Misel je vzeta iz revije Novi svet, (marec 2013), kjer Bojan Ravbar pravi: Slovenija, včeraj si stopila »čez Jordan«, a že ti pretijo nove spone, bolj pretkane, bolj sleparske, a nič manj usužnjujoče. Kako naj ti pomagam(o)?
Misli se očitno nanašajo na našo državno upravo, ki je v zadnjem letu z veliko zavzetostjo in naporom naravnala naše družbeno in politično življenje v smer izhoda, v boljše čase za vse nas. Pa so se spet pojavili ljudje, ki so to smer minirali, kakor da moramo v vsakem oziru ostati daleč zadaj za vsemi okrog nas. Kakšna neodgovorna dejanja! In to na podlagi umetne ovadbe voditelja reševalne ladje Janeza Janše. Kaj je g. Gregor Virant, pobudnik te rušilne akcije še imel v mislih, je težko reči. Spričo vsakodnevne nasmejanosti na TV ekranih, bi lahko sklepali, da se sploh ne zaveda svojega pogubnega dejanja. Tudi zaradi tega ne, ker na vprašanje novinarja, »kaj potem«, ko boste zrušili vlado, ni vedel odgovoriti.
Seveda, pomagali so mu še drugi, tudi tisti, od katerih bi pričakovali osnovno politično in državljansko razsodnost. Pa je po tolikih letih nastajanja države in izkušnjah v parlamentu niso imeli. Kako je to mogoče? Zapeljali so nas v stanje, ki ga je lepo označil Bojan Ravbar. In nastalo je, kar je nastalo. Ob pripravi nove vlade dobivamo vtis, kakor da bi šlo za pogovor pastirske družbe na vaški gmajni.
Pri vsem tem pa se moramo izprašati svojo vest tudi volivci. Kako je mogoče, da smo izvolili toliko ljudi, ki do svoje države, do svoje slovenske istovetnosti nimajo pravega, ali bolje, normalnega odnosa? Kako, da je pri državljanski zavesti, v našem parlamentu, ostala samo manjšina? To so vprašanja, na katere je treba iskati odgovore.
Biti zavesten privrženec svoje države, svojega slovenstva, svoje kulture in njenih korenin, je pogoj za obstoj in razvoj, je nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno, zlasti za vsakega poslanca. A ni. Tako smo spet pred neodgovornim in nečastnim upravljanjem naše mlade države. Ali bomo dočakali dan streznitve?
