Slovenija je, vsaj tako kažejo zadnji objavljeni podatki, le vstala od mrtvih, pa čeprav še vedno opotekajoče. To je razveseljiva novica. Drugo četrtletje je postreglo s presenetljivo visoko rastjo, ki je nihče ni pričakoval. A da ne bomo pri vsem tem preveč optimisti, vas zanima še slaba novica? Za te pozitivne novice ni zaslužna politika. Zakaj je to slaba novica? Če bi bila za pozitivne gospodarske premike odgovorna politika, bi pomenilo, da ima Slovenija pred seboj neko vizijo in učinkovito strategijo. Ampak ne, (žal) politika pri tem nima nič.
Politika kreganja
Prva novica slovenskega političnega vsakdana je še vedno kreganje in nesporazumi okoli kandidatke za mesto slovenske komisarke v Bruslju. Juncker se je odločil za Bratuškovo, čeprav je to odločitev težko razumeti. Težko jo je razumeti, ker Bratuškova Sloveniji ni prinesla kake posebne dodane vrednosti. In tukaj smo spet pri prvem vprašanju: po čem sklepamo, da zdajšnja gospodarska rast ni odvisna od politike? Poskušajmo pojasniti. Prvič, vlada Alenke Bratušek ni zaslužna za rast. Pojasnilo je tukaj dokaj preprosto. Ko se je februarja in marca lani oblikovala koalicija pod vodstvom nekdanje premierke, so bila njena stališča v gospodarski politiki dokaj jasna: manj varčevalne politike in več državnega interventizma, dvig davščin, skepsa glede privatizacije državnih podjetij, bolj ali manj jasno izrečeno nasprotovanje zlatemu fiskalnemu pravilu in geslo “ne potrebujemo denarja, potrebujemo samo čas”, ki naj bi odgnalo zasovraženo Trojko. Kaj se je dejansko zgodilo? Ob prvem obisku v Bruslju so evropski funkcionarji Bratuškovi jasno povedali: “Ne hecaj se z nami”. Posledica tega: vlada je v nekaj tednih za 180 stopinj spremenila stališča. Pod budnim očesom Evrope je v ustavo zapisala zlato fiskalno pravilo, začela je postopek privatizacije 15 državnih podjetij, tuje agencije so prerešetale katastrofalne račune slovenskih bank, država je očiščene banke nato dokapitalizirala s 3 milijardami evrov. In ja, kaj je bilo z geslom “ne potrebujemo denarja, potrebujemo samo čas”? Bratuškovi se je sicer res uspelo izogniti Trojki, a njeno geslo je po 18 mesecih vseeno izzvenelo kot sarkastična potegavščina: njena vlada je samo v letu 2013 zadolžila Slovenijo za 5 milijard evrov, skupaj v svojem približno 18-mesečnem mandatu pa za 8,35 milijarde evrov. Kaj pa potrebne strukturne reforme, ki bi Sloveniji dale nov pogled v prihodnost? V bistvu nič… nič na področju pokojnin, na področju javne uprave je samo nadaljevala delo Janševe vlade. Obveljalo je zvišanje DDV, edini resnejši projekt, nepremičninski davek, pa je bil po presoji Ustavnega sodišča neustaven. Zdaj bo na vrsti Miro Cerar, o katerem sicer ne moremo še ničesar reči. Vseeno pa bi bilo dobro, ko bi pri SMC in ostalih koalicijskih strankah že resno mislili, kako ukrepati na gospodarskem področju: teme, ki so doslej izstopale, pa so bile imenovanje kandidata za evropskega komisarja in drame okoli sporne preteklosti dveh vidnih članov SMC: Erik Kopač in Aleksandar Kešeljević sta bila v preteklosti nadzornika v eni od družb, ki je izčrpavala šempetrsko Iskro Avtoelektriko.
Nasmeh na ustih… a z racionalnimi pomisleki
Od kod torej pozitivni kazalci? Hvala Bogu je gospodarstvo v določeni meri neodvisno od politike. Slovenija je v prvem semestru (januar – junij) 2014 zabeležila 2,5 odstotno rast. V drugem četrtletju (april-junij 2014) je bila rast celo 2,9 odstotna. To je bil tudi najboljši dosežek v Evropi. Sloveniji se to ni zgodilo že več let. Čestitke in veselje so na mestu, podatke pa je potrebno analizirati. Kateri je tisti sektor, ki najbolj prispeva k rasti? Ugibati odgovor na to vprašanje res ni težko. Slovenija je izvozna država, tako da tudi tokrat levji delež zaslug gre na izvoznike. Ta sektor gospodarstva je, če se za trenutek vrnemo na “zasluge politike”, povsem neodvisen od vladnih odločitev. Odločilna dejavnika sta tukaj podjetniški duh firm in razmere na tujih trgih. Rast Nemčije in Avstrije, dveh od treh pomembnejših trgov, kamor izvaža Slovenija, je prvi razlog za rast slovenskega izvoza. Ta se je v drugem četrtletju letos glede na isto obdobje lani povečal za 5,2 odstotka. Hkrati je ob tem za Slovenijo tudi zelo skrb vzbujajoč podatek, ki je ravno v prejšnjih tednih prišel iz Nemčije: nemško gospodarstvo se je v drugem četrtletju skrčilo za 0,2 odstotka, kar najbrž napoveduje, da bo Berlin v naslednjih mesecih nekoliko skrčil uvoz. In to bi Slovenija lahko občutila.
Zadnji podatki prinašajo sicer še eno razveseljivo novico. Že tretje četrtletje zapored je bilo mogoče zabeležiti rast domače porabe: to pomeni, da se ne premika samo gospodarstvo, ki ga Slovenci proizvedejo s prodajo v tujino, ampak da se je zagnal tudi notranji tok gospodarstva: ljudje (in podjetja) so začeli trositi več, kar ustvarja večji denarni tok. To pa prinaša korist vsem gospodarskim sektorjem. Tudi ta podatek pa moramo gledati z zadostno mero racionalnosti: po Evropi (in v Sloveniji) je na pohodu val deflacije – nižanja cen. To je sicer na prvi pogled pozitivna novica, ki pa ima škodljive posledice. Padec cen je namreč simptom nevarne “bolezni”: padca kupne moči. Če cene padajo, pomeni, da po gospodarskih proizvodih ni dovolj povpraševanja, kar nas v naslednjem koraku privede do ugotovitve, da je kupna moč prebivalstva manjša. Hkrati, če je manj povpraševanja, podjetja imajo manjši promet, kar pomeni, da potrebujejo manj delovne sile. Sledi seveda odpuščanje.
No, to so tista vprašanja, na katera bi morala danes misliti politika: Slovenija, ki se v teh tednih prvič lahko nekoliko nasmehne ob pogledu na statistične podatke, mora razmisliti, kako obdržati to ravnotežje. In modrost politike in politikov se lahko izkaže prav pri tem vprašanju: se jim bo uspelo ravnati tako, da ne bodo kot sloni v trgovini s porcelanom?
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
