Stane Granda: Slovenija – država varuhov

12
1413
Peter Svetina Foto: Radio Slovenija

Obiskovalcu naše države ob obiskovanju ali sprehajanju po naših krajih pade v oči neverjetno število uniformiranih in tudi oboroženih oseb, ki se z napisi na hrbtih označujejo kot varuhi naše varnosti. Celo osnovne šole ne morejo brez njih. Več jih je kot policajev in vojakov. So med najslabše plačanimi med zaposlenimi v državi. Gotovo so potrebni. Če ne zaradi nas pa zaradi zaslužkov onih, ki jih zaposlujejo. O njihovi učinkovitosti je, ne zaradi izginotja milijona evrov iz njihovega avtomobila, mogoče in treba razpravljati.

Sloveniji se obeta nov varuh človekovih pravic. Kakor koli obračamo stvari, so varuhi zunanja potrditev, priznanje in dokaz družbenih anomalij, nedelovanja in pomanjkljivosti pravne in civilizirane družbe. Beseda varuh nosi v svojem poimenovanju nekakšno dobrohotnost. Spominja na sintagmo angelov varuhov. V njih so naši predniki globoko zaupali, k njim molili in se jim priporočali, čeprav jih niso videli. Mi jih lahko otipamo in čutimo in se jih zato bojimo.

Resnici na ljubo institucij varuhov v danih razmerah ni slaba in jim lahko zaupamo, če niso povezani z politiko in ideologijo. Tako na primer dobro opravljajo svoje delo varuhi pravic bolnikov, potrošnikov, prehrambnih izdelkov in podobni. Že povsem drugače pa je, če pogledamo centre za socialno delo, trdnjavo komunistov, ki so vse od ministra prof. dr. Ivana Svetlika največja grožnja slovenski revščini. Namesto, da bi jo zmanjševali, jo poglabljajo. Pri tem jim pride prav vsak izgovor. Tudi nova elektronska oprema in tehnologija. Poslej jih bo reševal računalniški program Krpan – simbol slovenskega tihotapstva.

Klasičen primer je inštitucija varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Osebno sem še toliko bolj prizadet, ker nosim za to inštitucijo, kot nekdanji predsednik Programskega sveta RTV, velik del krivde. Nisem verjel dobronamernim opozorilom boljših poznavalcev razmer v tej tragični inštituciji. Opozarjali so me, da bo izigrana. Dogaja se v skladu s  staro partijsko navado, da spreminjajo krivce v žrtve in so slabim novinarjem in komentatorjem postali varuhi pred upravičenimi pritožbami poslušalcev in gledalcev. Volkovi čuvajo ovce. Prav zaradi njih in brezupne možnosti in verjetnosti, da bi se stvari spremenile in izboljšale, moramo z vsemi silami podpirati prizadevanja, da plačevanje prispevka RTV ne bi bilo obvezno. Ne morem sprejeti, da moram plačevati žalitve in sramotitve nekaterih tamkaj zaposlenih.

Levica v hramu slovenske državnosti in to v letu, ko se spominjamo stoletnice prve slovenske univerze, v duhu najbolj primitivnega bojevitega ateizma žali Teološko fakulteto, ustanovno članico ljubljanske univerze.

Zelo vprašljivi so med drugim tudi Jankovićevi varuhi javnega reda in miru v Ljubljani. Onemogočajo nam nekatere temeljne življenjske in ustavne pravice. Številne njihove žrtve imajo vse pogosteje občutek, da jih spreminja v neke vrste osebno policijo. Glede na popularnost »vard« je to bilo pričakovati.

Slovenijo kot državo trenutno najbolj ogrožajo varuhi slovenske družbe pred lastnimi nestrpnimi državljani. Ne njihovem čelu sta prvi predsednik države in sedanji predsednik vlade. Krepko oporo imata v samooklicani levici, ki v hramu slovenske državnosti v letu, ko se spominjamo stoletnice prve slovenske univerze, v duhu najbolj primitivnega bojevitega ateizma žali Teološko fakulteto, ustanovno članico ljubljanske univerze. Na klasičen primer verske nestrpnosti, ki je ustavno prepovedana, ni reagiral noben borec proti nestrpnosti. Tudi RTV, ki tako rada našteva »ugledne akademike« v prvih vrstah njihovih podpornikov, ni reagirala. Samo dokaz, da je skupaj z osrednjimi »nacionalnimi« glasili, na čelu nestrpnosti v Sloveniji. Bolj kot v dnevnih novicah je to razvidno iz objav komentarjev in pisem bralcev, kjer brez žalitve Cerkve nimaš možnosti za objavo. Včasih so vsaj na TVSLO poskrbeli za prikaz nasprotnih mnenj. Zadnje čase je praviloma zagovornik »desnice« njen najhujši nasprotnik.

Borba proti nestrpnosti postaja v Sloveniji boj za izkoreninjenje kritike in opozicije. Za temi prizadevanji stojijo največji nestrpneži.

Dobrodošlica novemu varuhu človekovih pravic

Če je verjeti časnikom, bo novi varuh človekovih pravic v Sloveniji gospod Peter Svetina. Ne smemo ga zamenjevati z uglednim pisateljem in profesorjem celovške univerze. O njem smo lahko že pred leti brali samo dobre in lepe stvari. Je človek, ki ne samo govori, ampak predvsem dela. Tudi nima politične preteklosti, kar je dobro upanje. Pa vendar: »Kogar piči kača, se celo zvite vrvi boji.«

Doslej smo imeli štiri varuhe: Ivana Bizjaka v letih 1994-2000, Matjaža Hanžka do 2006, Zdenko Čebašek Travnik do 2013 in Vlasto Nusdorfer. Od prvega po aferi Depala vas ni bilo ničesar pričakovati. Tako kot številni drugi, se nisem motil. Od Matjaža Hanžka – njegovi elaborati, ki jih je pisal na Zavodu za družbeno planiranje oziroma Uradu za makroekonomske analize in razvoj so mi bili leta eno najljubših strokovnih branj –, sem več pričakoval. Še zlasti, ker sem razmeroma dobro poznal in spoštoval, kljub nezdružljivim razlikam v pogledih in mnenjih, njegovega starega očeta in očeta. Bila sta garača, kakršnih je bilo malo v slovenski kulturni zgodovini. Imam občutek, da so ga lastni zlomili. Gospe zdravnice Čebašek Travnik nisem nikoli razumel in občutek imam, da ji je sedanja funkcija na zdravniški zbornici neprimerno bližja.

Vlasta Nusdorfer ni reagirala na vrsto »vard«, od Turnškove, ki grozi z orožjem, do Židanove in Lipičeve »varde«, ki ogrožata temelje demokratičnih sprememb in na njih slonečih človekovih pravic.

Gospa Nusdorfer je bila med vsemi sprejeta z najbolj glasnimi fanfarami. Kako tudi ne, saj ni nikoli skrivala svoje pripadnosti totalitarni organizaciji. Ta je resnično morala čutiti rajsko srečo, da njihova pripadnica varuje tisto, česar niso nikoli spoštovali. Bila je jasen signal, da jih slovenska javnost sprejema brez zgodovinske prtljage. Ni mogoče trditi, da se ni trudila. Ni pa tudi mogoče trditi, da je skrivala svojo strankarsko pripadnost. Ko so njeni »tovariši« tako nečloveško vrgli na otroke prvaka opozicije, bi morala reagirati. Morala bi se oglasiti zaradi pravosodja, bančne luknje, TEŠ6, tudi drugega tira in karavanškega predora, saj bomo zaradi tega vsi trpeli posledice. Morala bi se oglasiti zaradi Andreja Šiške, političnega preganjanja molivcev pred porodnišnico in nenazadnje tudi frančiškana dr. Strehovca, ki ga zaradi širših političnih potreb njenih »vlačijo« pred sodiščem. Ali res ti ljudje ogrožajo slovensko družbo? Ni reagirala na vrsto »vard«, od Turnškove, ki grozi z orožjem, ki je bilo v okupatorjevih ali pa partizanskih rokah uperjeno predvsem proti Slovencem in demokratom, ni reagirala proti Židanovi in Lipičevi »vardi«, ki ogrožata temelje demokratičnih sprememb in na njih slonečih človekovih pravic.

Vsem dosedanjim varuhom, brez izjeme, pa očitam, da niso nikoli zaščitili katoličanov, katerih žalitve in izključevanje iz javnosti, zlasti pa državnih služb, na primer SOVE, postaja nacionalni šport.

Dosedanji varuhi človekovih pravic v Sloveniji se niso zapisali v zgodovino. Bolj ali manj je vseeno, če smo jih imeli ali ne. Vanje vložen denar bi nedvomno lahko bolje porabili. Predvsem pa moramo obžalovati, da vzrokov, zaradi katerih jih je bilo treba vzpostaviti, nihče ne zmanjšuje in še manj odpravlja. Ideal ni dober varuh, ampak stanje v družbi, ko ne bo potreben.

12 KOMENTARJI

  1. Gospod Granda,
    imam občutek, da komentirate iz pozicije, da je Slovenija pravna država. Ta občutek je napačen. Slovenija ni pravna država in varuhi človekovih pravic imajo dvojno nalogo:
    – da Slovenija ostane plen naslednikov komunistov in
    – da Slovenijo predstavljajo kot vsaj kot pravno državo, če ne celo kot vladavino prava.

    In varuhi človekovih pravic ti dve nalogi dobro izpolnjujejo.

  2. Spoštovani gospod Granda, imate prav. Če bi institucije pravne države, zlasti pravosodje, delovale v skladu z ustavo in zakoni in ne bi bile ideološko kontaminirane, nobenega posebnega varuha ne potrebujemo. Imamo pa jih, ne kar tako, ampak prav z določenim, zelo perfidnim (prikritim) namenom: perpetuiranje revolucionarnih temeljev slovenske družbe in vzdrževanje vzporedne države, neformalnih centrov moči. So priročna maska za ustvarjanje videza demokratične države.

  3. Če bomo vztrajno zahtevali od RTV nepristranskost pri poročanju in upoštevanju vseh Slovencev, bomo lahko dosegli dvoje: zaradi zapostavljanja velikega dela naših ljudi bomo nekoč dosegli neplačevanje “elektro priključka”, ali pa se bo morala RTV spremeniti v smeri demokratičnosti. Taka RTV kot je zdaj, je zvočnik preživelega režima.

  4. ortikon: “Če bomo vztrajno zahtevali od RTV nepristranskost pri poročanju in upoštevanju vseh Slovencev, bomo lahko dosegli dvoje:”

    Z vztrajnostjo samo NE BO NIČ. Ves svet nam demonstrira in naši levaki tudi: spremembe se zgodijo z vztrajno MASOVNOSTJO. Samo masovnost premakne bedne vlade, samo masovnost jih pretrese.

    Kar se pa MASOVNOSTI tiče, slovenski kristjani že 80 let masovno volimo komuniste.

    Vse ostalo je kot “prdec v vesolje”, javkanje zaman. Naj se tudi Cerkev malo zamisli, kakšne kristjane producira, skupaj z PV in prejšnjim PV.

    • “Naj se tudi Cerkev malo zamisli”

      Se strinjam, samo bi vseeno bolj točno določil, kdo naj se v Cerkvi zamisli: škofi, ker je Cerkev hierarhična organizacija.

  5. Res je. Mnogi slovenski katoličani stvari spreminjajo tako, da volijo vedno iste.

    Morda pa mislijo, da je to, kar opisuje g. Granda, in vse drugo, kar se dogaja, največ kar zmoremo in sploh v redu.

    Niti prvo niti drugo ne kaže na posebno bistrost. Skratka, imamo, kar si zaslužimo.

  6. Bravo Tine, resnica je preprosta.

    AlFe, tebi pa odgovorim takole:

    AlFe 21. januarja 2019 at 09:18;
    “Pa niti ne vem, kdo se sprehaja po uradni Cerkvi na Slovenskem, je to Jezus ali satan? So nasledniki rdečega terorja še vedno veseli nad nadškofom?”

    Škofi seveda, škofi so tiste rejene glave, ki bi jih morali na pladnju ponuditi, ko pridejo slabi časi narodu. Škofi, ki so le spretni vrvohodci za lastno preživetje, ki nimajo

    JEZUSOVEGA BORBENEGA DUHA, ki je osnova Svetega Duha,

    nimajo kaj špičastih kap polagati na glave, če je v njih le 5% škofa Barage, škofa Slomška, škofa Vovka, celo škofa Šuštarja.

    Iz škofov delajo kardinale, iz kardinalov delajo papeže: le kakšen bo naslednji papež potem, glede na to, da je kardinal g. Rode izjavil: “V nebesih bo lepo, ker tam ne bo kardinalov.”?

    Hud je greh meglenosti, zato so gospodje zdaj v strašnem Božjem primežu, a potrebna je le ena besedica, in vse bi se začelo razreševati … A trma je trma in posledice za narod so strašne.

    • Resnica sploh ni preprosta. Morda pa ti drugi niso vredni zaupanja?! Kaj naj s solnatimi stebri? Kaj naj s tistimi, ki kličejo nase pomilovanje? Pretiravaš. Zelo.

  7. Kolektivne krivde ni! Govoriti v množini – enkrat o škofih, drugič o protestantih, tretjič o …… je hudobija. Meja med Božjim in satanskim gre skozi srce vsakega človeka. Pa še ta se nenehno spreminja. Z Božjo pomočjo vsak posameznik hitro napreduje – morda prej, preden David dopiše svojo krivično obsodbo.

    • Mnoge hudobije po svetu delajo ženske, ki mislijo, da so dobre po srcu. Mnogo vojn je bilo zaradi manipulativnih žensk, ki mislijo, da so verne in katoliške. Samo svoje spise preberi malo veronika: zaletavanje z rogovi, brez argumentov, stopanje preko črte, v svojo lastno škodo.. Zaradi takih komentatorjev pač kvalitetni komentatorji odidejo in si mislijo svoje. In zato je toliko portalov polnih komentarjev, kot so tvoji.

      Meglenost vodilnih v Cerkvi na narod vedno kliče zlo. Kajti megleni vodja povzroča meglene vernike, ti pa že 80 let volijo komuniste pri nas. Tako se leva opcija infiltrira v Cerkev in tudi v njej dobimo levičarsko LGBT gay varianto, ki ostro napada vse okoli sebe, s pomočjo citatov o ljubezni do vseh. Kdorkoli želi pokazati razliko med Lutrom in Jezusom, je napaden, ker jim paše mavričarstvo in moralna opolzkost tudi v naši Cerkvi.

      Jezus pa ni bil meglen. Preroki niso bili megleni, niti apostoli. Obtoževali so jih, da pretiravajo, da malo hudiča pa vendarle ne škodi, mamon je nujen in tudi moralno pokvarjeni ljudje da so Kristusovi.

      Slovenski katoličan je na poti propada, tudi kot narod, prav zaradi te opolzkosti znotraj občestva. A ubogi tisti, ki bi začel govoriti resnico! Zgodovina naše Cerkve kaže, da so bili ti najhuje mučeni od lastnih vernikov.

      Morda pa so zato naši dobri škofje tako megleni in oprezni? Celo osebno politično kastrirani: še svojega mnenja ne upajo glasno povedati. Zakaj bi svojo kožo izpostavljali za tak narod, ki je le navidezno Kristusov? Volitve povedo vse o tem. In še nekaj:

      ZARADI TAKEGA VERSTVA NIMAMO SLOVENCI NITI ENEGA SVETNIKA.

  8. Danes je praznik apostola Pavla, in dobro je iti malo skozi njegovo življenje, kolikšno ceno je moral plačati za oznanjevanje, cena pa je bila najvišja morda ravno pri domačinih, Judih.

    Enako je še danes: smo Cerkev brez enega samega svetnika, Cerkev katere verniki volimo komuniste že 80 let, saj nas je vendar še danes 73%.

    Nujno je torej spreobrnjenje. A kako se dokončno spreobrniti, ko pa je Resnica za mnoge preveč direktna, preresnična, da bi jo sprejeli? Zato v našo ljubo Cerkev vse bolj leze vrag neločevanja duhov, vrag zlizanosti z vsemi vetrovi sveta. Posledica je ostarelost duhovščine, pomanjkanje mladih vernikov, praznjenje samostanov, nemar do Jezusovega nauka, vera za čutno uživanje in dobro jedačo, ter na volitvah, kot jagoda na torti: izbiranje tistih, ki Cerkvi ne želijo dobro.

    Sveti apostol Pavel, pridi do nas. Javi se skozi jezik in roko kakega slovenskega škofa!

  9. Varuh človekovih pravic mora biti vsekakor varuh slovenske ustavne demokratične ureditve, sicer bo varuh nepotreben.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite