Slovenija – država sužnjev?

5
440

prekrizane rokeGotovo sem že pisal o nesocialnosti “socialnih transferjev,” če pa še nisem, sem pa ali veliko razmišljal o tem, ali pa s kom o tem velikokrat govoril. Pač ne maram, kako država obravnava ljudi in prav tako ne maram, da to dela pod pretvezo socialnosti. Vsakič do danes sem o teh stvareh razmišljal teoretično in predvideval človekova dejanja. Priznam, da sem mestoma v ta razmišljanja vstavil moj lasten odpor do “socialnih storitev”, ki jih država financira ali pa ponuja. Ne pravim, da ta odpor ni upravičen, je pa definitivno na neki točki subjektiven in ne nujno vedno objektiven, čeprav poskušam na svoja subjektivna mnenja odgovarjati objektivno ter jih v primeru kontradikcij znova premisliti in premleti. Kot rečeno, do danes predvsem na teoretični bazi.

Danes pa sem se na lepem odločil, da poskusim stopiti v tisto “Second Hand Shop” ob Poljanski, ki jo upravljajo, kakor sem enkrat zadnjič izvedel, Kralji ulice. Za tiste, ki ne vedo, Kralji ulice so socialen projekt, ki poskuša dati delo in malček dostojanstva ali celo upanja brezposelnim in brezdomcem. Hotel sem med drugim dati svoj denar tja, kjer so moje besede in misli, stati za tem, kar verjamem: da je vredno pomagati, še posebej nekomu, ki se iskreno za nekaj trudi, pa četudi mu ne gre najbolje. Eden izmed načinov, da lahko pomagam je, da v tem primeru stopim v trgovino s podarjenimi predmeti, ki jih za relativno nizko, mestoma prenizko, ceno prodajajo za dobrodelne namene. Glede na urejenost in prijaznost prostora in prostovoljcev ter zaposlenih, v to dejansko verjamem. Poleg tega pa moja denarnica tako ali tako počasi potrebuje zamenjavo. (Preden nadaljujem, naj povem, da so citati misli, ne nujno direktne besede sogovornika, saj nisem imel snemalne naprave, da bi ga posnel, čeprav je rekel, da bi z veseljem dal tudi posneto izjavo.)

Ko sem stopil v trgovino in pregledoval raznovrstne, pretežno ženske denarnice, je bilo v trgovini še nekaj ljudi. Ko sem si izbral dve ali tri možnosti, so očitno naključni obiskovalci odšli, tako da sem šel do pulta in vprašal, kakšna je cena za tiste tri zadeve (cena ni napisana na vseh stvareh). Presenečen sem bil, da je bila samo en evro na izdelek. Bojda večina izdelkov (tudi zelo lepih kozarcev, nekaterih celo kristalnih) na tisti polici stane med enim in morda petimi evri. Pomislil sem: “To je premalo, bom kar rekel…” in po nakupu vseh treh za 3€ se je iz tiste misli začel slabe pol ure dolg pogovor z enim od uslužbencev.

Ker ni bilo nobene druge stranke, sva se nemoteno lahko pogovarjala o marsičem in zelo direktno sem ga vprašal o nekaj sumih, ki jih imam glede revnih, države, brezposelnih in njihovih namenov in želja. Deloma presenečeno, deloma žalostno, malček pa zadovoljno, da sem imel vseskozi prav, mi je povedal nekaj zelo zanimivih reči. Najprej mi je razložil malce o poslanstvu trgovine potem pa sva se zelo hitro prestavila v malce bolj “socialno” obarvane teme. Povedal mi je, da je mnogo brezposelnih in brezdomcev takih, ki ne delajo, čisto samo zato ker raje shajajo s približno 270 evri socialne pomoči, kot pa da bi delali nekaj koristnega. Pa saj jih razumem. Le zakaj bi garali za nekaj čez 400 ali celo 500€ bruto, ter dobijo isto kot pa če jim preprosto ni mar in pokasirajo tistih ~270€ na mesec in je to to. Ampak kot pa mi je fant povedal, jih psihično to v slabem letu uniči. Že že, vzamejo tisti denar, ampak tista volja, ki bi jo lahko imeli, ne obstaja več: skupaj z onemogočenjem legalnega dela z nizkimi ali neobstoječimi davki ter nizko ali neobstoječo regulacijo, je takim ljudem država ukradla ne le možnost za nekaj malega dela, ampak tudi dostojanstvo. S težkim srcem mi je povedal, da ti životarjenje, ker praktično ne smeš narediti nič drugega kot pa vzeti tisto “socialno denarno pomoč”, odvzame vso energijo za delo in vse dostojanstvo. Postaneš dobesedno odvisen od “države” in ko v preobilici časa v razmisleku ugotoviš, da s tem povzročaš krajo denarja od davkoplačevalcev, se ti zmeša, saj je misel, da si nekomu v breme še težja kot pa misel, da si bojda nesposoben. To je tisto, kar toliko ljudi, kot je sogovorec povedal, spravi v brezup in popivanje: težko jim je shajati s samim s seboj zaradi zavedanja vseh teh reči in ker jim drugega kot sistem izkoristiti in pač “pokasirati, kar se pokasirati da” za preživetje ne preostane. Potem naredijo marsikaj, da bi pozabili na vse to, da bi njihove misli zaplavale stran. Sicer, pravi, niso vsi taki. So tudi tisti, ki jim je malone vseeno; ampak takih ni precej, so predvsem tisti starejši, ki jih je vzgajal socializem in menijo, da jim tisto pripada (čeprav jim ne), in pa tudi tisti mladi, ki niso sploh bili vzgojeni in se nosijo okrog prav tako z mislijo, da jim vse pripada.

Najbolj zanimiva stvar, ki mi jo je sogovorec povedal, pa je, da po njegovem mnenju, in kakor te ljudi pozna, bi vsakdo poskusil delati, če bi imel svobodo do tega in ga ne bi država pri tem ovirala. Pritrdil je temu, da ni važno, kdo si, ko začneš v življenju, glavno je, da imaš vse možnosti, da v življenju napreduješ. Žalostno pa je skomignil, da glede malega človeka na žalost v Sloveniji danes ni nič kaj bolje kot v stari Jugi : vse se mu omejuje in vse regulira. “To ni življenje, to ni dostojanstvo, to ni to!” je povedal. To pa še ni vse. V moje začudenje je pritrdil mojemu komentarju, da je edina stvar, ki komurkoli pripada tista, ki si jo je pridelal. Nič več nič manj. Ali naj razložim drugače: “Meni pripada točno toliko, nič več in nič manj, kot sem zaslužil. Prav tako velja za vsakega drugega.” To pomeni, kot je tudi pritrdil, da državi ne pripada niti cent tega kar sem jaz zaslužil ali pač on; niti ne pripada tisti cent komu drugemu, pa naj si bo brezdomcu. Zanimivo, da to tako iskreno pove nekdo, ki nima veliko in bi po mnenju delavnega prebivalstva bil dolžan denarja od država = njihovega denarja preko državnih pipic. No, te pipice pa nas pripeljejo do naslednjega dela zanimivosti tega pogovora.

Povprašam ga o odgovornosti. Pričakoval sem namreč, da bo odgovor pristranski, da je morebiti država le dolžna pomagati tistim, ki to res potrebujejo. Vsaj kazalo je na to, ker se je pri dogovoru malce obotavljal. Najprej je pomislil, “morda… samo čakaj,… ne. Država nima kaj za delat teh reči. Družba ne more biti odgovorna, če posameznik ni odgovoren. Če je kdorkoli tisti, ki je dolžan ali odgovoren za karkoli, je to posameznik. Jaz sam moram pomagati, če kogarkoli vidim… človeka vidim kot človeka, pa četudi bi mi en dan težil mu moram naslednji dan pogledati v oči in videti sočloveka ne pa sovražnika, ” je dejal, “in po tem in prej povedanem ne morem drugega kot da rečem, da hej, država nima kaj drugega kot pa da nas pusti na miru. Nočemo denarja, samo pusti nas na miru, da lahko sami zaslužimo denar. Dostojanstvo želimo.” Umolknil sem. Prav ima. Saj o tem sem že razmišljal, ampak nikoli nisem slišal besed od nikogar, ki je v mnogo slabši poziciji kot sem sam in je bil na resničnem dnu, ki bi mi to potrdil. Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav. S tem, kot si pravilno rekel demokratičnim socializmom, nam je odvzela dostojanstvo in človečnost. Še huje nas sili v to, da smo v resnici ne hlapci nje same, ampak sočloveka, davkoplačevalca. To je najhuje.”

Miha Mazzini, prav si imel, Slovenci smo res sužnji svojemu sodržavljanu. Hayek, prav si imel, res je šlo tako kot si predvidel, pod državo je šel svet v smer svetovnega suženjstva.

Preden zaključim, naj povem še eno misel tegale mojega sogovorca o kapitalizmu. Izgleda, da ga bolj razume kot kak politik. Vprašal sem ga namreč, kaj misli, ko se naredi nakup, izmenjava ali prodaja: ali je kdorkoli od udeležencev transakcije na slabšem? Obrnil se je proti pultu, se popraskal po bradi, in rekel: “Pa saj ne more biti. Ko ti jaz nekaj prodam in ti to plačaš, sva oba na boljšem, ti imaš predmet, ki ga potrebuješ–kot denarnico, ki si jo prej kupil– jaz pa denar, ki ga lahko porabim da kupim tisto, kar jaz potrebujem. Oba sva na boljšem.”

Et voila. Razumen, inteligenten, prijazen, razgledan in po moji kratki oceni miroljuben človek, ki nima veliko, ne vem, morda niti nima doma, ki razmišlja veliko bolj človekoljubno kot kakršen koli slovenski politik (nemara tudi katerikoli drug). Je človek, ki po logiki ostalega neumnega prebivalstva potrebuje socialno pomoč, a sam priznava in pritrjuje, da je ta pomoč potuha in ni prav nič socialna; ponižujoča je.

Besedilo je bilo najprej v daljši obliki objavljeno na blogu Jelovčanov:Matic.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Matic je eden redkih kristjanov, ki preprosto in ISKRENO razmišlja in zato ne pade v Hudičevo zanko, da “če si socialno čuteče moraš biti za socializem”.

    Dejstvo je, da socializem z orodjem Države ropa delovne ljudi in totalno pozabi vse, ki jim meče drobtinice. Upravljajo pa ga svetovne barabe, psihopati, ki nimajo kančka socialnosti. Iz davkov pobirajo milijone ali celo milijarde (TEŠ, AC) smetane kot FIFA funkcionarji.

  2. Ni dovolj le gospodarsko ustvarjalna svoboda, ampak tudi konkretna spodbuda za gospodarno razmišljanje, ustvarjanje in življenje.

  3. Slovenski delodajalec hoče sužnja

    To je bil zaključek letos objavljenega intervjuja s predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doc.dr. Metodo Dodič Fikfak, ki se že leta prizadeva za varstvo delojemalcev pred stresom. Vso tragiko mnogih zaposlenih v Sloveniji je pokazala nedavna oddaja «STEČAJI OGROŽAJO ZDRAVJE ZAPOSLENIH«. V njej sta sodelovala dr. Samo Fakin, direktor ZZZS, in doc. dr. Metoda Dodič Fikfak. Predstavljena je bila prva slovenska tovrstna raziskava ravno na primeru Mure. Raziskava jasno pove, da so posledice odpuščanja alarmantne, predvsem zaradi stresa zaposlenih, saj menedžerji očitno na poznajo mehkih metod in so za njih delavci samo odvečni strošek. Predstavljene so bile tudi dobre prakse odpuščanja v tujih podjetij, ki jih ne poznajo slovenski menedžerji. To sem bridko sam okusil. Te dni pa še berem članek »Korporativno upravljanje po slovensko: nedoseganje načrtov ni razlog za menjavo uprav. Katastrofa nacionalne ekonomije in odgovornosti! Upravam, menedžerjem potem vedno ne glede na rezultate pripada dobra plača, celo enormna glede na plače zaposlenih. Koliko je bilo zaradi tega stresa? Ogromno! Predsednik GZS mag. Samo Hribar Milič pa brez zadržkov v tej oddaji zopet javnosti pove, da je naša zakonodaja takšna, da morajo mnogi menedžerji šikanirati in izkoriščati ljudi, da lahko izpeljejo odpuščanje, da racionalizirajo poslovanje podjetij. Torej menedžerji lahko šikanirajo in izkoriščajo zaposlene, čeprav je to kaznivo dejanje? Kdo so lahko le hlapci, celo sužnji? Koga torej varuje država? Čemu torej imamo zakone in inštitucije države prava za zaščito delojemalcev? Kaj na to pravi pravna država, Inštitut za delo pri PF UL, menedžerska stroka, politiki in vlada ter tožilstvo?

  4. Državi okradenih delavcev ni mar!Ne državi, predvsem politikom, političnim strankam, poslancem in mogoče tudi njihovim volivcem ni mar, da so delavci okradeni! V DELU, 17.06.2015, namreč berem:”Državi ni mar, da so Javorjevi delavci okradeni”. Delojemalci pa so najpomembnejši volivci. Država smo vendar vsi, a odgovornost za delovanje države v službi ljudstva in za ukrepanje imajo vendar politiki. Če tega ne počno, ne opravljajo zaupanega dela in jim je na volitvah potrebno odvzeti mandat. Ali ni to kraja, če delodajalec prikaže izplačila prispevkov, dodatnega zdravstvenega zavarovanja, preživnin…, pa teh ne izvede? Da, to je kraja zame in kratenje lastninskih pravic, je že pred leti ugotovilo Ustavno sodišče. Za državo in njene inštitucije to očitno ni. Vse je prikazano na plačilni listi, a samo prikazano. Prikazano je izplačilo prispevkov, finančni upravi pa se obračuna ne dostavlja, kar pomeni, da prispevki niso plačani. Ali to ni očitna goljufija? Ali plačilna lista ni uradni dokument? Samo v zakonu o delovnih razmerjih je plačilna lista iztožljiva kategorija, v sodni praksi ni, ker je samo papir brez podpisa. A je to res dopustna nedotakljiva praksa, da se lahko goljufa delavce? Predlagam, da se vsem poslancem DZ in svetnikom DS, vsem funkcionarjem izvršne oblasti, tožilcem in sodnikom in drugim poklicanim odslej izdaja samo plačilna lista, izplača eventualno samo neto plača, vse prispevke pa seveda ne, vse dotlej dokler velja praksa »države, da se zaposlene lahko krade«. Naj to velja za vse, saj smo po ustavi enakopravni. Mar ne? Mene in mnoge državljane, volivce, kraja delavcev moti, saj je kraja vendar kriminal. Kdo ga torej že leta dopušča, vsem na očeh?
    Odgovornost za krajo delavcem je torej jasna! Kdaj bo ukrepanje, saj nas je lahko zelo sram?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite