Obiskovalcu naše države ob obiskovanju ali sprehajanju po naših krajih pade v oči neverjetno število uniformiranih in tudi oboroženih oseb, ki se z napisi na hrbtih označujejo kot varuhi naše varnosti. Celo osnovne šole ne morejo brez njih. Več jih je kot policajev in vojakov. So med najslabše plačanimi med zaposlenimi v državi. Gotovo so potrebni. Če ne zaradi nas pa zaradi zaslužkov onih, ki jih zaposlujejo. O njihovi učinkovitosti je, ne zaradi izginotja milijona evrov iz njihovega avtomobila, mogoče in treba razpravljati.
Sloveniji se obeta nov varuh človekovih pravic. Kakor koli obračamo stvari, so varuhi zunanja potrditev, priznanje in dokaz družbenih anomalij, nedelovanja in pomanjkljivosti pravne in civilizirane družbe. Beseda varuh nosi v svojem poimenovanju nekakšno dobrohotnost. Spominja na sintagmo angelov varuhov. V njih so naši predniki globoko zaupali, k njim molili in se jim priporočali, čeprav jih niso videli. Mi jih lahko otipamo in čutimo in se jih zato bojimo.
Resnici na ljubo institucij varuhov v danih razmerah ni slaba in jim lahko zaupamo, če niso povezani z politiko in ideologijo. Tako na primer dobro opravljajo svoje delo varuhi pravic bolnikov, potrošnikov, prehrambnih izdelkov in podobni. Že povsem drugače pa je, če pogledamo centre za socialno delo, trdnjavo komunistov, ki so vse od ministra prof. dr. Ivana Svetlika največja grožnja slovenski revščini. Namesto, da bi jo zmanjševali, jo poglabljajo. Pri tem jim pride prav vsak izgovor. Tudi nova elektronska oprema in tehnologija. Poslej jih bo reševal računalniški program Krpan – simbol slovenskega tihotapstva.
Klasičen primer je inštitucija varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Osebno sem še toliko bolj prizadet, ker nosim za to inštitucijo, kot nekdanji predsednik Programskega sveta RTV, velik del krivde. Nisem verjel dobronamernim opozorilom boljših poznavalcev razmer v tej tragični inštituciji. Opozarjali so me, da bo izigrana. Dogaja se v skladu s staro partijsko navado, da spreminjajo krivce v žrtve in so slabim novinarjem in komentatorjem postali varuhi pred upravičenimi pritožbami poslušalcev in gledalcev. Volkovi čuvajo ovce. Prav zaradi njih in brezupne možnosti in verjetnosti, da bi se stvari spremenile in izboljšale, moramo z vsemi silami podpirati prizadevanja, da plačevanje prispevka RTV ne bi bilo obvezno. Ne morem sprejeti, da moram plačevati žalitve in sramotitve nekaterih tamkaj zaposlenih.
Levica v hramu slovenske državnosti in to v letu, ko se spominjamo stoletnice prve slovenske univerze, v duhu najbolj primitivnega bojevitega ateizma žali Teološko fakulteto, ustanovno članico ljubljanske univerze.
Zelo vprašljivi so med drugim tudi Jankovićevi varuhi javnega reda in miru v Ljubljani. Onemogočajo nam nekatere temeljne življenjske in ustavne pravice. Številne njihove žrtve imajo vse pogosteje občutek, da jih spreminja v neke vrste osebno policijo. Glede na popularnost »vard« je to bilo pričakovati.
Slovenijo kot državo trenutno najbolj ogrožajo varuhi slovenske družbe pred lastnimi nestrpnimi državljani. Ne njihovem čelu sta prvi predsednik države in sedanji predsednik vlade. Krepko oporo imata v samooklicani levici, ki v hramu slovenske državnosti v letu, ko se spominjamo stoletnice prve slovenske univerze, v duhu najbolj primitivnega bojevitega ateizma žali Teološko fakulteto, ustanovno članico ljubljanske univerze. Na klasičen primer verske nestrpnosti, ki je ustavno prepovedana, ni reagiral noben borec proti nestrpnosti. Tudi RTV, ki tako rada našteva »ugledne akademike« v prvih vrstah njihovih podpornikov, ni reagirala. Samo dokaz, da je skupaj z osrednjimi »nacionalnimi« glasili, na čelu nestrpnosti v Sloveniji. Bolj kot v dnevnih novicah je to razvidno iz objav komentarjev in pisem bralcev, kjer brez žalitve Cerkve nimaš možnosti za objavo. Včasih so vsaj na TVSLO poskrbeli za prikaz nasprotnih mnenj. Zadnje čase je praviloma zagovornik »desnice« njen najhujši nasprotnik.
Borba proti nestrpnosti postaja v Sloveniji boj za izkoreninjenje kritike in opozicije. Za temi prizadevanji stojijo največji nestrpneži.
Dobrodošlica novemu varuhu človekovih pravic
Če je verjeti časnikom, bo novi varuh človekovih pravic v Sloveniji gospod Peter Svetina. Ne smemo ga zamenjevati z uglednim pisateljem in profesorjem celovške univerze. O njem smo lahko že pred leti brali samo dobre in lepe stvari. Je človek, ki ne samo govori, ampak predvsem dela. Tudi nima politične preteklosti, kar je dobro upanje. Pa vendar: »Kogar piči kača, se celo zvite vrvi boji.«
Doslej smo imeli štiri varuhe: Ivana Bizjaka v letih 1994-2000, Matjaža Hanžka do 2006, Zdenko Čebašek Travnik do 2013 in Vlasto Nusdorfer. Od prvega po aferi Depala vas ni bilo ničesar pričakovati. Tako kot številni drugi, se nisem motil. Od Matjaža Hanžka – njegovi elaborati, ki jih je pisal na Zavodu za družbeno planiranje oziroma Uradu za makroekonomske analize in razvoj so mi bili leta eno najljubših strokovnih branj –, sem več pričakoval. Še zlasti, ker sem razmeroma dobro poznal in spoštoval, kljub nezdružljivim razlikam v pogledih in mnenjih, njegovega starega očeta in očeta. Bila sta garača, kakršnih je bilo malo v slovenski kulturni zgodovini. Imam občutek, da so ga lastni zlomili. Gospe zdravnice Čebašek Travnik nisem nikoli razumel in občutek imam, da ji je sedanja funkcija na zdravniški zbornici neprimerno bližja.
Vlasta Nusdorfer ni reagirala na vrsto »vard«, od Turnškove, ki grozi z orožjem, do Židanove in Lipičeve »varde«, ki ogrožata temelje demokratičnih sprememb in na njih slonečih človekovih pravic.
Gospa Nusdorfer je bila med vsemi sprejeta z najbolj glasnimi fanfarami. Kako tudi ne, saj ni nikoli skrivala svoje pripadnosti totalitarni organizaciji. Ta je resnično morala čutiti rajsko srečo, da njihova pripadnica varuje tisto, česar niso nikoli spoštovali. Bila je jasen signal, da jih slovenska javnost sprejema brez zgodovinske prtljage. Ni mogoče trditi, da se ni trudila. Ni pa tudi mogoče trditi, da je skrivala svojo strankarsko pripadnost. Ko so njeni »tovariši« tako nečloveško vrgli na otroke prvaka opozicije, bi morala reagirati. Morala bi se oglasiti zaradi pravosodja, bančne luknje, TEŠ6, tudi drugega tira in karavanškega predora, saj bomo zaradi tega vsi trpeli posledice. Morala bi se oglasiti zaradi Andreja Šiške, političnega preganjanja molivcev pred porodnišnico in nenazadnje tudi frančiškana dr. Strehovca, ki ga zaradi širših političnih potreb njenih »vlačijo« pred sodiščem. Ali res ti ljudje ogrožajo slovensko družbo? Ni reagirala na vrsto »vard«, od Turnškove, ki grozi z orožjem, ki je bilo v okupatorjevih ali pa partizanskih rokah uperjeno predvsem proti Slovencem in demokratom, ni reagirala proti Židanovi in Lipičevi »vardi«, ki ogrožata temelje demokratičnih sprememb in na njih slonečih človekovih pravic.
Vsem dosedanjim varuhom, brez izjeme, pa očitam, da niso nikoli zaščitili katoličanov, katerih žalitve in izključevanje iz javnosti, zlasti pa državnih služb, na primer SOVE, postaja nacionalni šport.
Dosedanji varuhi človekovih pravic v Sloveniji se niso zapisali v zgodovino. Bolj ali manj je vseeno, če smo jih imeli ali ne. Vanje vložen denar bi nedvomno lahko bolje porabili. Predvsem pa moramo obžalovati, da vzrokov, zaradi katerih jih je bilo treba vzpostaviti, nihče ne zmanjšuje in še manj odpravlja. Ideal ni dober varuh, ampak stanje v družbi, ko ne bo potreben.
