Slovenec in krivda

9
1018

Te dni nam budi pozornost usoda družine Hudnik iz Polhograjske doline. Ljudsko sodišče je novembra leta 1942 vse družinske člane obsodilo na smrt. Enajst so jih pobili, med njimi tudi mladoletnico in nosečnico, preživela sta edinole petletna deklica in štiriletni deček. Ta deček in deklica sta zdaj pri osemdesetih letih le dočakala rehabilitacijo očeta, pokop ubitih sorodnikov in sprejem pri PR Slovenije. Dostojanstvo gospoda Hudnika smo gledali v Odmevih, ko je v svojem in sestrinem imenu govoril “iz spoznanja, kaj prinaša v dušo pravi mir”. V objavljeno osmrtnico družini Hudnik sta zapisala besede odpuščanja in prošnjo za storilce.

Strašna zgodba Hudnikovih ima s svojo evidentnostjo in plemenitim zaključkom velikanski katarzični potencial, ki je za slovensko dušo življenjskega pomena. “Domovina ni več domovina, če je uničena njena duša,” piše leta 1946 Karl Jaspers z mislijo na ponacistično Nemčijo[1]. A nemški vojni zločinci so bili za svojo krivdo prisiljeni odgovarjati pred mednarodnim vojaškim tribunalom in stopiti na pot očiščevanja, naši pa ne. S terorjem in bratomorom obremenjena slovenska duša je vrelec vsega, kar smo danes – naše človeškosti, kakršna pač je, našega dojemanja življenja in sebe in ni se nam treba čuditi naraščajoči degeneriranosti.

“Atmosfera podrejanja je tako rekoč nekakšna kolektivna krivda,” piše Jaspers. Bolj ko nam manjka osebne identitete, bolj ko pogrešamo osebni uspeh, manj ko smo ukoreninjeni v svojem bitju, poklicanosti in družini, večja je naša potreba po poistovetenju z zmagovito skupino in vladajočim družbenim razredom. Če svoje podredljivosti ljudje ne občutijo, je to njihova stvar, piše Jaspers, razen v dveh točkah – ko gre za kazni za zločine in ko gre za politično odgovornost vseh za dejanja države.

Za večjo verodostojnost in pravičnost pri vprašanjih krivde Jaspers razlikuje med štirimi pojmi – med kriminalno, politično, moralno in metafizično krivdo. Na kratko povzemam. Pri kriminalni krivdi so zločini objektivno dokazljiva dejanja, ki pomenijo kršitev jasno določenih zakonov. Instanca je sodišče, ki v formalnem postopku zanesljivo ugotovi dejansko stanje in nato ukrepa v skladu z zakoni. Politična krivda se nanaša na dejanja državnikov in na državljanstvo v določeni državi, katere oblasti sem podrejen in katere ureditev omogoča moje bivanje. Vsak človek je soodgovoren za to, kako se mu vlada. Instanca je oblast in volja zmagovalca. Moralna krivda – za vsa svoja dejanja, ki jih storim kot posameznik, sem moralno odgovoren. Vsako dejanje ostane podvrženo moralni presoji. Instanca je lastna vest in komunikacija z ljubečim bližnjim, ki ga živo zanima moja duša. Metafizična krivda: Obstaja solidarnost med ljudmi kot ljudmi, zaradi katere je vsakdo soodgovoren za sleherno krivico na svetu, še zlasti za zločine, ki se zgodijo v njegovi navzočnosti ali z njegovo vednostjo. Če ne storim vsega, kar je v moji moči, da bi jih preprečil, sem sokriv. Instanca je edinole Bog.

Človeško dostojanstvo nas obvezuje, da razjasnimo vprašanja lastne krivde in iz tega potegnemo ustrezne konsekvence, trdi Jaspers in dodaja, da je vprašanje krivde manj vprašanje, ki nam ga zastavljajo drugi, in bolj vprašanje, ki si ga zastavljamo sami.  Način, kako nanj odgovarjamo v svoji najgloblji notranjosti, utemeljuje našo bivanjsko zavest in naše samozavedanje. To vprašanje je za nas ključno, saj le preko njega lahko pride do preobrata, ki vodi k prenovi našega najbolj notranjega bitja.

Vsak Slovenec ve, da pri nas pravnega ovrednotenja zločinskega totalitarizma ni bilo. Genocid nad narodom ostaja nekaznovan. Po Heglu pa pravna norma, ki se ne izvrši, preneha biti pravna norma. Za nas torej genocid ni genocid …[2] Jaspers piše, da je za zločin lahko kaznovan le posameznik, a kazniva je tudi pripadnost združbam zločinskih tolp. Ni pa smiselno za določen zločin kriviti naroda kot celoto.

Če naprej povzemam po Jaspersu, je smiselno, da postanejo vsi pripadniki neke države odgovorni za posledice, ki izhajajo iz ravnanja te države. Vsak Slovenec brez izjeme torej nosi svoj delež politične odgovornosti. Sodelovati bi moral pri povračilih škode in si nenehno prizadevati, da bi razumno razgrnili dejstva iz naše polpreteklosti.

Vsak Slovenec ima gotovo tudi razlog za samoizpraševanje na podlagi moralnega vpogleda. Moralno krivdo lahko pripisujemo le sebi, ne drugemu. Nekateri moralne krivde ne občutijo in tako ne pridejo do kesanja in notranjega preporoda. Kesanja pri drugih ne moremo zahtevati, saj prihaja le iz notranjosti, piše Jaspers.

Prav vsak Slovenec lahko preko doživljanja metafizične krivde naredi korak v svoji preobrazbi. Če bi radi bili solidarni do ljudi kot do ljudi, pa ne moremo preprečiti zločinov, krivic in gorja, nas pretresa notranja krivda. Ta spreminja človekovo bivanjsko zavedanje, ki pušča konkretne posledice. To je stvar samote posameznika. Vsaka resnična preobrazba se odvija preko posameznikov, v številnih posameznikih, neodvisnih drug od drugega, ali v živi izmenjavi, piše Jaspers. Kar zraste iz tega, mora vzpostaviti temelj tistega, kar bo v prihodnosti slovenska duša.

Varuhi spomina na žrtve vojnega in povojnega zla na Slovenskem, ki se povezujemo v pobudi Vseposvojitev, smo osredotočeni prav na to, kar Jaspers imenuje metafizična krivda – na osebno negovanje človeške solidarnosti in soodgovornosti. Na tragične usode naših prednikov skušamo dati odgovore s svojim življenjem.

Vabljeni k branju Karla Jaspersa, v petek, 1. junija ob 19h na Tromostovje k sveti maši in molitvam za slovenstvo, v nedeljo pa k volitvam.

[1] Karl Jaspers: Vprašanje krivde, KUD Police Dubove, Vnanje Gorice, 2012.

[2] Jan Zobec, radio Ognjišče, 1. 5. 2018

9 KOMENTARJI

  1. Podredljivost, manjko osebne identitete in osebnega uspeha so vendar tudi simptomi Stalinioze. Me pa fascinira omemba občutka naraščajoče degeneriranosti. Namreč ta simptom, skupaj z občutkoma prisiljenosti in neizogibnosti, dodatno potrjujejo sume za obolelostjo s Staliniozino sestro Hitlerjozo.

    • Hitlerjoza ne obstaja !
      Nemški vojni zločinci so za svoje zločine odgovarjali pred mednarodnim sodiščem, posledično je prišlo do katarze.
      S tem je bilo vsem posredovano sporočilo o nedopustnem.

    • Žal obstaja. Kot je splošno znano, zadnja leta spet postajajo moderne tiranije. Fašizem pa je samo bolj sofisticirana oblika tiranije. Še kako obstaja in zelo rad piha na dušo tistim, ki sebe vidijo v lažni luči popolnosti.

  2. Danes levica organizira v Ljubljani zborovanje proti sovraštvu.

    Kakšno lažnivo sprenevedanje levica !

    Prav ona se napaja vseskozi z revolucionarnim sovraštvom do vseh, ki razmišljajo in ravnajo vrednotno.

  3. Kaj je danes drugače?
    Kriv si, četudi nisi bil pravnomočno obsojen?
    Osupla in prestrašena sva, ko sva videla na predvolilnem soočenju na Planet TV, da tudi dr. Miro Cerar, zagovornik pravne države, oporeka logiki, »dokler kdo ni obsojen, je nedolžen«. Tako je namreč komentiral epilog primera »Patria-Janša«.

    Žalostno je, da so bili ostali kar tiho.

    Ali potem velja, »kriv si, četudi nisi bil pravnomočno obsojen«? Mar ne rabimo več sodišč? Vsak je torej lahko kriv, če se to nekomu zahoče in ima za to pristaše?
    “Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen! To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo”, opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice. Mar je demokracija in pravna država kar odveč? Prepričana sva, da ne!
    Marija in Franc Mihič

    • G. Mihič, vse je odvisno v kaj verujem.
      Če verujem v državo po “merah revolucionarnega prava”, potem je vse kar ni v skladu z njim – nesprejemljivo ??

  4. In v kaj verujejo, spoštujejo in upoštevajo vsi na Časniku,si in privrženci demokracije, “revolucionarno pravo -“vse je naše”, ali si prizadevajo za državo prava? Kaj je prav, v pravni drćavi, ne more biti kar odvisno od posameznikove izbire. Tišina je globoka?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite