Ubiti, umrli ali ranjeni v nesrečah pri nas nimajo imen, temveč so samo številke

Mitja Pucelj (Foto: arhiv Časnika)

Brez raziskovalnih novinarjev in posameznih borcev civilne družbe, katerih življenje ni udobno, ni možno pričakovati dviga pomena stroke in s tem izboljšanja kakovosti kadra, ki se izobražuje in nato redno usposablja na področjih varnosti in zdravja pri delu, požarnega varstva in varstva okolja (ne ekoterorizma). Dokler tega ne dvignemo na višji nivo, bomo ostali Balkanci, za katere so ljudje, če niso slučajno najbližji sorodniki, samo številke.

V Italiji imajo nesreče pri delu izjemno medijsko pozornost

V noči s 6. na 7. december 2007 se je v Torinu v jeklarni Thyssenkrupp zgodila huda nesreča. Najprej dva, nato skupaj sedem delavcev je izgubilo življenje. V tistem času sem bil na smučanju v Dolomitih in po TV spremljal dogajanje. Pred tovarno so bile demonstracije, matere umrlih in ranjenih delavcev so nosile njihove slike z imeni. To je bila vse dni (verjetno cel december) glavna (večminutna) tema vseh poročil na TV. Po nekaj letih sem zasledil, da so odgovorni vodje italijanske tovarne na več nivojih (do generalnega menedžerja) dobili visoke zaporne kazni (če se prav spomnim, od 12–18 let). Dvanajst let po nesreči (6. decembra 2019) sem zasledil članek z naslovom: Tragedija v Thyssengrupp pred 12 leti: Jeza sorodnikov zaradi neizvedene pravice, podnaslov: Svojci žrtev prosijo za zapor za nemške menedžerje. Minister za pravosodje Alfonso Bonafede: »Nadaljujte bitko.«

Na proslavi ob »dnevu Udbe« so se pohvalili z uspešnim likvidiranjem sovražnikov ljudstva

V oddaji Jugoslovanske tajne službe, v kateri so obravnavali Aleksandra Rankovića, je bilo omenjeno tudi, da so na dan ustanovitve Udbe (13. maja 1944 v Drvarju) vsako leto imeli veliko proslavo. Vedno se je je udeležil »najljubši gost« Josip Broz – Tito. Na eni izmed proslav so ponosno sporočili, da so uspešno likvidirali 680.000 (šesto osemdeset tisoč) sovražnikov ljudstva, medtem ko so jih 3.500.000 (tri milijone petsto tisoč) pozaprli. Se pravi, da so 20 odstotkov vseh zaprtih likvidirali (pogosto na grozovit način). Grozljivo. Ta praznik je meni osebno znan, ker sem na dan »bezbednosti« dobil deset dni nagradnega dopusta. Verjetno pa nisem dobil plus točk v mojem dosjeju, ker sem bil sicer predlagan za značko primeran vojnik, pa sem jo odklonil in prosil samo za 15 dni dopusta, ki je pripadal nosilcu značke. Še dobro, da sem dobil deset dni nagradnega, ne zapora. Splošni javnosti, razen udbovcev, ta praznik sicer ni bil preveč znan.

Ob nesreči v Melaminu so bili umrli le številke

Dan pred dnevom, ki ga po Vodušku udbovci še danes praznujejo na Krasu, se je v Melaminu zgodila huda nesreča pri delu. Ta trenutek vem, da je šest delavcev izgubilo življenje, veliko pa jih je bilo tudi ranjenih, od katerih lahko kdo tudi še umre. Poročanje je bilo v stilu: samo en delavec je iz Melamina, drugi so zunanji izvajalci. Nič imen. Samo to, da so se nekateri zunanji izvajalci znašli v nepravem času na nepravem mestu in da je prišlo do eksplozije pri prečrpavanju ene od surovin v skladiščni prostor. Po nekaj dnevih pa smo izvedeli, da imajo veliko škodo in da bo potrebno leto in pol za ponovno polno obratovanje. Pa še nekaj so poročali, namreč da se v Kočevju ljudje bojijo za svojo solato, da ni zastrupljena. So jih potolažili, da je s solato vse v redu.

Nekateri so raziskovalni novinarji, drugi pa družbenopolitični delavci

V primeru nesreče v Italiji so se mnogi novinarji spustili v raziskavo o varnosti in zdravju pri delu v tej konkretni tovarni pa tudi na splošno v italijanski industriji, o ukrepih za preprečevanje nesreč pri delu, o odnosu vodstva do varnosti pri delu in požarnem varstvu, o tem, kaj se dogaja na področju kaznovanja odgovornih, ipd. Seveda so tam raziskovalni novinarji, ne družbenopolitični delavci.

Pri nas pa družbenopolitični delavci odkrivajo predvsem pomembne teme, kot je npr. koliko je vredna nepremičnina v Trenti, od kod Francu Kanglerju denar za to, da da petsto evrov hčerki ipd. Pri vseh pravih (raziskovalnih) novinarjih bi morali zazvoniti vsi zvonci ob omembi števila pomorjenih ljudskih sovražnikov (ne samo pri Novi Slovenski zavezi ali Družini oz. na Novi24) ali ob tako katastrofalni nesreči v Melaminu. Pa nič. Vse se pokrije s skrbjo za ponovno obratovanje oz. skrbjo za zdravo solato. Ob omembi pobojev pa je edina skrb, da bi oddajo pač morali dati na YouTube, ne pa da s tem obremenjujejo državljane.

Ni imen, so samo številke

Pa niso samo novinarji oz. družbenopolitični delavci problematični. Vsi smo problematični, čeprav smo sicer strahovito rahločutni in s polno sentimenta sodelujemo v raznoraznih dobrodelnih akcijah. Ko pa vidimo ob sebi človeško nesrečo, se obrnemo stran.

Vsi pobiti s strani Udbe, vsi umrli v nesrečah pri delu, prometnih nesrečah ipd. imajo imena. Vsi imajo svoje bližnje sorodnike, ki zaradi tega trpijo, mi pa najraje vidimo, da so samo številke. Številke nimajo obrazov. V maniri nekakšnega varovanja osebnih podatkov in zaščite zasebnosti je pri nas prepovedano objavljati imena in slike žrtev in tudi storilcev. V imenu sočutnosti je to največja brezčutnost, kar si jo lahko sploh zamislimo. V maniri socializma in enakosti smo vsi samo številke. In tako ni umrl npr. Lojze, Miha, Matjaž (sem si izmislil imena), temveč trije zunanji sodelavci. Tako nam je laže, ker so zunanji. Pa mogoče sploh niso Slovenci. Kakšen narod vendar smo Slovenci?

Ko sva z ženo v hišo vzela Alekseja, Anastazijo, Paolo in Pašo, sva vzela k sebi družino, ki je potrebovala in še potrebuje pomoč, ne štirih Ukrajincev. Slovence pa zanima, koliko sva dobila zanje od države. Nekdo je celo na glas izgovoril, da sva vojna dobičkarja. Mimogrede: po več kot dveh mesecih, odkar so prišli v Slovenijo (to pišem 19. maja), niso dobili še niti centa pomoči, ki jim pripada po zakonodaji (evropska in slovenska sredstva). So pač samo številke in naša birokracija se ne ukvarja z ljudmi, ampak s številkami. Da ne bo pomote: Rdeči križ jim je dal že veliko pomoči. To je tisti del, ki ne boli, ker smo pač Slovenci zelo solidarni in radi darujemo številkam.

Varnostna kultura je pri nas na nizki ravni

Že večkrat sem omenil, da je odnos do varnosti in zdravja pri delu ter požarnega varstva ključni indikator kakovosti organizacijske kulture. In naš odnos je izjemno slab. Meji na destrukcijo oz. že kar samomorilnost. Ko so mi začeli delati fasado, so naredili take odre, da sem takoj, ko sem to videl, zahteval, naj odre naredijo v skladu z varnostnimi zahtevami ali pa naj takoj zginejo tja, od koder so prišli. Z velikim negodovanjem so nato poskrbeli za svojo (ne mojo) varnost. S svojim nemarnim delom so zasvinjali celo sosesko. Tudi to so na koncu morali urediti (počistiti). Na žalost niso nikakršna posebnost. Eden od razlogov je tudi ta, da ponesrečenci in odgovorni za nesreče nimajo imen, temveč so samo številke.

V takem organizacijskem okolju tudi stroka na področju varnosti pri delu in požarne varnosti ne more kaj dosti storiti. Iz svojih izkušenj pa lahko rečem, da je stroka pogosto tudi zelo vprašljiva. To velja tudi za inšpekcije. Pa niso sami krivi. Brez podpore ozaveščenih delodajalcev, da so zaposleni najpomembnejši resurs, kar sicer zelo radi ponavljajo kot verniki rožni venec brez zavedanja, kaj žrebrajo, in podpore ključnega dela javnosti. Tu so izjemnega pomena pravi raziskovalni novinarji, ki so povsod po svetu nosilci napredka v kakovosti organizacijske kulture, razen pri nas, kjer so čuvaji »tekovin revolucije« oz. ohranjanja socializma. Če se držijo te smeri, se jim hujšega kot Janševi čivki na Twiterju ne more zgoditi.
Vendar pa brez raziskovalnih novinarjev in posameznih borcev civilne družbe, katerih življenje ni udobno, ni možno pričakovati dviga pomena stroke in s tem izboljšanja kakovosti kadra, ki se izobražuje in nato redno usposablja na področjih varnosti in zdravja pri delu, požarnega varstva in varstva okolja (ne ekoterorizma). Dokler tega ne dvignemo na višji nivo, bomo ostali Balkanci, za katere so ljudje, če niso slučajno najbližji sorodniki, samo številke.