Vsi poznamo usodo tisočev naših fantov, ki so morali služiti v nemški vojski Wehrmachtu, če so prebivali na ozemljih, ki so bila priključena tretjemu rajhu v času nemške okupacije med letoma 1941 in 1945. Najbolj prizadeti sta bili Štajerska in Gorenjska. O tem je bilo že dosti napisanega, seveda se pa ta tema v naši javnosti ni prav veliko obravnavala. Vemo sicer, da je bilo novačenje prisilno, verjetno nič bolj kot v Nemčiji sami, saj nihče ne gre rad na fronto, kjer je preživetje vsakodnevna loterija. Izvzemši tiste, ki so bili dovolj ideološko prepojeni z nacistično teorijo, da so šli v vojsko prostovoljno.
Ko sem prebiral pisma svojega bratranca, ki jih je pisal kot vojak Wehrmachta, sem spoznal vso tragiko teh mladih ljudi, ki so doma pustili starše, domačije, dekleta, otroke. Kako je vpoklic v nemško vojsko zadal hude rane dušam teh mladih fantov, izraža že prvo pismo, ki ga je svoji mami pisal moj bratranec Engelbert Škornik 12. oktobra 1942.
Ljuba Mamica[i]
Prej ko vam pišem, se vam iz srca lepo zahvalim za kartico, ki me je prav razveselila. Sedaj vem, da me še ni pozabila moja ljuba Mamica … Sedaj sem se dal slikati, vam bom poslal sliko, da boste imeli spomin na vašega sina Bertlna. Kedaj bom prišel na urlaub, takrat se bova mogoče zadnjič videla. Dostikrat se mi sanja od vas ljuba Mama, sanja od vas … Moja nepozabna zlata Mamica, zelo mi je težko ker nisem mogel zadnji teden k vam po slovo. To me še danes teži. Zmeraj se mi zdi, da ni nekaj prav na mojem srcu, ker nisem prišel po slovo …
Iz pisma veje še želja po materini ljubezni, ki jo devetnajstletnik še zelo pogreša. V naslednjem pismu se veseli paketa od doma.
Ljuba mi Mama
Najprej ko vam kaj pišem, se vam iz srca lepo zahvalim za paket ki sem ga z veseljem sprejel. Zelo ste se mi ustregli s tem ljubimi štajerskimi jabolkami … Tiste lepe moje dobe ki je že minila, jo ne bo nikoli več nazaj, vedno se mi spreminjajo časi in vedno na slabše, dan za dnevom je slabše in vedno bolj ostro.
Prvi rojstni dan v tuji deželi, med tujci.
Dne 18. 12. 1942
Ljuba mi Mama
Danes imam ravno svoj rojstni dan in najbolj žalostni dan mojega življenja. Mislim da bo drugo leto boljši. Prestavljajo nas zmiraj. Pišite mi ljuba mama, sam drugič več, Bertl
Ko sem mu sledil po številkah vojaških pošt, od koder je pisal, sem pristal tudi v vojašnici Grafenwöhr na severu Bavarske, blizu češke meje. To je bil v drugi svetovni vojni največji vojaški poligon v Evropi. Sedaj je to največje oporišče v Evropi pod poveljstvom ameriške vojske. Vojašnica je nastala leta 1910. Že v času prve svetovne vojne je bilo to oporišče velikih razsežnosti, v Hitlerjevem času pa so ga še izredno povečali. Veliko gradnjo so pričeli leta 1935. V ta namen so preselili 3500 prebivalcev iz 57 vasi. Tako je nastalo vojaško oporišče s površino 234 kvadratnih kilometrov. Glavna funkcija tega oporišča je bila poleg vadbe streljanja s težkim orožjem še sestavljanje bojnih enot, ki so odšle na fronto.
Slovenci v nemški vojski bili vse kaj drugega kot voljni Hitlerjevi pomagači
Pri raziskovanju sem imel srečo in sem odkril za slovenske vojake v nemški vojski zelo važen dokument, ki razkriva, da so bili Slovenci v nemški vojski vse kaj drugega kot voljni Hitlerjevi pomagači. Novembra 1942 je bila v oporišču Grafenwöhr sestavljena 334. pehotna divizija, katere del je bil tudi 756. gorniški polk, v katerem je bilo okoli 1100 Slovencev. Enota je bila namenjena za fronto v Tunisu. Iz zaupnega poročila komande divizije vrhovnemu poveljniku rezervne vojske je razvidno, da so se Slovenci uprli, da bi odšli na fronto v severno Afriko. To je imelo za tri Slovence, ki so bili verjetno pobudniki upora, tragične posledice, saj so bili obsojeni na smrt zaradi ogrožanja bojne moči enote. Na vsak način želim še najti imena obsojenih.
Kot je iz zadnjega odstavka zaupnega sporočila razvidno, je morala komanda Slovence zamenjati z Nemci. 334. pehotna divizija, ki je bila potem poslana v Maroko, je bila naslednje leto tam popolnoma uničena.
Mama je sinu odgovorila, ko je bil že štirinajst dni mrtev
Moj bratranec je bil nato dodeljen enoti, ki je odšla na Krim. V začetku avgusta je moral s Krima na bojno črto ob reki Kubani, kjer so omogočili umik nemški vojski, ki se je morala umikati s Kavkaza pred uspešnim napredovanjem Rdeče armade po porazu v Stalingradu. Engelbert Škornik je padel 20. septembra 1943, zadet v trebuh. Dva dni pred tem je napisal svoji mami zadnje pismo:
Ljuba mi Mama.
Zahvalim se Vam lepo za pismo, ki sem ga prejel dne 11. 9. Res sem malo odložil za dva dni, ker imam sedaj res zapreke.Vam ne morem takoj (odgovoriti) ker sedaj sem zelo v zaprekah in kakšnih, vam pa ne upam pisati, ker ne vem, če ne gledajo pisma. Je pa bolje, da vam pišem druge razmere samo, da dobite pošto. Tukaj imamo sedaj slabo vreme, kar je jako nerodno ker sem včasih blaten, da je grdo. Drugič bom bolj vesel pisal, ker danes se mi skoraj ne ljubi, ko ne veste moje razmere. Res slaba je pisava. Bo pa drugič boljše, ko bom mogoče tudi boljše volje. Pisanje skončam in prosim za odgovor.
Vas pozdravlja Bertl
Njegova mama mu je odgovorila 4. oktobra, ko je bil že štirinajst dni mrtev:
Mestinje, 4. 10. 1943
Dragi Bertl
Dobila sem tvoje pisemce, se ti najlepše zahvalim, da se še res na mene kaj zmisliš. Zdaj te pa vprašam, ali si dobil paket zdaj, kateriga sem poslala zdaj, ko si bil drugič marke poslal. Sem ti jaz bila hitro poslala paket, če si ga dobil ali ne piši mi.
Drugega novega pa ti ne morem pisati, saj veš kako je vse. Vreme imamo slabo. Dežuje pogosto tako, da ne moremo sejat pšenice. V jeseni boš menda dobil urlaub, ker že boš eno leto tam. Rada bi te že enkrat videla. Se mi zdi, da je že strašno dolgo, od kar se nisma videla. Tukaj je sedaj kožuhanje, pa ni nič veselo, nikjer nič ne pojejo in ne plešejo. Vse je tako klaverno, večina sami kožuhajo. Mogoče bo pa drugo leto bolše, če še bomo živeli.
Če se nas bo Bog usmilo. Zato pa prosimo Boga, da bo nam pomagal.
Skončam svoje pisanje in ti pošiljam tisoč pozdravov čez hribe in doline, čez mrzle planne v Tvoj žalostni kraj.
Adijo pa zdrav ostani. Nasvidanje
Pismo je prišlo neodprto nazaj. Na kuverti je bila z rdečim svinčnikom napisana pripomba: “Nazaj pošiljatelju, padel za veliko Nemčijo.”
Vsem vojnam je nekaj skupnega: Za vsakim padlim joče ena mati …
Iz vseh pisem izstopa poseben problem naših slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko. Zaradi zelo zapletenih razmer v Sloveniji niso smeli domov na dopust, saj je obstajala možnost, da se ne bodo hoteli vrniti, ampak bodo šli rajši k partizanom, da bodo vsaj doma ali pa jih bodo partizani poiskali in prisilili iti k njim. Temu se je bilo skoraj nemogoče izogniti, saj bi ugovarjanje pomenilo gotovo smrt. Nekatere enote so dovoljevale slovenskim vojakom, da so šli na dopoust blizu slovenske meje v Avstriji, kjer so se lahko srečali z svojci.
Posebno srečo so imeli nekateri fantje v občini Šmarje pri Jelšah, kjer je bil nameščen nemški šef policije, ki je bil očitno nasprotnik nacizma. Ta je nabornikom svetoval, da gredo v gasilsko društvo, on pa jih je dal na seznam nujno potrebnih oseb za slučaj požara. Koliko jih je na ta način rešil, mi ni znano, mi je pa to povedal zelo zanesljiv človek. Dobronamernost tega šefa policije mi je potrdil tudi sin učiteljske družine Zidar iz Lemberga, ki je bila odrejena za izselitev. Ker pa je bila njegova mama ravno noseča, je bila izselitev odložena, češ da mati ni sposobna za transport.
Seveda, takšni posamezni primeri niso veliko prispevali k zmanjšanju splošnega trpljenja v tistih razmerah, ampak dobro je vedeti, da vedno in na vseh straneh obstajajo ljudje, ki si to ime tudi zaslužijo.
[i] Engelbert Škornik je v vseh pismih je pisal mama z veliko začetnico
