Minuli teden sem preživel v Bruslju, kjer smo si nekateri slovenski novinarji na povabilo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta pobliže ogledali in spoznali, kako deluje evropski parlament in se seznanili tudi z različnimi pogledi na prihodnost Evropske unije in Slovenije znotraj nje. Dan po prihodu v Slovenijo smo izvedeli novico, da bo letošnjo Nobelovo nagrado dobila prav Evropska unija.
Ne birokracija, temveč akcija
Človek si Evropski parlament od zunaj vedno predstavlja kot ogromen logističen in birokratski aparat. Od našega vstopa v povezavo smo vedeli, da imamo v tej instituciji tudi naše izvoljene predstavnike, pri čemer nismo vedno vedeli, kaj pravzaprav tam počnejo, kljub temu, da smo bili mogoče vedno proevropsko zavedni, nismo dobivali zadostnih informacij o delu parlamenta in Evropske komisije, še manj pa o delu naših evropskih poslancev. Odlično pripravljen program za novinarje – v Bruselj smo odšli štirje; urednik Sobotne priloge Dela Janez Markeš, nekdanji urednik spletnega portala MMC Uroš Urbanija, urednik Novega Glasa Jurij Paljk in moja malenkost – nas je prepričal, da Bruselj ni kraj, kjer bi evropski politiki pili kavice, razpravljali v nedogled in nepotrebno mešali zrak. Prepričali smo se, da imajo zelo odgovorno delo, da zahteva ogromen intelektualen napor, da, preprosto povedano, garajo za to, da bi obdržali evropsko skupnost v nekem kolikor toliko solidnem stanju. Še posebej pa, da bi našli ustrezen izhod iz finančno-gospodarske krize, ki Evropo pesti zadnja leta. Torej Bruselj ni birokracija, je akcija.
Marksistično-antijanšistični fanatizem slovenske levice
Mogoče je ravno zato temeljno načelo evropske politike implementacija, ali „do it“ oz. naredi in ne govori. Evropske unije namreč ne zanimajo zaveze na ravni besed, ampak na ravni dejanj. Zato smo bili opozorjeni, da Slovenija v tem oziru še ni naredila dovolj. Posebej so naši sogovorniki poudarili raven fiskalnega pakta oz. zlatega pravila, ki bi moral biti zapisan na ravni ustavnosti, saj le na to trgi reagirajo. Za zgled zavedanja tega so nam dali Francijo, kjer so ravno prejšnji torek pakt ratificirali na ravni ustave. Hollande se je namreč začel zavedati, da druge poti ni, zato je s svojo modernizirano vejo socialistov bil prisiljen pristati na ratifikacijo fiskalnega pravila, čeprav je ob začetku svojega mandata vehementno zatrjeval, da kaj takega ne pride v poštev. V Hollandeju je tudi dokaz, da je, pa naj naš svetovno znani filozof Slavoj Žižek še tako kriči po njegovi obuditvi v času krize, marksizem daljna preteklost, ki že vsaj od padca berlinskega zidu, sodi na smetišče zgodovine. Tega očitno še vedno ni dojela slovenska tranzicijska levica, okužena s fanatičnim marksizmom in virusom, ki se imenuje antijašistični sindorm. Ta je še posebej viden pri vodji naše največje opozicijske stranke Pozitivne Slovenije, Zoranu Jankoviću. V času, ko je kazalo, da bo prevzel oblast kot premier, je namreč fiskalni pakt podpiral, med drugim tudi zato, ker bi mu na tem položaju močno koristil in olajšal zadeve, ko pa se je izkazalo, da bo vlado uspel sestaviti Janša, je obrnil ploščo in tako kot na začetku Hollande, zatrjeval, da fiskalnega pakta ne podpira.
Slovenija z ukrepi na pravi poti
Z zadovoljstvom sem spremljal ugotovitve, da je Slovenija s pripravo potrebnih reform na pravi poti, ki vodi iz krize, na evropski poti. To utrjuje prepričanje, da naša odločitev pred leti, da se pridružimo povezavi, ni bila napačna, ampak je bila edina možna. Slovenija ima perspektivo le znotraj Evropske unije. Da gre za skupnost, ki resnično nekaj velja, kaže tudi dejstvo, da bo unija letos prejela Nobelovo nagrado za mir. Ta prihaja ravno v pravem času. Kristalno jasno namreč je, da bi bila ob odsotnosti unije, današnja Evropa, ki je v takšni krizi, v vojni. Unija pa je z liberalno filozofijo pripomogla k prostemu trgu, ki je združil države članice, pripomogel k svobodi narodov in posameznika, s tem pa povečal demokratičnost in implementacijo človekovih pravic, kakor bi dejal Nobelov nagrajenec za ekonomijo Milton Friedman. Logična posledica tega pa je, da se pospešuje gradnja blaginje in miru. Zato je Nobelova nagrada tudi lepa vzpodbuda za naprej. Za nas vse.
Foto: Wikipedia
