Ameriški Slovenec s slovensko zemljo pri srcu in druge zgodbe Dejana Valentinčiča

1
790

02 valentincicOdgovor na naslovno vprašanje predavanja Dejana Valentinčiča o živosti slovenskih skupnosti v ZDA in Kanadi, se je po dobrih dveh urah zavzete predstavitve ponujal kar sam. Predavatelj je poskušal strniti pet mesecev raziskovanja in druženja s Slovenci v Severni Ameriki, ki jih je po nekaterih ocenah okrog 300.000. Med njimi so številni, ki so svojo identiteto že izgubili, a so jo v kasnejšem obdobju našli in postali aktivni člani v slovenskih skupnostih.

Dejan Valentinčič je predstavil nekaj takšnih osebnih zgodb, tudi zgodbo o ameriškem Slovencu, ki od prvega obiska v Sloveniji v prsnem žepu vedno nosi slovensko zemljo – vrečko s prstjo iz Slovenije. Ali pa zgodbo Thoma Kastelica, ki je po smrti starih staršev izgubil samozavedanje o slovenstvu. Ker je v dokumentih pisalo, da so stari starši iz Avstrije, je odletel v Salzburg in tam pričel govoriti slovensko. Dva avstrijska policista sta ga prijazno odpeljala do meje s tedanjo Jugoslavijo. Kasneje je več kot dvestokrat klical v Belo hišo, naj ZDA priznajo samostojno Slovenijo. Ali pa zgodbo Johna Plečnika, najbližjega sorodnika slavnega arhitekta, ki se je preselil v Cleveland, da bi bil med Slovenci, in zavrnil tudi pomembno funkcijo, da lahko še naprej pomaga v slovenski skupnosti. Ali pa …

Mnogi Slovenci tako dolgo ne poznajo svojih korenin. Dejan Valentinčič ugotavlja, da je veliko ponosnih Slovencev, a je tudi še veliko rojakov, ki bi jim država Slovenija morala iti naproti. Ena od splošnih načel asimilacije v ZDA (‘melting pot’) je, da naj bi skupnosti izgubile svoj jezik, druge kulturne značilnosti pa lahko ohranijo. Tako slovenski jezik ni tako razširjen med Slovenci v ZDA, kot je na primer močan v Argentini, ampak kot opozarja Valentinčič je potrebno upoštevati širše okoliščine. So pa ponosni ameriški Slovenci tudi lojalni ameriški državljani in imajo kar nekaj težav s splošnim kritiziranjem ZDA, na kar pogosto naletijo v domovini.

01 valentincicDejan Valentinčič je pri svojih obiskih slovenskih skupnosti prepotoval ZDA od New Yorka na vzhodu do San Franciska na zahodu. Obiskal je tudi slovenske skupnosti v Kanadi, kjer je večina ekonomskih migrantov. Najbolj slovenski je še vedno Cleveland, kjer naj bi bilo Slovencev okrog 80 tisoč. Slovenci imajo v ‘ameriški Ljubljani’ osem narodnih domov, ki pa so v različnih kondiciji, tudi zaradi demografskih sprememb, po katerih so se v nekdaj povsem slovenske soseske preselili pretežno temnopolti prebivalci. Tako Slovenci več ne živijo v bližini narodnih domov in se morajo tja voziti. Slovenske skupnosti v Clevelandu so sicer kulturno zelo žive, tako na primer folklorna skupina Kres združuje okrog 150 mladih, ki se srečujejo tedensko in imajo redne nastope po ZDA. Ob slovenskem dnevu državnosti clevelandski župan izobesi slovensko zastavo in priredi slovesnosti. Predavatelj je ob tej priliki v Clevelandu srečal poročevalca za STA in dopisnika RTV Slovenija, oba brez kamere. Ko je ob drugi priliki na slovenski prireditvi v New Yorku govoril z Edvardom Žitnikom z RTV SLO je lahko od njega slišal, da »o tem ne poroča, to so folklorne zgodbe, koga to še zanima.«

Slovenske skupnosti se danes srečujejo z več izzivi. Pogosto se mladi, tudi novi prišleki, ne vključujejo v slovenske skupnosti in nanje gledajo predvsem kot na manjvredno folkloro. V Kanadi ni služb za mlade, ki se zato selijo v večja mesta in tako skupnosti umirajo. Ponekod se še vedno ločujejo na predvojne in povojne skupnosti. Primanjkuje tudi slovenskih duhovnikov, ampak v slovenski skupnosti v Winnipegu so našli posebno rešitev – duhovnika tajskega rodu so naučili slovensko!

Kamorkoli je Dejan Valentinčič prišel, je bil med Slovenci v Severni Ameriki lepo sprejet, pogosto so mu že vnaprej uredili prenočišča in spremstvo. Povsod je lahko srečal slovenske motive, predvsem podobo Brezjanske Marije in Antona Martina Slomška, pa tudi slike in makete Blejskega jezera. Slovenske skupnosti v ZDA in v Kanadi so še kako žive, še bolj pa bi lahko oživela podpora in povezava iz domovine.

1 komentar

  1. Vsa čast Dejanu Valentinčiču za odlično pričevanje o slovenski zavesti v Ameriki in Marku Jerini za sporočilo o dogodku na SSK, katerega bistvo in smisel je tozadevno spodbujanje narodne zavesti in ponosa v domovini.
    Po predavanju se je javil k besedi povratnik iz Amerike in potožil, da doma manjka predvsem narodna zavest in ponos na Slovenstvo.
    Velik domoljub in rodoljub prof. dr. France Avčin je zapisal misel: “Pojdi v tujino, pa boš ljubil domovino”!
    Osebno sem dodal, da je to resnični problem samostojne in svobodne (od leta 1990) Slovenije.
    Narodni ponos in zavest smo dolžni kot državljani zavestno gojiti in vzgajati v okviru negovanja dediščine, ki so jo ustvarili Slovenci po svetu. To bi morali vključiti v diplomacijo, ki bi naj v okviru državnih odnosov to povezovala v turistično in kulturno sodelovanje.
    Praktična možnost za identitetno promocijo bi bila v uporabi slov. kozolca kot dotrajano arhitekturno dediščino velike vrednosti ( akad. arh. Marko Mušič) za novo funkcijo hostela in promotivnega druženja, zlasti za mladino.
    V tem je veliko možnosti za nacionalno sodelovanje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite