brazilsko evforijo. Slovenski državljani so že velikokrat v zadnjih časih dokazali, da jih v bistvu dogajanje na političnem prizorišču ne gane kaj pretirano. Seveda, vsi so pripravljeni podpirati in razpihovati ideološke puhlice, žal pa je prava demokratična participacija iz volitev v volitve manjša. In pri tem ni opravičila. Ne glede na to, kako pokvarjena je politična kasta.

Volilni zakon in njegove posledice

Tudi na skorajšnjih državnozborskih volitvah lahko pričakujemo zelo nizko volilno udeležbo. Poletje in dopusti bodo sicer igrali svojo vlogo, a tudi v nevtralnem času bi udeležba ne bila na višku. Takšno je pač danes vzdušje v Sloveniji. Gre torej za dva faktorja: drug drugega dopolnjujeta, a hkrati drug drugemu ne moreta biti v opravičilo. O apatičnosti slovenskih volivcev smo že spregovorili, drugi ključ je seveda zmeda na strankarskem prizorišču. Če je desni pol oblikovan že dalj časa, pa se na levici iz volitev v volitve pojavljajo nove stranke z novimi obljubami, ki se potem po hitrem postopku razblinjajo. To je bil Zares, to je bila Pozitivna Slovenija in take pojave imamo še danes: celo več je takih strank, ki bi rade prevzele vodilni položaj. Izstopata seveda Igor Šoltes in Miro Cerar (uradno se Cerar ne opredeljuje ne za levico ne za desnico), tukaj je po novem tudi dvojček SD in Desus, ki sta podpisala predvolilni dogovor o novem Socialdemokratskem bloku. Razdrobljenost se bo najbrž v naslednjih tednih kristalizirala okoli imena vodilne stranke na levici, ki danes še ne izstopa tako izrazito.

Ob vsem tem pa je v Sloveniji še ena težava: volilni zakon. Gre za čisti proporcionalni sistem z vstopnim pragom 4 %. Kaj to prinaša Sloveniji? V prvi vrsti gre za nezmožnost sestavljanja vlad. Slovenija je, po zadnjih nekaj parlamentarnih volitvah sodeč, razdeljena približno na pol: levi in desni pol sta si bolj ali manj izenačena. Ker je ta podoba do potankosti preslikana tudi v parlamentu, smo priča neobvladljivemu stanju, ki je veliko pripomoglo k padcu zadnjih treh vlad. Manjše stranke v tem kontekstu pridobivajo funkcijo jezičkov na tehtnici in to vlogo tudi pridno izkoriščajo: sinonim tega je Desus. Slovenija bi dejansko potrebovala tak volilni sistem, ki omogoča trdnejšo vlado. In to posebej v trenutkih krize, ki jo Slovenija preživlja že več let. Slovenija si ne more privoščiti stagnacije, ker je njen gospodarski položaj že dalj časa na meji vzdržnosti. Za Slovenijo torej ni dovolj samo vlada s polnimi pooblastili, ampak predvsem vlada, ki lahko opravlja svoje delo in ji ne grozi razpad ob vsakem napovedanem ukrepu.

Bruselj že, a potrebujemo tudi odločno Ljubljano

Marsikdo bo lahko rekel, da Ljubljani itak diktirajo gospodarsko in druge pomembne politike iz Bruslja. To drži, ampak večkrat je ta zunanji nadzor pravo olajšanje, ne glede na to, kakšno mnenje ima vsakdo izmed nas o Bruslju. Brez pritiska Evropske komisije bi še danes bila vsa škoda bančnih kreditov bolj ali manj neznanka. Stresne teste so opravile tuje agencije in to na pobudo (ali bolje rečeno, na zahtevo) Evropske komisije. To pa ni dovolj, ker je najpogosteje proces tak, da je treba navodila in “nasvete” iz Bruslja implementirati. In za to je potrebna vlada, ki lahko dela. Vzemimo nekaj primerov. Evropska komisija je nedavno v “semestrskih priporočilih” Sloveniji naročila nekaj zelo konkretnih stvari. Zmanjšanje javnega primanjkljaja je najpomembnejša stvar, a jo za trenutek pustimo ob strani, ker gre za temo, o kateri slovenska javnost že vseskozi govori.

Zaustaviti sem se hotel pri nekaterih bolj “podrobnih” delih priporočil. Recimo, nova pokojninska reforma, ki jo omenja Evropska komisija. Slovenija bi morala po besedah Bruslja pripraviti nov pokojninski zakon, ki naj upokojitveno starost določa premično, v skladu s pričakovano rastjo življenjske dobe. V sedanjem političnem ozračju bi tak tip reforme bil težko dosegljiv prav zaradi odločilnega glasu, ki ga je v zadnjem obdobju imel Desus. Drugo priporočilo govori tudi o tem, da bi morala Slovenija doseči socialni sporazum, po katerem naj gibanje plač podpirajo konkurenčnost, domače povpraševanje in ustvarjanje delovnih mest. Tak načrt bi morala Slovenija oblikovati že v letošnjem letu: ob dejstvu, da trenutno Slovenija vlade sploh nima, pa je tudi za ta ukrep potrebna vlada s trdno večino, ki ne bo talka izsiljevanj, in ki bo lahko tako mirno vodila dialog s socialnimi partnerji. Pa še ena podrobnost: do konca letošnjega leta bi morala Slovenija opraviti celovit pregled izdatkov na področju zdravstva. To je eden od najbolj občutljivih resorjev v Sloveniji in eden od tistih, v katerega sta se korupcija in klientelizem najbolj izrazito zažrla. Dovolj je vpogled v številne preiskave, ki jih je nacionalni preiskovalni urad začel v tem sektorju, in ugotovitev, da sta kar dva ministra za zdravstvo v zadnjih mesecih odstopila zaradi nezmožnosti izvajanja reform.

Ti argumenti bi morali biti dovolj tehtni za razumevanje nujnosti spremembe volilnega zakona. Žal pa bodo še ene volitve po starem sistemu. In torej: po volitvah bo Slovenija najbrž ponovno v takem stanju, ko ne bo osnovnih pogojev za sestavo trdne vlade. Pač, vrnitev v preteklost.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. “Seveda, vsi so pripravljeni podpirati in razpihovati ideološke puhlice, žal pa je prava demokratična participacija iz volitev v volitve manjša.”

    meni osebno se politična participacija v sloveniji ne zdi smiselna in to iz preprostega razloga, ker najprej temelji slovenska politika na obupni demokratično politični kulturi, ki je daleč od minimalnih standardov resnih demokratičnih držav, druga stvar je pa to, ker politični prostor dejansko ne nudi nobene prave in izrazite politične alternative čemurkoli, ampak je vse skupaj zreducirano na bipolarni ideološki diskurz, ki nima nobene smiselne vsebine in ne presega vrednosti najbolj cenene propagande. pri nas tako ni niti neke prave leve stranke, niti neke prave desne stranke, še manj pa tega, kar naj bi spadalo nekje vmes.

    glavna stranka ne levici je tranzicijsko preoblikovana KPS, ki ji nekako še vedno ni jasno, kaj naj bi pravzaprav počela, glavna na desnici je stranka, ki dejansko funkcionira po vzoru KPJ (ima namreč dosmrtnega “maršala” in “uzakonjeno” enoumje) in ki bo svoj smisel in pomen izgubila takoj, ko pač JJ ne bo več. imamo stranko, ki naj bi temeljila na katoloških vrednotah, ki je še katoliška cerkev ne jemlje resno, kaj šele državljani katoliki, ki naj bi jih bilo baje preko 60% itd. in imamo stranko upokojencev, ki ima eno samo skrb: pokojnine. 🙂

    in ko ti je jasno, da v takih razmerah tvoj glas prav nič ne šteje, se je pač smiselno dovolj ceniti in iz svoje lastne državljanske pravice pač ne delat se norca. 🙂

    volijo tako skoraj zgolj še tisti, ki jim vse skupaj predstavlja ideološki spopad, ki ga morajo na koncu dobiti. 🙂 in potem si pač domišljajo, da ko zmaga njihova opcija, se v sloveniji cedi med in mleko, ko zmaga pa nasprotnik, je pa vse v razsulu, čeprav dejansko je vedno isto, ne glede na to, kdo je na oblasti. 🙂

  2. Naj vlada tisti, ki se bo vztrajno trudil in omogočal rast moralnih, kulturnih, gospodarskih, domoljubnih in demokratičnih vrednot.

  3. Včeraj je Bratuškova kar iz Balkana sporočila, da Janša ne sme kandidirati. Očitno ji je to naročil Beograd.

    Koga bomo poslušali? Svojo slovensko bit!

  4. Nepotizem in neoliberalizem sta naša »usoda«!?
    Tranzicija je zavožena, ni dokončana. Strinjam se. Ni odgovornosti, zaupanja ni. Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi«, pa bo vse O.K. Poštenja ni. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in učinkovitejšo demokracijo, predvsem privatizacija, ob takšni morali v »pravu« in politiki ni in ne bo uspela. Politika je že za časa Svetozarja Markoviča in tudi po osamosvojitvi odpravo družbene lastnine zastavila in uzakonila tako, da se doseže "koncentracija lastništva, predvsem v rokah menedžerjev" in to za vsako ceno, češ da je to potrebno za razvoj gospodarstva. To je in še vedno najbolj zagovarja bivši rektor UL dr. Jože Mencinger! Koliko oškodovanja družbene lastnine je ugotovila in prijavila SDK? Koliko je bilo »direktorskih« baypass firm? Sodni epilog je bil, skoraj vedno, vse je O.K.? Kar je zastavila in uzakonila levica, je tudi desnica kasneje še dovoljevala. Mnogi so vpili, da naj bi predvsem Janša odstavljal (rdeče) direktorje, zato naj ti postanejo kar lastniki podjetij. Pojavijo se tajkuni! Sledi streznitev, ogorčenje. Šele 31. decembra 2007 pa Janševa vlada le prepreči nemoralno bogatenje in plenjenje menedžerjev, ko spremeni zakon o prevzemih s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, s čimer se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Politiki in stroki pa je bilo poznano, če ne, so vsi delali zelo malomarno, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi vsakdanja praksa. Prevzemi so, če so »uspeli«, uspeli le na račun zaposlenosti, nizkih plač zaposlenih, na račun vlaganja v razvoj, tudi neplačevanja prispevkov, skratka na račun izčrpavanja podjetij. Kjer pa še to ni pomagalo za »preživetje menedžerjevega podjetja«, pa sedaj menedžerske kredite pri »slabi banki« plačujemo vsi davkoplačevalci!? Ista politika in stroka pa sanirata banke »v imenu in za račun ljudstva«, ki je vedno bolj zadolženo. Za sanacijo države je potrebna nadaljnja privatizacija, a vse do danes politika in stroka, ne pravna država, niso razčistili usodne vloge in odgovornosti nadzornih svetov, opozarja guverner banke Slovenije. Ni odgovornosti. Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«! Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države! Tranzicije še ni konec, volimo naše! Katere in kako?

  5. Slovenija, kdo in kako bo tebi in meni vladal?
    Ni odgovornosti, ni napredka!?
    Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«!
    Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države!
    Tranzicije še ni konec, volimo naše!
    Katere in kako?

  6. Težko bo!
    Prihajajo sušna leta, saj dosedanja slovenska politika, predvsem stroka, ni v stanju odkriti in uveljaviti slovenskih razvojnih, gospodarskih potencialov! Tu je največja luknja znanja. Država blagostanja in sociale se odmika, saj gospodarstvo vztrajno razvojno hira! Za perspektivno in konkurenčno gospodarstvo z dovolj dodane vrednosti na zaposlenega pa v Sloveniji očitno ni zadostne volje in tudi ne znanja!

  7. Ja, Slovenija se je osamosvojila, ni pa še osvobojena od okupatorjev in domačih izdajalcev – zato vladanje ni v pravih rokah.
    Sedaj osamosvojitelje zapirajo, ker so ovira nadaljevanju okupacije.
    Nikjer na svetu okupatorji in domači izdajalci ne spoštujejo moralnih in etičnih norm in tudi v Sloveniji ne.
    Zato na prihodnih volitvah volite le ljudi, ki bodo delali v korist Slovenije in ne tistih, ki so uničevalci Slovenije kot sledi.
    – zadolževanje 1 milijon € na uro,
    – dviganje davkov
    – doplačevanje zdravil
    – izglasovanje nepremičninskega zakona v parlamentu (US ga je na srečo razveljavilo)
    – zmanjševanje brezposelnosti z brisanjem brezposelnih s seznamov
    – dvojni obračuni potnih stroškov za eno pot
    – prodaja istega dokumenta na dva različna – konkurenčna naslova
    – nakup stanovanj za oddajo v času bivanja v solidarnostnem stanovanju z neprofitno najemnino
    – prodaja tujih zemljišč
    – neplačevanje kreditov
    – izgon mestnega svetnika z ukazi v tujem jeziku s seje mestnega sveta (g. Pavlin v Ljubljani)
    – priseganje na tuje simbole

    pa tudi krtov ni treba voliti.

Comments are closed.