Slovaška pot iz krize

6

Nedavno je kot strela z jasnega udarila novica, da namerava črnomaljski Secop zapreti podjetje in ga preseliti na Slovaško, s tem pa bo ob delo 700 ljudi. Mnogi so se najbrž ob tem vprašali zakaj na Slovaško.

Politični preobrati

Obdobje prvega premierja Vladimirja Mečiarja (Gibanje za demokratično Slovaško-HZDS), ki je v neodvisni Slovaški z manjšimi prekinitvami trajalo med letoma 1993 in 1998, sicer ni Slovaške gospodarsko vrnilo nazaj, pač pa so se etablirane demokratične strukture pravne države občutno zavlačevale in se s tem dušile tuje investicije, ki jih je Slovaška nujno potrebovala. Na formalnem nivoju je Mečiar, človek prejšnjega režima, formalnopravno izpolnjeval demokratične principe zahodnih držav, medtem ko je bila dnevna politična praksa drugačna. V gospodarstvu in s privatizacijo velikih državnih podjetij se je ustvaril nepotizem. Slovaki so leta 1998 uvideli kam pelje Mečiarjeva avtoritarno-nacionalistična vladavina. Vsa opozicija je združila moči in septembra 1998 sestavila novo vlado pod vodstvom Mikulása Dzurinde, voditelja Slovaške demokratične in krščanske zveze – demokratske stranke (SDKU – DS). Dzurinda je uvedel številne, tudi bolj boleče reforme, kar je prispevalo, da so se po 8 letih vrnili na oblast ljudje bivšega režima, pod vodstvom Roberta Fica. Vendar so jim Slovaki zaupali en mandat. Lani so oblast ponovno predali v roke Dzurindini demo-krščanski stranki in na čelo vlade postavili žensko, 54-letno, Iveto Radičovo.

Slovaške prednosti

Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma (World economic forum) je Slovenija konkurenčnejša pri institucijah, infrastrukturi, v makroekonomskem okolju, v zdravstvu in šolstvu, medtem ko je Globalni indeks konkurenčnosti Slovaške višji (Slovaška 37. mesto na svetu, Slovenija 46. mesto) kar zadeva indikatorje kot so: učinkovitost trga delovne sile, učinkovitost trga blaga, razvoj finančnega trga, velikost trga in tehnološka pripravljenost. Slovaška je po podatkih WEF prva na svetu po prisotnosti tujega lastništva, medtem ko je Slovenija v tem pogledu še precej zaprta – 116. na svetu). Na Slovaškem je večja kooperacija med delavci in delodajalci kot v Sloveniji, prav tako je višja absorbcijska sposobnost novih tehnologij v podjetjih. Slovaška ima tudi precej manjše omejitve glede spodbud za investiranje in za delo, glede obremenitve z davki (27. na svetu, Slovenija na 89. mestu).

 Med prvih dvajset

Slovenija je sprva ubrala podobno gospodarsko strategijo kot Slovaška, ko pa je na Slovaškem prevzela oblast Slovaška demokratična in krščanska zveza – Demokratska stranka (SDKU – DS), pa so se njune poti razšle. Verjetno so oblastniki v prvih letih po osamosvojitvi naše države menili, da je prebivalstvo nezaupljivo in nenaklonjeno tujemu kapitalu in so pričeli gradili t.i. nacionalni gospodarski interes. Preko njega pa se je dejansko restavrirala stara gospodarsko-politično elita, ki je bila prepričana, da lahko sama vzpostavi gospodarski sistem, ki bo konkurenčen na evropskem in svetovnem trgu. Kot kažejo zadnja dogajanja v Sloveniji z gospodarskim modelom ni vse najbolje: slovenska delovna sila je predraga, neprijazno podjetniško okolje, visoka obremenitev plač in poslovanja, nizka gospodarska rast, velike administrativne ovire,…Nedavno so hoteli uvesti malo delo, da bi na trgu pocenili delovno silo, vendar na račun osnovnih delavskih pravic in brez upoštevanja socialnega dialoga.

Svetovna banka je Slovaško uvrstila med prvih 20 najugodnejših ekonomij za investitorje na svetu. Naproti potencialnim investitorjem so dodatno šli z letom 2004, ko so uvedli enotno davčno stopnjo (19%). Slovaška spodbuja tuje investicije in pri tem ne znižuje ceno dela. Podjetniki lahko pod določenimi pogoji, od države, pridobijo subvencijo v znesku do polovice od skupne investicije. Naše gospodarstvo je bolj togo oz. počasno ali celo previdno v privabljanju tujih investicij. Za primerjavo – na Slovaškem so Japonci, po besedah generalnega direktorja GZS Sama Hribarja Miliča, ustanovili že več kot 200 podjetij, medtem ko so v Sloveniji eno (Motoman Robotec iz Ribnice) in še to so kupili. Slovaška se ni tako deindustrializirala kot Slovenija in svoje delovne sile množično preusmerjala iz fizičnih na umska dela. Samo neposredno v proizvodnji avtomobilov je danes na Slovaškem zaposlenih več kot 100.000 delavcev.  Njihov nominalni BDP je po prebivalcu za skoraj tretjino nižji, vendar slovaški vztrajno in hitreje narašča.

Osnovna razlika med Slovenijo in Slovaško je, da se je Slovaška bolj odprla v privabljanju tujih investitorjev. Drugače ima Slovenije številne prednosti (BDP, nižja stopnja brezposelnosti, število inovacij, splošni standard). Seveda je vprašanje, kako bo Slovenija dolgoročno ohranjala prednost, saj je imela boljšo gospodarsko izhodišče.

Foto: eurrovisionobsession

6 KOMENTARJI

  1. “Nedavno so hoteli uvesti malo delo, da bi na trgu pocenili delovno silo, vendar na račun osnovnih delavskih pravic in brez upoštevanja socialnega dialoga.”

    A dajte no. Kaj res? Pravzaprav bi delo na trgu podražili, zato se je pa kapital tako očitno izrekel proti zakonu(gl. http://www.finance.si/308601/Odlo%E8no-proti-Pahorju), osnovne delavske pravice po pa verjetno treba kmalu redefinirati. Socialni dialog v slovenski stvarnosti je pa pravzaprav bitka med sindikati in oblastjo, gospodarstvo je zgolj statist (tu mislim seveda na pristni privatni sektor in ne tisti del gospodarstva, ki je v krempljih države)

  2. Ne vem, kakšna Vlada je to, ki uvaja reformo, z namenom, da se stroški dela delodajalcem povečajo. Že itak se bodo zlomili izpod teže davkčnih bremen. Kadar je malo delo striktno omejeno, ni kritične mase, ki bi prevagala v škodo delodajalcem. Malo delo naj bi bilo omejeno s številom ur in številom malih delavcev, delodajalci pa bi bili razbremenjeni plačevanja regresa, nadomestila za bolniško odstotnost, stroškov prevoza na delo, stroškov malice, ob tem pa bi jih plačevali z minimalno urno postavko. Ne vem, kaj bi se tu podražilo? Zgodba pa je drugačna, če se v praksi zakon ne upošteva in uide izpod rok države oz. inšpekcijskih organov in omejitve ne veljajo ali še huje, če delodajalci na novo zaposlujejo samo male delavce, ki bi izpodrivali dražjo in z davki bolj obremenjeno redno delovno silo.

  3. Spoštovani kolega Berglez

    Mislim, da boste morali priznati, da je s stališča delodajalca trenutno študentsko delo še vedno najcenejše in se ga zato tudi tako številna podjetja v tako velikem obsegu poslužujejo, če zanemarimo oportunitetne stroške in ostale negativne socialne eksternelije obstoječe oblike študentsekga dela. Sicer se absolutno strinjam z vami, da je to anomalija, ki jo je nujno treba odpraviti.

  4. Dobrodošlo se je učiti kateregakoli tujega jezika ter ga po možnosti
    izpopolnjevati. Seveda pa določeni jeziki izstopajo s svojo uporabnostjo. Slovaški jezik mi je poznan, ker sem se lani z njim učno seznanila in vsekakor je uporaben. Za slovaško gospodarstvo pa velja, da je v vzponu, za kar ima zaslugo poleg vseh potrebnih pogojev in strokovnjakov tudi mentaliteta naroda.

  5. Problem, ki ga ima ta vlada je, da je prišla na oblast z ekstremno socialistično retoriko. In to se ji zdaj maščuje.

    Semolič sicer aktivno deluje v prid vlade – obtožuje namreč vso politiko, pod Janševo vlado, je obtoževal le vlado. Enega delavca, ki je vpil proti pahorjevi vladi na enem protestu, so na silo utišali in ga še malo pretepli. Nazadnje pa organizirajo tihe proteste.

    Semolič pa ima težave, da njihovi člani le niso tako neumni, da bi mu kar tako slepo sledili. Zato se je zgodil spontani upor v Gorenju in zdaj je, kar je.

    Največja ironija vsega tega pa je, da so sami omejeni s socializmom in antijanšizmom, zato jim na kraj pameti ne pride kakršno koli nižanje davkov, ampak jih samo višajo – spet progresivno. Ali pa zavrnejo dobre ukrepe, ki jih predlaga opozicija, samo zato, ker so Janševi.

Comments are closed.