Slika, kot jo o nas riše Evropska komisija

Avtor: Matej Steinbacher.

V začetku meseca so pri Evropski komisiji končali s poglobljenim poročilom, katerega osnovni namen je bilo identificirati trenutno stanje pri nas. Vsebino poročila bi bilo možno povzeti z besedami, da so pri nas negativni trendi iz preteklih let le še poglobili. Ti so povezani tako s podjetniškim sektorjem, bankami kot tudi z državo. Poglejmo po vrsti.

Zadolženost zasebnega sektorja je nižja od povprečja držav evro območja, čeprav je zadolženost posameznih podjetij precejšnja. Podjetja vse težje odplačujejo svoje obveznosti. Po podatkih Banke Slovenije je bilo v podjetjih januarja 2013 za skoraj 7 milijard evrov bančnih obveznosti, ki so zamujale s plačilom za več kot 90 dni. Zamuda 90 dni se nekako ocenjuje kot tista meja, kjer je verjetnost, da kredit ne bo odplačan, zelo visoka.

Druga stvar, na kar opozarjajo pri Komisiji, je slabšanje bilanc bank. Dejansko je to posledica prve točke. Slabšanje kakovosti kreditnega portfelja bi lahko najlažje prikazali z gibanjem bonitete kreditnega portfelja. Na lestvici od A (najboljša) do D (najslabša) je opazno znižanje vrednosti, nominalno in relativno, kreditov v skupini A in povišanje v vseh ostalih skupinah. Še posebej skrbi povišanje kreditov v skupini D, ki se je od decembra 2011 do januarja 2013 povišal iz 2.7 milijarde evrov na 3.9 milijarde. Glede na takšna gibanja se banke novim dokapitalizacijskim evrom ne bodo mogle izogniti. Že večkrat sem omenil, da čas krize in negotovosti poviša potrebo po transparentnosti. Pri bankah bo ta nujno potrebna.

V povezavi z bankami v poročilu omenjajo še eno anomalijo. In sicer, vse večjo navezavo bank na državo. Kreditne linije zasebnemu sektorju upadajo, medtem pa je država postala eden najpomembnejših virov zagotavljanja bančnih sredstev, ostaja pa tudi pomemben vir depozitov za banke.

Gospodarstvo se še naprej ubada z recesijo in tudi napovedi za naprej ostajajo neugodne. Ponovno rast zelo otežuje zadolženost podjetij, ki povrh vsega ne najemajo investicijskih kreditov, ampak za potrebe tekočega poslovanja. Nova podjetja praviloma veljajo za kreditno manj sposobna, pa resnih obetov za rast ni.

Skrbi izguba deleža v izvozu, kar kaže na relativni zaostanek slovenskega okolja glede na mednarodno konkurenco. za majhno državo, kot je Slovenija, pomeni izvoz kot neke vrste kazalec konkurenčnosti gospodarstva. Primerjava stroškov dela kaže, da je ni davčne politike, ki bi slovensko ceno dela približala ceni ostalih srednjeevropski držav (strošek urne postavke: Slovenija – 14.4 evra; Italija – 26.8; Avstrija – 29.2; Poljska – 7.1; Slovaška – 8.4 evra). Povišanje konkurenčnosti bo moralo ležati na plečih produktivnih investicij. Znižanje togosti trga dela, kar bi naj omogočilo hitrejše prilagajanje tržnim zakonitostim, bo moralo slediti. Država bo morala tudi znižati siceršnjo raven regulacije. V poročilu so posebej omenjene licence, ki zgolj pomenijo vstopne stroške v panogo, ki zraven tega povišujejo stroške. Boj z interesnimi skupinami, ki jim sistem licenc pomeni zagotovljen dohodek, bo nujen.

Država ostaja precej močno vpeta v lastniško strukturo podjetij, kar omejuje njihovo prilagajanje zahtevam trga in vpliva na razporeditev proizvodnih dejavnikov. Država kot prevladujoč lastnik z izvajanjem svoje politike nacionalnega interesa vpliva na nižji pritok tujega kapitala v državo. Neposredne tuje investicije praviloma veljajo za “pameten denar”. V svetu velja konkurenca za tuj kapital, pa se postavlja vprašanje, koliko je Slovenija sploh zanimiva kot destinacija tujih investicij, in, drugič, po kakšni ceni bi bili tujci pripravljeni vstopiti v lastniško strukturo naših podjetij. Tuj kapital pač išče donos na vložena sredstva.

Državno lastništvo v podjetjih ima še eno slabost. V primeru slabo delujočih in finančno podhranjenih podjetij, jim država kot lastnik zagotavlja potrebna finančna sredstva in državne garancije, kar pomeni dodatno obremenitev za proračun.

Prisotna je politična nestabilnost. Menjava oblasti zmeraj poviša stopnjo negotovosti, kajti zmeraj obstaja možnost menjave politične paradigme in posledično odmika od prej zastavljene poti. Da se razume, nova pot je lahko tudi na boljše, a tudi v tem primeru se vsaj na kratek rok stopnja negotovosti poviša.

Javne finance ostajajo odvisne od zadolževanja. Za letos bi naj minus bil preko 5% BDP. Poleg običajnih izdatkov so tukaj še povišani izdatki za socialne programe (kot posledica višje brezposelnosti), pomembno obremenitev pomenijo še izdatki za banke. Ker se je domači bazen bolj kot ne iztrošil, bo novo zadolževanje na tujem. Na sentimente investitorjev bodo vplivale tudi odločitve v drugih državah; recimo, tok dogodkov na Cipru je zelo zatresel mednarodne finančne trge.

Vir: Steinbacher media