Samoslovenstvo kot vir slovenske državnosti

9
509

Slovenci kot narod še nismo ogroženi, slabo pa se piše demokraciji, po zaslugi katere smo prišli do samostojne, mednarodno priznane slovenske države. Neusmiljen boj za njo je zato boj za  njeno ohranitev in preživetje.

Samoslovenstvo kot vir slovenske državnosti

Beseda samoslovenstvo v širši javnosti ni znana, njena raba je redka. Kot vse kaže, je nastala šele v času stare Jugoslavije. Z njo so zaničljivo označevali tiste, ki so poudarjali individualnost slovenskega naroda, one, ki niso bili pristaši jugoslovenarstva, one, ki niso bili pripravljeni utoniti v jugoslovanskem kulturnem in posledično jezikovnem kotlu. Njen slabšalni in obsodilni pomen je najbolj čutiti v utemeljevanju zahteve po uboju Lamberta Ehrlicha jeseni 1941, to je bila zahteva jugoslovenarjev,  ko ni bil več pripravljen vztrajati na jugoslovanskem okviru, saj je domneval, da je z Jugoslavijo  po njeni kapitulaciji in razkosanju, tudi razglasitvi NDH, konec. Z zahtevo po neodvisni in mednarodno priznani slovenski državi je izpričeval tudi neomajno prepričanje, da bo nacizem v II. svetovni vojni poražen, da bo nastopila nova mednarodna stvarnost, ki bo omogočila tudi oblikovanje Združene Slovenije kot samostojne in mednarodno priznane slovenske države. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali je oviro temu cilju videl tudi v mednarodnem komunizmu s katerim se ni bil pripravljen sprijazniti. Gotovo je le, da ga je sovražil tako kot fašizem in nacizem.

Slovenski jezik kot hrbtenica samoslovenstva

Brižinski spomeniki iz okoli leta 1000 niso samo najstarejši pismen dokaz obstoja našega jezika, ampak tudi sporočilo, da Slovencev ni mogoče potujčiti. Cerkev je morala njihov jezik vključiti v obredje, kar dokazujejo tudi vse kasnejše srednjeveške molitve v naši materinščini. Primož Trubar ob širjenju svojih pogledov na vero ni samo potrdil dotedanje jezikovne verske kulture, ampak predvsem nadgradil z knjižno slovenščino. To se je nato ob vzponih in padcih samo nadaljevalo in sredi 18. stoletja dobilo nov impulz z Linhartom, Vodnikom, Kopitarjem in drugimi, kar se izraža tudi v pojavu prve slovenske omembe Slovenije 1810.leta, slovenske katedre v Gradcu, prve znanstvene slovnice in zavrnitvi jezikovnega ilirizma, ki nam je grozil v času Ilirskih provinc. Bleiweis, Prešeren in Slomšek so ga za nekaj desetletij stlačili v ropotarnico zgodovine in skupaj z drugimi, zlasti mladimi študenti na Dunaju, v Gradcu ter posamezniki, kot sta bila Ziljana Urban Jarnik in Matija Majer oblikovali v znamenit narodni program Združene Slovenije s slovenskim kot uradnim jezikom, ki je postal  trajna politična orientacija Slovencev Pomlad narodov je bila tudi naša prva pomlad demokracije. Ob neuresničitvi Združene Slovenije, njen predpogoj je bila odprava dežel, ki jih ima Avstrija še danes, je Matija Majer preroško zapisal: »Da nam le naš materni jezik ostane. Če on preživi, bomo v prihodnosti dosegli tudi vse drugo!« V taborske gibanju v letih 1869-1871 je prišlo do novega vala samoslovenstva v smislu zahteve po jezikovni avtonomiji, kasneje, zlasti v letih preloma stoletja, pa je vse močnejša postajala jugoslovanska ideja.

Jugoslovanska ideja je bila nedvomno odmik od Združene Slovenije, še zlasti, če upoštevamo Krekovo pripravljenost na določene teritorialne koncesije Nemcem. Ni pa mogoče zanikati niti trditve, da gre za poizkus njene uresničitve znotraj trializma v katerem so mnogi videli edino rešitev za preživetje monarhije. Dejstvo je, da slovenskih, na naravnem pravu slonečih prizadevanj, niso bili pripravljeni podpreti ne Čehi, ne Poljaki, niti Hrvati. Slovencem je v očeh mnogih grozilo izginotje in edino rešitev, tudi za Združeno Slovenijo, so videli znotraj nove, južnoslovanske državne enote monarhije. Očitki o izdaji Slovencev niso utemeljeni. Slovenska zatrjevanja, da so planinski Hrvatje in podobno, moramo razumeti kot taktično pridobivanje južnih sosedov, ne pa odpovedovanje same sebi. Kljub vsemu je dejstvo, da so ob koncu I. svetovne vojne drugi zahtevali nacionalne države, Slovenci pa Jugoslavijo. Londonskega pakta seveda ne smemo podcenjevati. Ključno pa je dejstvo, da so naši predniki, zopet po zaslugi kulturnikov na čelu s slikarjem Jakopičem, vstopili v Jugoslavijo kot samosvoj narod. Ustanovili so univerzo, akademijo znanosti, NUK in vse je kazalo, da poti nazaj ni več. V Titovi Jugoslaviji smo dobili slovensko zvezno republiko, katere federalno naravo in  vsebino pa je krnila centralizirana vsemogoča KPJ. Prav iz njenih neder je stalno klila nova vsebine jugoslovanske ideje, ki je ob »skupnih jedrih« sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja dobila smrtno nevarne klice. Odpor proti njim na čelu z pesnikom Janezom Menartom je v zadnjem momentu ta prizadevanja zlomil in na stežaj odprl vrata samoslovenstvu. Del slovenske mlajše kulturniške srenje je, za razliko od starejše, ki je iskala vzore slovenske prihodnosti v zahodni Evropi, že začel gledati Beograd kot kulturno prestolnico jugoslovanskih narodov. To strujo je danes čutiti v delu društva slovenskih pisateljev. Do procesov slovenskega osamosvajanja je prišlo v zadnjem trenutku.

Težavno prepoznavanje samoslovenstva

Ko smo okoli leta 830 Slovenci zgubili ostanke notranje samostojnosti, smo se morali prilagoditi novim razmeram. Drugače verjetno ne bi preživeli. Kot državljani Nemškega cesarstva so se naši predniki prvi srečali z ostrino madžarskih vpadov in izgubili precejšen del svojih panonskih bratov. Danes so Hrvatje zelo radi sklicujejo, kako so branili Evropo pred Turki, toda dokumentirano dejstvo je, da so ob sprejemanju pragmatične sankcije v začetku 18. stoletja to priznali notranjeavstrijskim deželam oziroma Slovencem, kar ustreza dejstvom. Znano je, kako so naši predniki krvaveli za svoje habsburške vladarje. Krono tega samožrtvovanja gotovo predstavlja I. svetovna vojna, na oltar katere so naši predniki, glede na svoj številčni  delež v državi, položili največji žrtveni dar. Državljanska vojna med II. svetovno vojno, ko so se v osnovi borili za karadjordjevsko ali komunistično Jugoslavijo, bi bila gotovo manj krvava, če bi bili Slovenci bolj slovenski. Kljub vsemu je obup nad novo Jugoslavijo, njeno gospodarsko in kulturno brezperspektivnostjo, z leti vse bolj naraščal. Že samo misel, kaj šele javno govorjenje o samostojni slovenski državi, je postala največja nevarnost osebni svobodi. Nemalo so k razjasnitvi slovenskih dejanskih razmer prispevali naši delavci »na začasnem delu v tujini« Tudi Jože Pučnik in France Tomšič izhajata iz njihovih vrst. Ob prizadevanjih majhnega, vendar odmevnega dela slovenske politične emigracije, spomnimo se Franca Jezo in Cirila Žebota, je končno začelo med Slovenci zmagovati prepričanje, da je dovolj žrtvovanja za druge, da je za vsestransko preživetje treba vse podrediti interesom slovenstva. Da smo kot narod za samostojno državo dozoreli, da ta postaja edino upanje našega narodnega preživetja. Potreben je bil le še zunanji impulz, ki ga je prispeval evropski zlom komunizma, prevlada demokracije nad totalitarizmom. Številne, odločujoče podrobnosti in vedenje o ključnih ljudeh, imamo vsi, ki zmoremo trohico poštenosti in morale, še dokaj trdno v zavesti. Tudi zato, ker se takrat poražene sile s tem nočejo sprijazniti in se vse od slovenske osamosvojitve dalje največji dosežek Slovencev v zgodovini sprevračajo in po potrebi tudi kriminalizirajo. Žrtve so tako država kot oni, ki imajo za to največ zaslug.

Samoslovenstvo da, toda ne brez demokracije

Slovenska osamosvojitev je končna faza političnega in kulturnega dozorevanja Slovencev. Zato ni bila usmerjena proti nobenemu jugoslovanskemu narodu in še manj sosedom. Dosegli naj bi to, da bi v Sloveniji živeli po slovensko. Kot živijo Nemci v Nemčiji po nemško, Italijani v Italiji po italijansko in Hrvati na Hrvaškem po hrvaško. Najlepše v času vojne za Slovenijo je bilo, ko smo imeli v svojih osamosvojitvenih vrstah neslovence iz jugoslovanski republik, ki so zatrjevali, da se z nami borijo tudi za demokracijo v svojih republikah!

Slovenska  mednarodno priznana samostojna država je kljub več kot četrt stoletnemu obstoju, v letih je preživela staro Jugoslavijo, krhka. Mnogi bi jo radi preuredili v tisto, kar so izgubili z njeno osamosvojitvijo in še bolj uvedbo demokracije. Izrabljajo  vse možnosti, zlasti socialne probleme in strahotno stisko migrantov. Rešitev je edino v demokraciji, vladi večine. Zato tudi niso pripravljeni priznati volilnih rezultatov. Slovenci kot narod še nismo ogroženi, slabo pa se piše demokraciji, po zaslugi katere smo prišli do samostojne, mednarodno priznane slovenske države. Neusmiljen boj za njo je zato boj za  njeno ohranitev in preživetje.

 

9 KOMENTARJI

  1. Takšna bi naj bila zgodovinska učna snov v šolah.

    Največja neumnost in izničevanje slovenstva pa je, da ni več statičnih podatkov, koliko Slovencev je še danes, ker ni več tega popisnega vprašanja!!!

    Tistega, ki se je to domislil in izvedel, bi morali poklicati na odgovornost!

  2. Slovenci očitno še nismo dozoreli za svojo državo. To se nam vendar kaže na vsakem koraku.
    To kaže tudi avtor s svojim zdaj tako, zdaj tako razmišljanjem o zdogovini. Namesto da bi skozi čas vedno delali korak naprej, se očitno večkrat vračamo nazaj. Pa spet znova.
    Ideja samoslovenstva je tako slaba, da ne more biti slabša. Zato jo levica tako zlahka izigra, vedno znova. Upam, da ne nehala prevladovati in da se bo končno desnica zavedla pomena pravičnosti. Temu bo kultura sledila sama od sebe. In Slovenci bomo ostali narod.

Prijava

Za komentiranje se prijavite