Povod za moje potovanje v zvezni državi Ilinois in Wisconsin je bila konvencija Slovenske (ženske) zveze – Slovenian (women) union of America, ki se zgodi le vsaka štiri leta. Za kakšno organizacijo gre in zakaj sem pridevnik »ženska« dal v oklepaj?
Slovenska ženska zveza je bila ustanovljena leta 1926, njen namen pa je bil na eni strani ohranjanje slovenske kulture in dediščine, na drugi strani pa medsebojna pomoč članic za lažje vključevanje v ameriško družbo. Ali se je poslanstvo organizacije v desetdesetih letih kaj spremenilo? Ena izmed članic mi je to slikovito opisala takole: »Ženska zveza je bila ustanovljena da bi naredila Slovenke bolj ameriške, danes pa se trudimo Američanke narediti bolj slovenske«. V tej šaljivi izjavi pa se skriva globoka resnica, da je bila zaradi družinskih obveznosti integracija žensk v novo okolje včasih še težja, kot je bilo to pri moških. Danes teh težav seveda ni, opaziti pa je manjšanje interesa za ohranjanje slovenstva (ne v smislu angažiranosti tistih, ki to počnejo, ampak v številu članstva), zato so potrebni povsem novi prijemi. Ena izmed teh sprememb je tudi, da so iz imena organizacije umaknili besedo »ženska« in organizacija postaja vse bolj odprta moškim. Na letošnji konvenciji se je tako tudi prvič zgodilo, da je bil v ožje vodstvo zveze prvič imenovan tudi en pripadnik robatejšega spola.
Konvencijo ženske zveze lahko mirno opišem kot veličastno. Po uradnih sestankih se je zadnji dan več sto žensk (in moških) zbralo v osrednji dvorani, kjer so prirediti modno revijo … slovenskih narodnih noš … ki so bile posebej za to priložnost pripeljane iz Slovenije. Razlog za to seveda ni bil, ker tam noš ne bi imeli, ampak ker so si želeli slavnost trenutka poudariti s povsem novimi nošami. Zajeli so celotno slovensko etnično ozemlje in prikazali vse slovenske tipične kose oblačil. Nikakor pa ni šlo le za malo zabave, ampak je bila vsaka noša zelo podrobno opisana in predstavljena.
Temu je sledila še slavnostna večerja, ples z lokalnim slovenskim narodnozabavnim ansamblov ter predvsem veliko veselja ob možnosti druženja rojakinj in prijateljic iz vseh koncev ZDA, ki jim srce utripa za enake vrednote, a se le poredko lahko tudi osebno srečajo. Kmalu je že sledilo poslavljanje in še v prijateljskem duhu ob objemanju in poljubljanju čustveno ponavljanje uradnih sklepov s konvencije: da se bo še naprej izdajalo revijo Zarja, ki izhaja že od leta 1929, da bodo še naprej nudili štipendije mladim, še naprej bodo omogočali nezgodna in življenjska zavarovanja članicam (ki so nekoč imela vitalni pomen, če so zaradi delovnih nesreč ženske ostale vdove z otroci in jim je to omogočalo preživeti; danes pa gre predvsem za simbolni pomen in podporo), da enaka ostaja tudi organizacija zveze, ki temelji na številnih lokalnih društvih.
Dogodek se je odvil v predmestju Chicaga v zvezni državi Ilinois (vsaka štiri leta je konvencija na drugem koncu ZDA), le dobre pol ure od mesteca Joliet, kjer je tudi uradni sedež Slovenske ženske zveze. Priložnosti seveda nisem smel zamuditi in obiskal sem tudi Joliet, ki je ena najbolj poznanih starejših slovenskih naselbin v celotni ZDA. Tukaj je bila že leta 1894 ustanovljena Kranjsko-slovenska katoliška jednota, še danes druga največja dobrodelna zavarovalniška organizacija; leta 1891 slovenska župnija sv. Jožefa; leta 1895 pa tudi prva slovenska župnijska šola v ZDA. Pred dobrim desetletjem so žal izgubili zadnjega slovenskega duhovnika in cerkev danes ni več slovenska (še vedno so sicer v vsakem kotičku vidne slovenske sledi), zdaj enkrat mesečno prihajajo iz Lemonta sem maševat slovenski frančiškani. Prav na drugi strani ceste od cerkve z dvema veličastnima zvonikoma je sedež Slovenske ženske zveze, ki ima tudi manjši muzej, kjer človek res začuti Slovenijo v malem.
Kot sem doživel tudi v toliko drugih ameriških mestih pa je tudi tukaj največ slovenskega na pokopališču. Dobesedno več tisoč nagrobnikov s slovenskimi imeni človeka res pusti brez besed. Če za ostala mesta velja, da so prevladovali rojaki iz enega konca, pa se tukaj prepletajo tako primorski, kot prekmurski, do dolenjskih priimkov.
Relativno blizu Jolieta, tudi v predmestju Chicaga najdemo tudi najpomembnejši slovenski center v tem delu države. Gre za Slovenski kulturni center v Lemontu. Lemont je v slovenski javnosti danes najbolj poznan kot začasni kraj počitka škofa Rožmana, do njegovega prekopa v ljubljansko stolnico, a središče ima veliko daljšo zgodovino. Slovenski frančiškani so prišli v Lemont leta 1923, ko je p. Kazimir Zakrajšek iz New Yorka to ocenil kot primerno lokacijo za slovensko semenišče, kjer bogoslovci zaradi odmaknjenosti ne bi bili tako podvrženi ameriški kulturi in bi lažje ohranili slovenski jezik. Že leto kasneje so iz Slovenije prinesli podobo brezjanske Marije, kateri je cerkev posvečena. Lemonta se tako še danes drži ime Ameriške Brezje. Isto leto so poleg milostne podobe iz današnje Slovenije v Lemont prinesli tudi par matic kranjskih čebel, katerih rod še danes uspeva. Marsikdo je zagotovo že slišal za mesečnih Ave Marija, ki ga p. Bernard Sušnih ureja in izdaja prav v Lemontu.
Pred dobrim desetletjem je bila v Chicagu ukinjena slovenska župnija sv. Štefana in v Lemontu so, da se rojaki ne bi porazgubili, postavili Slovenski katoliški kulturni dom, kjer se rojaki ob koncih tedna zelo radi zbirajo. Kako se ne bi, za razliko od ponorelega Chicaga gre za mirno posestvo sredi narave, z ogromnim parkom, ki ima celo jezero, na sredino pa blejski otok s cerkvico.
Zadnji kraj, ki sem ga na tokratni poti obiskal je bil Milwaukee, ki je iz Chicaga oddaljen dobro uro vožnje. Na poti skozi zvezno državo Wisconsin proti Milwaukeeju popotnika ob cesti pričaka ogromen kozolec, bojda največji na svetu, ki ga je postavil, kakopak, zagret slovenski rojak. Tudi tukaj najdemo tako predvojne, kot povojne naseljence. Zanimivo pa je, da sem prav za tukajšno skupnost dobil občutek, da je bilo sodelovanja med obema skupinama najmanj. Povojni naseljnci imajo veličastno posestvo Triglav (ki ima na sredi prav tako jezero z blejskim otokom in cerkvico), predvojni naseljenci pa so bili žal prisiljeni svoj dom prodati. Tukaj tukaj je v preteklosti delovala slovenska župnija, a kot marsikje drugje, so se zaradi pomanjkanja duhovnikov morali le-temu odpovedati. Tako je v cerkvi slovensko le še ljudsko petje.
Na posestvu Triglav sem doživel situacijo, ki tako resnično prikazuje stanje v vseh slovenskih skupnostih v ZDA. Ob veliki dvorani stoji še manjša koča, ki je v resnici bogato založena knjižnica. Med brskanjem po knjigah sem se navdušil nad nekaj med njimi in si začel zapisovati naslove, da bi jih poiskal po vrnitvi domov. A gostiteljica je knjige takoj vzela s police in mi jih položila v roke z besedami: »Kar vzemi jih, tukaj jih nima kdo več brati, slovenščina je med mladino pač zelo omejena. Na boljše to ne bo šlo, tebi bodo knjige veliko bolj koristile«. Dejstvo, ki se mu ne da uiti je, da ameriški asimilacijski sistem tako deluje, da je prišlek relativno hitro prisiljen odvreči materni jezik. A za razliko od zamejstva, kjer je jezik meja in branik narodne zavesti in bi torej izguba jezika pomenila smrt skupnosti, si za izseljenstvo upam trditi, da temu ni tako. Jezik se kar nenadoma spremeni v najmanj pomembno identifikacijsko znamenje, v ospredje stopijo odlično poznavanje lastne in narodne zgodovine, slovenska kuhinja in hrana, narodne noše, glasba in idealiziran odnos do Slovenije. Tudi ko jezika ni več, ostaja (in se celo krepi) narodna zavest, ponos in ljubezen do domovine prednikov, ki za vse ostaja nekakšen košček nebes na Zemlji.
