Slovenija danes ni drugačna

Ker je za Danila Türka sicer tako značilni včerajšnji nastop pred novinarji vendarle vseboval nekaj mirovnih dimnih signalov, si predstavljam, da se je večina političnih akterjev vsaj začasno sprijaznila z napisom Game over na zaslonu. Vsaj, kar zadeva oblikovanje vlade.

Operacija Schüssel gre h koncu

Slovenska “operacija Schüssel” gre potemtakem k svojemu uspešnemu koncu. A bi bilo zmotno misliti, da živimo danes ali da bomo 28. januarja ali 10. februarja živeli v drugačni Sloveniji, kot je bila tista 4. decembra lansko leto. Ne, država je še vedno enaka kot takrat in bo enaka še dolgo, dolgo časa. Seveda je spodbudno, ker je povolilno dogajanje pokazalo, da za Pozitivno Slovenijo in za Zorana Jankovića kljub vsemu ni glasovalo sto odstotkov volivcev, kot se nam je po objavi rezultatov vzporednih volitev za hip zazdelo in kot se je bloku neuspešnega mandatarskega kandidata dozdevalo še tedne. Vsekakor dovolj, da je po vsem videzu pristal v opoziciji. Toda naivno bi bilo prezreti velikansko število Slovencev, ki ne samo niti približno niso glasovali za takšno koalicijo, kot jo sedaj dobivajo, marveč so tudi njihove predstave o slovenski državi in družbi zelo daleč od tistih volivcev z drugega brega.

Tudi februarja bomo še vedno imeli dve Sloveniji, kot jo je, potem ko smo ju dolgo slutili, z neizprosno jasnostjo na zemljevid vrisal 4. december. Vsaka ima svoje zamisli o tem, kaj je demokracija in kaj je fašizem, kaj so človekove pravice in kaj je sovražni govor, kaj je herojstvo in kaj je zločin, kaj je Evropa in kaj Jugoslavija, kaj liberalno in kaj nazadnjaško, kdo je Tito in kdo je Havel, kdo/kaj je Kučan in kdo/kaj je Janša.

Slovenije, ki je tako zelo drugačna od moje, nimam rad. Tuja mi je mnogo bolj kot katera koli sosednja država. Ne razumem je in je pravzaprav nočem razumeti, ker se mi zdi, da to ni potrebno. Imam pa rad marsikoga, ki enako goreče kot jaz na eno prisega na tisto drugo Slovenijo. In če zaradi česa, bi jo rad razumel zaradi teh nemaloštevilnih ljudi. Tudi bi si želel, da bi bili enako zadovoljni, kot bom kdaj jaz. Zato pa je nujno, da nova vlada, ko bo rezala, kar je potrebno odrezati, ne bo hkrati izpljunila njih.

Zakaj potrebujemo desno vlado?

Seveda ni nobenega dvoma, da je bila operacija Schüssel po volitvah potrebna. Že večkrat sem dejal, da bi uveljavitev enačbe, po kateri je osemindvajset sto, na kar je kazalo prve tri tedne po 4. decembru, nedvomno privedla do ponovnega pregona skoraj cele polovice Slovenije v družbeno in kulturno ilegalo. Eden od rezultatov slovenskega 20. stoletja pač je, da se moramo vsi, ne glede na to, kateri Sloveniji se čutimo zavezane, priklanjati nekaterim malikom, ki v resnici pripadajo zgolj eni. Častilcem Slovenije, ki je petdeset let veljala za edino “pravo”, se nasprotno ni treba prikloniti nobeni svetinji Slovencev z drugega brega. In če bi za nameček ponovno dobili vlado, ki bi tako zelo vlekla v nekdanjo “pravo” smer, kot so denimo napovedale letošnje Dražgoše, bi bilo neravnovesje popolno. V desno nagnjena vlada bo morala zaradi splošnih okoliščin in celo zaradi koalicijske pogodbe prižigati kadilo vsem splošno sprejetim malikom iz preteklosti. A bo pustila vsaj do besede obema Slovenijama. Zadnje volitve so ji to naložile za osrednjo nalogo.

Foto: Matic Štojs