Nekaj dni nazaj sem v knjigi The living company avtorja Arija de Geusa prebral presenetljive ugotovitve o delovanju človeških možganov. Ugotovitve izhajajo iz dela švedskega nevroznanstvenika Davida Ingvarja. Rezultati raziskav kažejo, da možgani neprestano poskušajo osmisliti prihodnost. V vsakem trenutku življenja ustvarjamo akcijske načrte in programe za prihodnost. Pri tem izhajamo iz predvidevanja naslednjih trenutkov, ur, dni, let, … Odvija se stalen monolog v smislu: „Če bom še naprej gledal ta film, bom zamudil sestanek z Markom. Marko bo gotovo jezen. Zato je bolje, da ga že sedaj pokličem in mu povem, da bom zamudi. Če pa sedaj neham gledati TV, lahko pridem točno.“
Spomini prihodnosti
Možgani pa ne samo, da ustvarjajo te poti prihodnosti, ampak jih tudi shranjujejo. Tako imamo spomine prihodnosti, ki se neprestano oblikujejo in optimirajo in jih tudi stalno obiskujemo.
Nekaj zaznavamo kot pomembno, če se pomembno sklada s spomini, ki smo jih naredili ob zaznavanju prihodnosti.
Preveč informacij
V človeške možgane vodi toliko kanalov z velikim dotokom praktično naključnih informacij, da možgani večino teh informacij ignorirajo. Ingvarjeva hipoteza je, da naši spomini prihodnosti zagotavljajo podzavestni vodnik možganom, katere od prejetih informacij so pomembne. Če se prejeta informacija sklada z eno od alternativnih časovnih poti, potem je razumljena.
Kaj lahko iz tega potegnemo v turbolentnih časih v katerih živimo (pa ni mišljena le sedanja kriza, ampak nasploh obdobje hitrih sprememb)? Kaj pomeni to za managerje, politike in nenazadnje za vsakega izmed nas?
Če so posameznik, podjetje ali država oziroma voditelji le-teh v mislih in s premislekom prehodili neko možno pot v prihodnosti, potem bodo njihovi možgani prepoznali informacije, ki kažejo, da se bo ta prihodnost pričela uresničevati. To pa odpira precej možnosti ustreznega delovanja, da uresničujemo želeno prihodnost.
Scenariji prihodnosti
Takšnim možnim oziroma dovolj verjetnim potem prihodnosti pravimo scenarije prihodnosti. Scenariji so zgodbe o prihodnosti. Njihov namen pa je omogočiti boljše odločitve v sedanjosti.
Scenariji opisujejo možno prihodnost. Temeljijo na pomembnih dogodkih, glavnih igralcih in njihovih motivatorjih ter zakonitostih delovanja sveta. Odločevalcem pomagajo razmišljati o negotovih dejavnikih prihodnosti.
Takšen pogled v prihodnost omogoča celostno sedanje delovanje. Velikokrat je past podjetniškega razvoja ravno kratkoročna usmerjenost. Pogled za 20 let naprej pa ne more zanemariti ne dolgoročnih vplivov ne dolgoročnih koristi, to pa nedvomno vodi tudi v družbeno odgovorno ravnanje. In kar se mi zdi še bistveno: izdelava scenarijev nas odlepi od strogih kvantitativnih raziskav in odpre pogled v neznano. To pa je tudi vir navdiha.
Foto: Nature
