Ne današnje, Slovencem je bilo tuje vladanje v času komunizma

Mnogi se še spominjamo leta 1952, ko je nam, katolikom, komunistična oblast vzela božič in razglasila, da 25. december ni več praznik, ampak navaden delovni dan. Takrat je komunistična oblast prepovedala tudi praznovanje drugih verskih praznikov, ki so prišli na delovni dan, in tako sta nam ostala samo še velika noč, ki se vedno praznuje v nedeljo, in prvi november, vsi sveti, ki so ga ohranili kot dan mrtvih, da so lahko slavili svoje heroje.

Prepoved praznovanja božiča brez zakonske podlage je bil pravzaprav genocid nad slovenskim prebivalstvom

Politiki Evropske zveze niso več branitelji krščanskih temeljev Evrope

Komunistična oblast je praznovanje cerkvenih praznikov prepovedala, čeprav se je takrat v Sloveniji za katoličane opredeljevala večina prebivalstva. O zakonski podlagi za ukinitev cerkvenih praznikov sploh ni bilo govora. Prepoved praznovanja božiča in drugih cerkvenih praznikov je bila po komunistični revoluciji in povojnem genocidu za večino slovenskega naroda versko-kulturni šok. To je bil komunizem. Diktatura!

V resnici pa je bil to genocid nad slovenskim narodom. Vojna je vojna, toda skupina samooklicanih je z Dolomitsko izjavo 28. februarja 1943 prepovedala kakršen koli upor proti okupatorju zunaj vodstva Komunistične partije, ki si je podredila OF, in tiste, ki bi si to drznili, razglasila za izdajalce.

»Praznovanje da, praznoverje ne«

Prav tako je po ukinitvi cerkvenih praznikov namesto spoštovanja do slovenskega naroda in njegove vere v šolske učbenike zapisala, da komunistična revolucija še vedno traja in bo trajala do popolnega prevzema oblasti nad ljudstvom, naravnimi, kulturnimi in narodnimi dobrinami in da je to pot v popoln socializem, kjer bo vladala enakost. So nas učili od prvih razredov osnovnih šol, poklicnih, srednjih vse do fakultet. Kdor temu ni verjel ali je ugovarjal, je bila njegova izobrazba in z njo ugodnejša življenjska pot pod vprašajem.

Po vojni so sejali strah komunistični špiclji, zdaj pa take pri nas označujejo za žvižgače

Da nam bo lepše, so dejali tudi potem, ko so iz osnovnih šol spodili duhovnike, ki so nas učili verouk. Zato smo morali podeželski otroci, ki smo bili oddaljeni od cerkva, peš hoditi uro in več do cerkva, kjer je potekal krščanski nauk. Številni smo vztrajali, nekateri starši pa so zaradi strahu, da bodo zato izgubili službo ali druge ugodnosti, verouk otrokom prepovedali. Pri tem smo bili kmečki otroci na boljšem, ker starši niso bili odvisni od državnih služb in niso bili pod neposredno kontrolo komunističnih žvižgačev (špicljev), kot je zdaj postalo moderno. Še več. Danes ponosni na komunistično preteklost želijo, da bi bili njihovi žvižgači zaščiteni kot pravi borci proti korupciji. So res to?

Komunisti so pred drugo svetovno vojno (beri knjigo Slovenski razkol) in v medvojnem času v imenu komunistične revolucije izvajali čistko in neusmiljeno pobijali predvsem slovenske domoljube, ki so jih v javnosti razglašali za izdajalce, danes, kot sem že zapisal, to počno njihovi žvižgači. V urejeni demokratični družbi imamo vrsto državnih inštituciji, ki so zato organizirane in plačane, da odkrivajo nepravilnosti v državni upravi in gospodarstvu, za drugo jih ne potrebujemo. Še manj pa njihovo zaščito.

Tisti z visokimi plačami se ne morejo razglašati za levičarje, saj naj bi bili skromni

Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali bomo, če prihodnje leto zmaga komunistična – levičarska koalicija KUL, spet doživeli delitve in verbalne likvidacije državnih uslužbencev, ki niso po meri KUL-a? Zanimivo je, da so njihovi aduti spet novi obrazi in da so častilci komunistične revolucije še vedno za slovenske razmere pravi bogataši, kot je na primer Robert Golob, ki je na javni tribuni v kinu Šiška z dvignjeno pestjo zagrozil, da je sedanja oblast fašistična in jo je treba s silo odstraniti. Žal, da to reče izobraženi Primorec, kot da ne ve, kaj je bil fašizem.

Tomaž Vesel je skozi prste gledal šefu Fife Gianniju Infantinu

Naslednji adut koalicije KUL pa je predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel, ki poleg visoke državne plače (več kot deset tisoč evrov) honorarno zasluži še enkrat več. Zato se nihče od teh mogotcev ne more razglašati za levičarja, pač pa le za povprečnega slovenska bogataša, kamor spadajo tudi nekateri člani stranke SD. Nihče od njih očitno ne ve, kaj levica (komunizem) v resnici pomeni; pravzaprav pri svoji starosti in polnih žepih denarja tega ne morejo vedeti. Komunizem, če ga hočeš spoznati, čutiti, tako kot vsak sistem, je treba doživeti in z njim živeti, vse drugo je nakladanje.

Nastop Violete Tomić ob interpelaciji Andreja Vizjaka je bil daleč od strpnosti in dostojnosti

Nikoli me ne razočara

Mislim, da imamo takih prenapetežev v sedanji KUL-politiki (Levica, SD, LMŠ in SAB) več kot dovolj. Saj v štiriletnem mandatu niso pokazali trohice razumevanja do slovenskega naroda in prebivalcev Slovenije. Ob interpelaciji mag. Andreja Vizjaka sem slučajno preklopil na tretji, parlamentarni program prav v času, ko je nastopala Violeta Tomič, ki je namesto političnega govora v duhu interpelacije izvajala pravo monokomedijo, s katero lahko s svojimi domišljijskimi (tudi z lažnimi) vložki nasmeji publiko. Žal pa politika ne bi smela biti zgolj napenjanje strun sovraštva ter z bičem jezika udrihati po vseh. Dober politik postaneš takrat, ko nasprotnika prepričaš, da imaš prav, ne takrat, ko ga oblatiš in opljuvaš, ne vedoč, da pljunki postanejo tvoja maska.

Miren in strpen pogovor je pot do uspeha. Naj jezik ne postane bič, pač pa toplina naše duše.