S ponosom reči smem: Slovenka sem, Slovenec sem!

1
1322

S ponosom reči smem: Slovenka sem, Slovenec sem!Slovenski bratje in sestre, se mar dovolj zavedamo, da nismo nepočesan narod brez zgodovine ali  narod hlapcev, ampak ponosen in zmožen srednjeevropski narod, enakovreden z vsemi drugimi v družini narodov, kakor je to potencialno  čudovito skupnost imenoval že v naslovu svoje knjige generalni tajnik Konference ameriških katoliških škofov in Katoliške konference Združenih držav Amerike, po materi slovenski ameriški škof James Rausch (The Family of Nations: An Expanded View of Patriotism, 1970).

Pri vsem sedanjem pomanjkanju zdrave narodne in politične (samo)zavesti in pri vsej politični neizkušenosti in nezrelosti, ko dopuščamo, da volkovi nastopajo in spretno zavajajo v ovčjih oblačilih, ko krivi preganjajo nedolžne in zaslužne, pri vsej svoji naivnosti, ki jo vedno bolj spoznavamo in se je bomo skušali otresti, še vedno lahko zapojemo ali zakličemo:

“S ponosom reči smem: Slovenka sem, Slovenec sem!”

Tako je! Sem prebivalec (in tudi na tujem še vedno otrok) ene najlepših dežel na svetu. Hvala Bogu, da nam jo je dal in prednikom in vsem tistim sodobnikom, ki so nam jo ohranili in ji priborili samostojnost. Z združenimi močmi si bomo prizadevali, da ta čudovita deželica ostane slovenska!

Sem tudi član naroda, ki zasluži in med pravičnimi opazovalci že skozi stoletja uživa ugled. Ko priporočam branje in študij dr. Rodetove čudovite knjige Za čast dežele in tudi te ali one naše in še marsikatere, naj tu ob  omejenem prostoru navedem le nekaj mnenj Neslovencev.

Vsi vemo, kako rad nas je imel  papež Janez Pavel II, gotovo eden najpomembnejših in najvplivnejših velikanov 20. stoletja: “Papež vas ima rad,” nam je zaklical leta 1999 ob beatifikaciji Slomška. “Korajža velja!” Že leta 1979 pa je pozdravil slovenske romarje kot “predstavnike plemenitega naroda, ki zasluži vse spoštovanje in ljubezen”.

Ameriški pisatelj R .H. Markham v knjigi Tito’s Imperial Communism (1947) piše, da so Slovenci “eden najbolj naprednih narodov ali narodnostnih skupin na svetu. /…/ Njihove kavarne so kakor čitalnice v ameriških javnih knjižnicah.”

V knjigi Unknown Yugoslavia (1960) angleškega avtorja Bernarda Newmana pa beremo, kako so se “vladarji Slovencev vrstili od Karla Velikega do Napoleona, toda Slovenci so se zvesto oklepali svoje kulture in jezika. To je bil čudež preživetja, ki mu domala ni enakega na svetu. Slovenci so tudi skupaj s Skandinavci bili na glasu kot eden najbolj načitanih narodov na svetu: število knjig na prebivalca je bilo štirikrat višje kot v Angliji. Skoraj v vsaki hiši sem našel majhno knjižnico literarne vrednosti. Slovenija je tudi lepo urejena dežela in v njej skoraj ne najdeš kotička, ki bi ne bil prijeten ali celo slikovit.”

Angleški in pozneje avstralski profesor R. G. A. DeBray, ki se je tudi naučil slovenščine, pa je zapisal: “Pismenost v Sloveniji dosega skoraj sto odstotkov in splošna raven prebivalstva in njegove mestne, vaške in domače kulture je visoka celo v primerjavi z zapadnoevropskimi merili. /…/ Slovenski dosežki so zgodba naroda, ki je sicer majhen po številu, a velik po duhu”(Guide to the Slavonic Languages, 1951).

Da, slovenski dosežki!

Leta 1958. sem v angleški knjigi This Is Slovenia prvič (a gotovo ne prvi) omenjal, kako je francoski mislec Jean Bodin občudoval demokratični obred ustoličenja koroških vojvod kot nekaj edinstvenega na vsem svetu. Devet let pozneje je naš prijatelj in sodelavec zgodovinar prof. Jože Felicijan v svoji knjigi The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia objavil svoje odkritje, da je imel Bodinovo knjigo iz leta 1576 v svoji knjižnici tudi Tomaž Jefferson, ki je prav 200 let po njenem izidu postal avtor ameriške izjave neodvisnosti in je s svojimi začetnicami zaznamoval opis tega karantanskega obreda. Začetnice je uporabljal za najvažnejše odstavke knjig, ki jih je prebiral. V tem obredu je verjetno videl konkretni zgodovinski primer ali “precedent” socialne pogodbe, ko ljudstvo pogojno izroči oblast vladarju, ki mu jo prav tako lahko tudi odvzame, kar je temelj demokracije.

V naši knjigi Slovenian Heritage (1981, tri natisi) sem na kratko primerjal to zgodnjo slovensko demokracijo z britansko Magno Carto iz leta 1215, ki dejansko ščiti privilegije in pravice veljakov, ne vsega ljudstva (skupaj z vdovami in sirotami, kot karantanski obred), čeprav so jo Angleži znali predstaviti kot začetek evropske demokracije. Tam citiram tudi harvardskega zgodovinarja Crane Brintona, ki prizna, da je bil “ta slikoviti karantanski obred dobro znan srednjeveškim političnim filozofom in preko Bodina tudi Tomažu Jeffersonu in je postal eden od dejavnikov, ki so priklicali v življenje moderne zahodne demokratične ustanove.”

Te knjige so v lasti Bele hiše in tudi kongresne knjižnice in več  drugih knjižnic, zgodovinskih ustanov in posameznikov. In za Jeffersonovo zadolženost Slovencem je zvedel tudi predsednik Bill Clinton in jo je leta 1999  omenjal v svojem govoru na gradu Brdo v Sloveniji.

Tudi najbolj zagrizeni tujci nam ne morejo očitati, da smo narod hlapcev, saj smo dali mogočni Nemčiji Bismarckovega naslednika Leona Caprivija kot njenega drugega, zmožnega in razmeroma pravičnega državnega kanclerja, ki se je zavedal svojih “kranjskih” korenin in izvirnega imena Kopriva, kar sem z avstrijskimi, nemškimi in angleškimi viri dokazal tudi v že omenjeni knjigi Slovenian Heritage. Tudi Avstriji smo dali državnega kanclerja Kurt von Schuschnigga, ki mi je v pismu prijazno potrdil svoje slovenske korenine ter navedel celo rodovnik svojih slovenskih prednikov(Susnikov). Danes pa v Genevi, Švici, pri UNESCO zastopa Sveti sedež izkušeni diplomat, slovenski rojak nadškof in nuncij msgr. Ivan Jurkovič.

Ameriki smo poklonili sedanjo prvo damo Melanijo Trump, ki slovi po svoji lepoti, znanju jezikov, poudarku na važnost materinstva in vzgoje sina Barrona, ki zna tudi slovensko in zavzemanju za ameriške otroke. Združenim državam Amerike smo kljub svoji številčni majhnosti dali kar štiri astronavte,  štiri zvezne senatorje, tri guvernerje držav in vsaj sedem kongresnikov, poleg do danes vsaj že devet nam znanih generalov in šest admiralov. Ameriški Cerkvi pa smo podarili vsaj enajst škofov, med njimi učenjaka in svetniškega kandidata Barago in več njenih najuspešnejših misijonarjev, prvega (Kapusa) pred več kot 300 leti. Vatikanu je Slovenija  dala kardinala dr. Franceta Rodeta, Kanadi pa prvega slovanskega nadškofa in kardinala dr. Lojzeta Ambrožiča in Argentini vsaj tri škofe.

V naših Poročilih SRCA (decembra 1998) sem poročal, kako je Dunaj pod Slovencem Jurijem Sladkonjo kot prvim rednim rezidenčnim škofom leta 1513 postal versko središče avstrijskega cesarstva, že leta 1498, prav tako pod Sladkonjo kot prvim ravnateljem in dirigentom novo ustanovljene Hofmusikkapele (ali Dvorne glasbene ustanove) in  še slovitega Dunajskega deškega zbora, pa je Dunaj postal tudi avstrijsko (in do precejšnje mere evropsko) glasbeno središče. (Kako zgodovinsko zlato, ki smo ga vkljub opozorilom celo ob 500 letnici z redkimi častnimi izjemami v glavnem brezbrižno prezrli!) Zdaj pa kot drugi naš  rojak vodi to slovito ustanovo na Dunaju kanadski  Slovenec Janko Kastelic! Vodilne klasične glasbenike smo poleg Avstrije  poklonili tudi vsaj še  Nemčiji, Franciji, Finski, Ameriki, Kanadi, Argentini in Avstraliji.

V Avstriji, Franciji, Belgiji, Švici, ZDA, Argentini, Braziliji, Egiptu, Avstraliji, na Tasmaniji in drugod so si pridobili zavidljivo visok ugled slovenski arhitekti. Naši rojaki so bili med načrtovalci avtomobilske, letalske in ladjedelniške industrije. Joseph Sutter, sin slovenskega priseljenca Suhadolca,  je oče letala Boeing 747, ki je po izjavi dr. Neil Armstronga za vedno spremenilo polete na dolge proge, prikrojeno v Air Force One ameriških predsednikov, pa je postalo verjetno najbolj prestižno letalo na svetu. Medtem si je brez drugega modela za krajše proge nemogoče predstavljati uspešno japonsko gospodarstvo, kot mi je ta naš tehnološki velikan sam ponosno omenjal. (Mimogrede le vprašanje, ali  znamo ceniti in spodbujati čudovite, svetovno odmevne  dosežke Pipistrela v domovini Sloveniji?)

Slovenec Bucik je načrtoval in zgradil tudi avtomobil prihodnosti, ocenjen na 250.000 dolarjev, ponos Amerike na svetovni razstavi v New Yorku. Kot poročam v knjigah o slovenskih ameriških izumiteljih in inovatorjih, je naš strokovnjak Frank Kerze, Jr., pomagal zgraditi nuklearne reaktorje za ameriške  podmornice na nuklearni pogon, tako tudi za prvo med njimi Nautilus, splovljeno leta 1954. In kot danes že marsikdo ve, je  dr. France Rode, soimenik in sorodnik našega kardinala v Vatikanu, poleg drugih izumov postal prvi soizumitelj žepnega računalnika, ki ga je leta 1972 Nixonova delegacija vzela s seboj na Kitajsko “kot prvenstven primer visoko razvite ameriške tehnologije”. Ko so se po vsem svetu čudili neverjetno natančnim zadetkom ameriških vojnih raket, je le komaj kdo vedel, da gre za  usmerjevalne naprave, ki jih je izumil ameriški Slovenec Franklin Puhek, ki je tudi učil pilotiranja raketoplanov Johna  Glenna, prvega ameriškega astronavta in še naslednjih šest pionirskih ameriških astronavtov!

Slovenec Miša Lajovic je postal prvi neanglosaški in priseljenski zvezni senator Avstralije, njegov brat Dušan pa stvaritelj industrijskega omrežja, s tovarnami v več državah. Na Švedskem sem odkril dokumente, ki povejo, da bi svet brez v Ljubljani rojenega nobelovca Friderika Pregla ne imel organske kemije v modernem smislu, niti moderne kemične industrije, ki je zrasla po njegovi zaslugi. V Ameriki pa sem našel še poročilo vodilnega znanstvenika Asimova, kako je Preglov danski učenec Henrik Dam dve leti za Preglom sam dobil Nobelovo nagrado, drugi učenec P. A. Levine pa je “prinesel Preglove svetovno slavne metode v Ameriko”.

Eden naših problemov je, da sami dovolj ne poznamo in seveda ne cenimo in ne propagiramo slovenskih dosežkov, tujci, ki imajo stereotipne poglede na zmožnostno hierarhijo raznih narodnosti, pa z zelo redkimi izjemami ne pričakujejo kakih posebnih dosežkov v narodnostnih skupinah, ki so jim ali neznane ali znane le stereotipno.

Pred dvema desetletjema sem doživel naravnost šolski primer tega stanja, ko me je urednik ameriške enciklopedije povabil, naj predstavim ameriške Slovence v športu ZDA s kratkim dopisom o njih udejstvovanju v “balini” kot slovenski različici  rekreacijske igre “bocce”. Odgovoril sem mu, da cenimo ta rekreacijski šport, da pa se udejstvujemo in včasih blestimo tudi v drugih zahtevnih vrstah športa in navedel par primerov. Urednik je bil na srečo dovzeten za te pripombe in mi je potem odobril več prostora.

Tako sem lahko predstavil več slovenskih zvezd v ameriškem nogometu in baseballu, pa tudi zlatega olimpijskega košarkarja Ronalda  Tomsica, izvoljenega golf profesionalca leta 1965  Rudy Habjana, olimpijsko plavalko Ann Govednik, olimpijskega smučarskega skakalca Jim Grahka, dolgo vrsto naših  zmagovalcev v raznih športnih panogah posameznih ameriških držav, vse Amerike in tudi svetovnih. Poleg najslavnejšega arhitekta ameriških stadionov Aleksandra Papesha je blestela dolga vrsta slovenskih ameriških športnih inštruktorjev in trenerjev, med njimi nekdanji slovenski olimpijec dr. Edo Marion, trener sabljaškega moštva na harvardski univerzi, in Bill  Marolt, ameriški zmagovalec smuka, slaloma in veleslaloma, ki je postal trener ameriških olimpijskih smučarskih  tekmovalcev.

Frank Brimsek je bil legendarni vratar moštev Boston Bruins in Chicago Black Hawks, dvakratni dobitnik Stanley Cup in Vezina Trophy National Hockey League in je bil izvoljen v U.S. Hockey League Hall of Fame, 1973. Zanimivo je tudi, da je bil leta 1975 slovenski ameriški novinar in kegljač John Bovitz izvoljen za predsednika American Bowling Congress, ene največjih športnih organizacij, ko je imela milijon tristo tisoč članov

Seveda ne smemo pozabiti Erika in Beth Heiden, saj je njuna prababica bila slovenska priseljenka iz vasi Ljubno v Savinjski dolini. Ko sem si dopisoval z njeno hčerko Olgo Thompson, je le-ta še znala slovensko, v Madisonu, Wisconsinu, pa je dolgo poučevala drsanje in navdušila za ta šport tudi vnuka Erika in Beth. Eric si je priboril osem svetovnih prvenstev  v hitrostnem drsanju (speed skating), na zimski olimpijadi v Lake Placidu leta 1984 pa je imel domala sanjski uspeh s pet zlatimi odličji, sestra Beth pa je dobila bronasto medaljo. Slovencem neznan olimpijski tekmovalec je bil tudi ameriški Slovenec Nick J. Thometz, trikratni vseemariški “sprint champion” (zmagovalec na kratke proge) in svetovni rekorder na 500 metrov leta 1987.

Tako so ameriški  Slovenci,  ki bi naj bili omejeni le kot balinarji, blesteli v Ameriki in svetu s številnimi zmagoslavji. Ameriki so prispevali vsaj devet zlatih olimpijskih medalj, poleg več srebrnih in bronastih. Danes seveda blesti po vsej Ameriki in svetu zlasti slovenski hokejist, pogosti zmagovalec in vodja moštva Los Angeles Kings, priljubljeni Anže Kopitar.

In še in še bi lahko naštevali čudovite slovenske podvige v Ameriki in po vsem svetu  od slavnih zdravnikov, znanstvenikov, učenjakov, rektorjev, inženirjev, izumiteljev, industrialcev, poslovnežev, športnikov, pisateljev, glasbenikov in umetnikov, do izjemno uspešnih misijonarjev, med njimi velikana Pedra Opeke na Madagaskarju. Poleg svete Eme imamo zdaj tudi blaženega Antona Martina Slomška, verskega, ekumeničnega in narodnega vzornika, in blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta, poleg Barage, Gnidovca, Vošnjaka, Vovka, Majcena in drugih kandidatov za čast oltarja. Zdaj pa skupaj s slovensko Cerkvijo hvaležno in ponosno promovirajmo tudi Izidorja Završnika, slovenskega Maksimilijana Kolbeja.

Res, s ponosom reči smem: Slovenec sem!

1 komentar

  1. Čudovito!

    Kar zavrtelo se mi je od kopice slavnih slovenskih imen, ki jih doslej še ni nihče omenjal, pa bi jih moral!

    Spoštljiv poklon avtorju, da nas je povlekel iz močvirja nevednosti in nesamozavesti!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite