Slovenija dežela čudežev: danes nekaj je, jutri ni

Avtor: Milena Miklavčič.

Zadnje tedne ugotavljam, kako lepo je v naši domovini biti karkoli že. Mislim, da ne bo dolgo, da bodo tudi tuji mnenjski strokovnjaki pričeli podrobneje raziskovati našo moralno držo in tudi različne čudeže, ki se dogajajo v zvezi z izginjanjem nekaterih perečih problemov. Ki- enkrat so, potem pa pride drugi, pa jih ni več. Se tudi pri ‘v nebo vpijočih” problemih obnašamo kot kraške ponikalnice?

Tako še zmeraj ne vemo, kako je v Sloveniji s to presneto lakoto. In z lačnimi otroki. Saj ne, da bi bil človek zloben, a četudi se bo komu zdelo, da takšna sem, lepo prosim, berite nadaljevanje. Zgodili so se namreč dogodki, ki so marsikoga zmedli. Najprej so prejšnji teden pricurljali v javnost podatki, da sodijo slovenski otroci med najbolj debele v Evropi. Novinarji, ki so še včeraj mrzlično iskali po osnovnih šolah tiste, ki nimajo kaj jesti, so bili v nemajhni zadregi. Na srečo so jih prizemljili pri Zvezi prijateljev mladine, ki so jim povedali, da četudi se je cesar zamenjal, mizerno stanje po slovenskih družinah ni nič boljše. Kvečjemu slabše.

Očitno vladi povedano ni bilo všeč, kajti kaj se je potem zgodilo? Na televiziji sta se (minuli vikend )v resničnostnem šovu voditelja, Pero in še tisti drugi, veselo obmetavala s smetano in to glasno in kričeče, kot da bi v imenu vlade želela ljudstvu povedati, da ni res, da bi bil kdo lačen, poglejte nas! Hrane je kolikor hočeš, še obmetavamo se z njo! Sedaj pa preštejte do deset, preden pričnete preklinjati in se raje zamislite, kam takšna vojna o slovenski lakoti vodi. Če mene vprašate- v maloro. In me je globoko sram, da se izkorišča v propagandne namene tiste, ki so v naših Butalah najbolj ranljivi.

Mnoge, ki ne verjamemo v čudeže, a smo jim v naši državi vseeno priča, zanima, kam, za vraga, so izginili protestniki. Kam je izginila revolucionarna miselnost, ob kateri se je zarosilo marsikatero oko, ko se je na ulici prepričevalo, da samo še milimeter manjka, pa bo ljudstvo vnovič vzelo vajeti v roke.

Enostavno- protestnikov ni jih več.

Upam, da Slovenija ni podobna večnemu Rimu, ki je pod površjem prepleten s katakombami. Ker če je, potem se protestniki mogoče skrivajo v njih in ne vedo, da zunaj sije sonce, da je pomlad in da ni bojazni za njihovo varnost! Garantiram. Črni princ teme je izginil, lahko bi vnovič prilezli na plano. Problemov, proti katerim bi protestirali, je vedno več. Pa še kar množijo se – kot morski prašički.

Tretji čudež se je zgodil s pomočjo CNN-na. A o tem veste že vse- brez mene. Ekonomist Marko Jaklič- ne jaz- da me ne bo spet kdo vlekel za ušesa- je dejal, da je bil nastop naše predsednice katastrofa, saj je celemu svetu sadila rožice z besedami, ki jih je morala prebrati s plonk listka: mi bomo, mi zmoremo, mi smo, piplmusttrustus. S takšnim nastopom bi jo izžvižgali tudi na gasilski veselici, je še dejal Marko Jaklič. Ob tem nastopu nimam nobenega komentarja, pa če me boste še tako vlekli za jezik, bom modro ostala modro tiho.

Tako se je tudi pisalo, da je CNN pustolovščina le žalosten dokaz, kako smo Slovenci zaplankani, kako na zunaj sicer delujemo samovšečno, a brez realne podlage. Mlatenje prazne slame ima občinstvo, ki ploska, zgolj v naši ubogi domovini.

Je pa res, s tem se pa strinjam, da so na CNN prav nesramni, ker so postavljali zelo težka vprašanja in kamero bi lahko obrnili stran, ko se je gledalo na plonkiče.

Četrti čudež pa je, da delo zdajšnje vlade kot zelo pozitivno ocenjuje 1,3 odstotka vprašanih, 37,8 odstotka anketiranih pa delo vlade ocenjuje kot pozitivno.

Žal takšna kvazi samozavest pusti grenak priokus, končno pa bi se morali začeti zavedati, da na težave, ki jih imamo, ne smemo in ne moremo gledati le iz zatohle, politično skregane in razdvojene, šentflorjanske doline.

Zavedati bi se morali, da Slovenija ni center Sveta, niti Vesolja. Naj tisti, ki so nam politično všečni, še tako pihajo na naše duše, dejstvo je, da Slovenija, zlasti njena politična scena, v tem hipu nima težav le zaradi svojih prelomljenih obljub, politične neverodostojnosti zaradi korupcije, klientelizma, bančnega sektorja, zadolženosti. Težave imamo tudi zaradi moralnih vrednot, saj ga ta trenutek ni, ki bi nam zaupal in sploh še kaj verjel. Svetu obljubljamo eno, potem pa- s figo v žepu- počnemo vse kaj drugega.

Še to: ne zgodi se prav pogosto, da Slavko Bobovnik ostane brez besed in ne zmore izreči nič bolj diplomatskega kot: Oprostite, minister, ali res ne veste, o čem govorimo?

Še kamen se je zjokal, ko je gledal tiste Odmeve in poslušal finančnega ministra. Žal je že tako, da smo prepogosto pijani od politike in krute realnosti nočemo videti takšne, kot v resnici je.

Zanimiv je bil članek znanega ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je- če sem ga prav dojela- pričel verjeti celo v teorijo zarote. Sprašuje se, če je morda mogoče, da je- glede na špekulacije, ki se je pojavljajo v javnosti, prejšnja vlada padla zaradi gospodarskih interesov? In če – ja, kakšni bi lahko bili gospodarski interesi za tako nujno “odstavitev”? V Sloveniji bi namreč s sanacijo bank dobili tudi tretji krog privatizacije gospodarstva. Politika se odloča, katera podjetja reševati brez izgube za lastnike in katera reševati prek slabe banke z razlastitvijo lastnikov. Jožet P. Damijan potem še doda: Predstavljajte si paniko na levici, da bi imel to moč Janez Janša.

Uf.

Še dobro, da je bil golob na strehi v podobi protikorupcijske komisije tistim, ki si tega niso želeli niti v najbolj drznih sanjah, pri roki.

Mislim, da ne bi bilo napak, če bi Slovenci šli na referendum in glasovali za ustanovitev kraljevine. Kralja, resda zaenkrat le izza ozadja, že itak imamo, kraljico tudi, dvornih norcev kolikor hočeš, število tistih, ki plačujejo razkošje dvora, pa je tudi dovolj.

Zakoni že sedaj veljajo za vsakega drugače, odvisno, kako blizu je kdo kraljevskemu dvoru.

Polovica podanikov zagovarja lopove, druga polovica sanja o pomladi, kraljevski cirkus pa nas vodi v bankrot. Edini biznis, ki v državi laufa kot se šika, je pralnica možganov in čudi me, kako to, da še zmeraj ne kotira na borzi na Wall streetu.

Tako, dragi moji, takšen bi bil- na kratko- povzetek minulega tedna. Pa ne bodite jezni name- večino, kar sem povedala, sem kopirala od bolj pametnih. Tako se pač pri nas tudi uradno dela in… takšno je življenje.

Vir: blog Zarečeno