Slika Doriana Grayja

1
224
miro cerar
Foto: Novi glas.

Ko se predsednik vlade Miro Cerar v svoji institucionalni podobi pogleda v ogledalo, želi videti lepega postavnega mladeniča v polnem zagonu in na višku svojih življenjskih moči. Pravzaprav ne gre za to, da bi to podobo želel videti. On to podobo dejansko vidi. In jo gleda. In občuduje. Dan za dnem. In svoje zadovoljstvo nad videnim je v vseh pred in ponovoletnih intervjujih in javnih nastopih razglašal tudi v medijih. Urbi et orbi.

Govorimo seveda figurativno. Cerar se je v vseh svojih zadnjih nastopih bahal, kako Slovenija napreduje in kako so vsi izgledi tako optimistični. Med vrsticami je bilo mogoče seveda razbrati, koliko in kako je za to zaslužna njegova vlada. Napovedal je tudi, da bo prihodnost še boljša in da bo za to prav on kot predsednik vlade storil vse, kar je v njegovi moči. Skratka, v ogledalu je gledal podobo močne, vitke in krepostne Slovenije in podobo “fit” predsednika vlade. Dorian Gray z Gregorčičeve v Ljubljani.

Optimistične številke

Slika Slovenije je na prvi pogled danes res dokaj optimistična. Na prvi pogled. Vse pomembnejše domače in mednarodne agencije so za lansko leto Ljubljani napovedale zelo dobro rast. Govorimo o slovenskem Uradu za makroekonomske zadeve (Umar), evropskem Eurostatu in o Mednarodnem denarnem skladu. Povsod smo lahko brali, da bo slovensko gospodarstvo raslo. Krepitev BDP sicer zdaleč ni primerljiva s številkami, ki smo jih bili vajeni v zadnjih letih pred finančno krizo, je pa za današnje razmere zelo dobra. Letos naj bi tako v Sloveniji zabeležili gospodarsko rast med 2 in 2,5 odstotka. Napovedi se za letošnje in naslednje leto znižujejo, a ostajajo vseeno še vedno na območju prepričljivega pozitivnega izkupička. V letu 2015 naj bi BDP zrasel za približno 1,5 odstotka, naslednje leto pa za nekaj več kot odstotek.

Na prvem mestu “zaslužnosti” za to rast najdemo seveda izvoz: v prvih enajstih mesecih lanskega leta je bil za 6,6 odstotkov višji kot v istem obdobju leta 2013. Visok izvoz naj bi si Slovenija lahko obetala tudi v prihodnjih letih (vir Umar), tudi v tem primeru naj bi bila rast nekje okoli 5 odstotkov. Vse pomembnejše trgovinske partnerice Slovenije naj bi kljub nizki gospodarski rasti v naslednjih letih ohranile rast uvoza (ocene Eurostat). Nemčija naj bi v letošnjem letu povečala uvoz za skoraj 5 odstotkov, naslednje leto pa že za 6,5 odstotkov. Italija naj bi se gibala med 3 in 3,5 odstotka, avstrijski uvoz naj bi se tudi povečal do skoraj 5 odstotkov. Vsak mednarodni in geopolitični pretres lahko močno razburka vode, a če bi se te napovedi uresničile, bi Slovenija lahko imela pred sabo dober razvojni potencial.

Ruska ruleta

Kriza rublja je seveda v tem kontekstu tudi pomemben faktor. Predvsem gre za to, da je Moskva za največje slovenske izvoznike (v prvi vrsti Krka in Gorenje) zelo pomemben trg. Zmanjšanje kupne moči ruskih partnerjev in devalvacija njihove valute prinašata slovenskim izvoznikom ožanje tržnih niš in izgubo konkurenčnosti. Pod črto, gre za manjše prihodke iz Moskve, kar bodo blagajne hudo občutile. Ta podjetja bodo morala vsaj srednjeročno najti drugačna izhodišča in nove poti: ruska kriza se bo najbrž poznala vsaj še letos in naslednje leto. Prevečkrat pa pozabljamo, da ima s čisto oportunističnega vidika ruska kriza za evropska podjetja tudi drugo stran medalje. Vzrok krize rublja je namreč padec cen nafte: zaradi nizkih cen sodčka, ki je padel pod 50 dolarjev, je rusko gospodarstvo, ki temelji na izvozu naftnih (in plinskih) derivatov, v hudem deficitu: prihodki v državne blagajne so precej manjši od predvidevanja. Zato je morala intervenirati država z ekspanzivno ekonomsko politiko. Posledica takega posega države v ekonomijo je bila zmanjšanje vrednosti rublja.

Izhodišče je vsekakor padec cene nafte: ta dejavnik je za Slovenijo v bližnji prihodnosti lahko odskočna deska za še dodatno izboljšanje izvoza: nižja cena energentov pomeni namreč manjše transportne stroške. Skratka, Slovenija bi lahko zaradi tega postala konkurenčnejša na drugih trgih: medtem ko se bo ruska niša nekoliko zožila, bi se lahko drugi trgi nekoliko “razširili”. Zaradi vseh teh dejavnikov je Umar za kratkoročno obdobje napovedal rast tudi v domači potrošnji: in to je druga bistvena točka za Slovenijo. Vzporedno z višjo domačo potrošnjo bi Slovenija po izračunih Umarja lahko obrnila negativno smer padanja zaposlenosti in celo lahko nekoliko povečala nivo povprečne plače v javnem in zasebnem sektorju. To pa so za zdaj samo ugibanja. In to je samo podoba večno mladega in brhkega Doriana Grayja. Na podstrešju pa se kljub vsemu še vedno “skriva” slika, ki se stara in postaja iz dneva v dan bolj grda in negledljiva.

Nepremagljivi javni primanjkljaj

Ja, tudi to je, čeprav vlada o tem ni spregovorila. Skratka, premier Cerar je v prejšnjih tednih rad orisal pozitivne plati, negativnih pa ni izpostavljal. Ali jih je bolj preprosto delno zamolčal in delno olepšal. Poglejmo na primer na predlog rebalansa za leto 2015, o katerem je malo pred Božičem spregovoril minister za finance Dušan Mramor. Tukaj v oči najbolj bode podatek o predvidenem javnem primanjkjljaju za letošnje leto.

Pred tem samo v kratko pojasnilo: Slovenija od leta 2009 presega dovoljeno mejo 3-odstotnega primanjkljaja. Negativno dinamiko bi morala Slovenija spremeniti do leta 2013, a ker ji to ni uspelo, je Evropa rok podaljšala do leta 2015. Primanjkljaj za leto 2014, ki uradno še ni znan, naj bi znašal približno 3,3 odstotke BDP. Njegova nominalna vrednost bo približno 1,2 milijarde evrov. No, in na tem mestu se vračamo k Mramorjevemu in Cerarjevemu rebalansu. Za naslednje leto sta namreč res napovedala javni primanjkljaj, ki bo zlezel pod mejo treh odstotkov (dosegel naj bi 2,8 odstotka), a njegova nominalna vrednost naj bi poskočila na 1,35 milijarde evrov. V absolutnih številkah bo torej primanjkljaj v letošnjem letu celo višji od tistega v lanskem.

Cerar in Mramor računata, da ju bo rešila prav visoka rast, ki bo znižala delež višjega nominalnega primanjkljaja. Povedano nekoliko drugače, vlada bi tako “požgala” potencial, ki ga prinaša rast za javne finance. Namesto da bi s pametno politiko pogajanj s socialnimi partnerji in ustreznejšo prerazporeditvijo sredstev uspela ohraniti nominalni primanjkljaj vsaj na ravni lanskega, ki je že itak visok, so na vladni strani igrali na karto: “Itak lahko še malo popustimo, ker nam rast BDP to omogoča”. Po liniji najmanjšega odpora.

Usodna slika s podstrešja

Pa ne samo to. Slovenija mora poravnati kar nekaj preteklih računov. Gre za t. i. enkratne izdatke. Tukaj sta dokapitalizaciji Banke Celje in Abanke, ki sta državo obremenili v prejšnjih mesecih (ocenjena vrednost 430 milijonov evrov). Tukaj je dalje cena likvidacije Probanke in Factor banke. Ob tem ne smemo pozabiti na povračilo, ki ga Slovenija dolguje varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke v Bosni in na Hrvaškem. Po poročanju Dnevnika naj bi sicer vlada vse to knjižila že v lanskoletni proračun. Kako bo to poračunala, ni znano, niti ni jasno, kako bo to poplačevanje vplivalo na javne finance v letu 2015, ko manevrskega prostora dejansko ni več. Se bo morala Slovenija spet zadolžiti? Kako se bo soočila z morebitnimi novimi enkratnimi izdatki, če bo pokurila blagodejne učinke rasti v celoti za “navadno delovanje”? Že prav, da se Cerar v javnosti kaže kot novi Dorian Gray, a kaj ko starajoča se in propadajoča slika na podstrešju vselej zahteva svoj visoki davek. Vedno.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Po mojem je glavni problem Cerarja, da ne sledi tistemu, kar je deklariral v besedah. Vprašanje je, kaj mu to brani, ali so zunanji vzroki, ali je izvor tudi v njem samem. Deluje precej šibko, mevžasto. Do neke mere me lahko demantira, če bo izpeljal privatizacijo, kar obljublja kljub močnim pozivom proti.

    Da gre za “podobo Doriana Graya” je pa močna in mogoče ta trenutek preveč močna oznaka. Prej bi jo pričakoval od udarne komunikologinje M.Sunčič, kot od navadno bolj zadržano razsodnega Černiča.

    Čudi me tudi to precenjevanje pomena ruskega trga za Slovenijo. Kot da bi bila Rusija naša najvitalnejša ekonomska partnerica v tržni menjavi. Šele peta ali šesta je, če se ne motim. Italija je po obsegu menjave daleč pred njo, mislim da tudi Hrvaška, pa nisem še slišal teh stalnih jeremijad ( kot okoli Rusije), kako da bo tamkajšnja kriza udarila po naši ekonomiji? Zakaj ti dvojni standardi? Sovjetofilija, rusofilija?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite