Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in obleci lepoto veličastva, ki je od Boga

0

Klemen Aleksandrijski (150–211), grški filozof, ki je po spreobrnjenju postal ravnatelj katehetske šole v Aleksandriji, je prvi uporabil izraz filokalija, ljubezen do lepega (philía ljubezen; kalón lep). Njegovo duhovno izkustvo je zelo podobno temu, kar nam na 2. adventno nedeljo govori prerok Baruh: Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in obleci lepoto veličastva, ki je od Boga. Tej lepoti veličastva, ki je Gospod sam, naj po besedah Janeza Krstnika pripravimo pot v puščavi svojih duš, zravnamo steze, da nas bo laže dosegel, vsaka dolina naj se napolni z njegovo navzočnostjo, vsaka gora in hrib med nami, ki zakrivata pogled nanj, naj se znižata, da bomo videli Njegovo odrešenje.

Lepote in dobrote poznamo več vrst in kakovosti, naša odločitev je, h kateri se bomo obrnili

Po duhovnem uvidu filozofa Plotina (205–270) vesolja ne moremo zares misliti, če nismo najprej začudeni nad njegovo lepoto in dobrostjo. V tem čudenju šele uvidimo, da je vesolje – torej vse, kar biva – dar, in šele tako se lahko odpravimo na duhovno pot iskanja njegovega brezdanjega Izvora in Darovalca. S filokalijo, z ljubeznijo do lepote, sta dejansko mišljeni lepota in dobrota Boga, enega in edinega, transcendentnega Počela in Cilja vseh bitij, ultimativne Resničnosti, ki žari v sublimni ustrojenosti svojega stvarstva, harmoniji narave in skrivnostih splošne ter osebne zgodovine. (prim. Gorazd Kocijančič, Predgovor k slovenski izdaji Filokalije, str. 9–19).

Ljubljana bo v teh dneh osvetljena, zadišalo bo po kuhanem vinu in mesninah. Nič ni narobe, če se s svojimi najbližjimi kak večer sprehodimo po mestu, a bodimo pozorni na razliko: lepota predbožične osvetlitve in privlačnost dobrot, ki se nam ponujajo, so drugega reda kot lepota in dobrota, o katerih govorita prerok Baruh in Janez Krstnik.

Baruh, ki v 2. stol. pr. Kr. naslavlja svoje rojake, govori zelo podobno kot Janez Krstnik: Naj se znižajo visoke gore in naj se napolnijo globeli, da postane dežela ravna, da bo Izrael varno hodil v Božjem veličastvu. Baruh in za njim Janez Krstnik izpovedujeta hrepenenje, da bi se Izrael obrnil proti vzhodu, ex oriente lux, se znova razveselil Boga, ki prihaja, da v duše vlije novo veselje, svetlobo, usmiljenje in pravičnost.

Tako kot starozavezni avtorji in Janez Krstnik se je tudi apostol Pavel zavedal, da mnogo ljudi stvarstvo uporablja, Stvarnika pa ne slavi

Oba, Baruh in Janez Krstnik, se zavedata, da bosta pri mnogih naletela na zaprta srca in na gluha ušesa. O teh, ki jim je hrepenenje po presežnem tuje, ker so do dna pogreznjeni v zgolj biološko in psihično življenje, v istem obdobju kot prerok Baruh piše tudi Knjiga modrosti (nastala 50–30 pr. Kr.):

Zares so prazni vsi, ki so po svoji naravi ljudje, a ne poznajo Boga in iz vidnih dobrin ne morejo spoznati njega, ki je: ne prepoznajo mojstra, čeprav opazujejo njegova dela, ampak imajo za bogove ali ogenj ali vetrič ali kroženje zvezd. Če jih že tako prevzame njihova lepota, da jih imajo za bogove, naj spoznajo, koliko lepši je njihov Gospodar; ustvaril jih je sam začetnik lepote. Če so namreč zmogli vedeti toliko, da lahko ugibajo o večnosti, kako da še hitreje ne odkrijejo Gospodarja vsega tega (prim. Modr 13,1–9).

Mogoče je prav to razmišljanje Baruha, Knjige modrosti in Janeza Krstnika napeljalo tudi sv. Pavla, da se je v Pismu Rimljanom spraševal, zakaj se človek, ki opazuje veličino stvarstva, ustavi na pol poti, zgolj pri uporabi in izrabljanju tega, kar v naravi občuduje, namesto da bi šel do konca in slavil stvarnika lepote. Pavla sta slepota in zakrknjenost ljudi boleli, morda celo jezili, zato je bil v Pismu Rimljanom dokaj oster:

Od stvarjenja sveta je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili in se mu zahvaljevali, marveč so ostali v svojih mislih prazni in nesramno srce jim je otemnelo (prim. Rim 1,20–21).

Filokalija, antologija vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, je začela izhajati tudi v slovenščini

Filokalija je nekakšen cvetober, antologija, zbirka najodličnejših besedil, prava knjižnica izbranih vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, ki so v grščini nastajali od 4. do 15. stoletja. V slovenščini bo Filokalija izšla v štirih obsežnih knjigah. Lani, z letnico 2020, je pri založbi KUD Logos izšel prvi zvezek, ki obsega 525 strani. Gorazd Kocijančič, filozof, pesnik, esejist ter prevajalec in glavni koordinator tega epohalnega projekta, ki ga bomo končno v celoti dobili tudi Slovenci, je v predgovoru zapisal:

Po krščanski izkušnji Bog – po učlovečenju svojega Logosa v Jezusu iz Nazareta in njegovi odrešenjski smrti in vstajenju ter binkoštni samopodaritvi verujočim v svojem Duhu – z absolutno suverenostjo premaguje in eshatološko osmišlja tudi tragične razsežnosti življenja: greh, bolečino in smrt. Da pa bi ta skrivnostna Božja očitnost postala naša intimna gotovost, moramo najprej svoje srce in svoj um očistiti. Knjiga z naslovom Filokalija nam kaže, kako.

Filokalijo sta uredila Nikodem Svetogorec in Makarij, škof Korinta, ter jo objavila jeseni 1782. Nikodem Svetogorec ali Hagiorit je bil menih na hribovitem grškem polotoku Atosu, Sveti gori, v meniški republiki, ki je še danes upravno ločena od grške države. Nikodem v svojem predgovoru pravi, da je Filokalija zakladnica treznoumja, sredstvo za zaščito uma, mistična šola umne molitve, izjemni zasnutek dejavnega (asketskega) življenja, neblodljivo vodstvo motrenja (theoría), raj očakov, zlata veriga kreposti, zgoščeno nagovarjanje Jezusa, trobenta, ki znova prikliče milost.

Moderna doba se predaja iluziji, da je mogoče polno in smiselno živeti brez Stvarnika

Po padcu v raju smo ljudje vedno v skušnjavi, da bi svet razlagali brez Stvarnika, se predajali iluziji, da lahko polno in smiselno živimo brez milosti, zgolj iz sebe in iz svojih omejenih potencialov, in se v svetu zasidrali, kot da nas večnost ne zanima. Moderna doba je izganjanje Boga iz sveta, iz človeške zavesti in srca nekako institucionalizirala. Vsakovrstno zamegljevanje pogleda na Boga so nekoč preroki vedno znova nevtralizirali in Boga vračali v središče življenja Božjega ljudstva in vsakega posameznika. Danes je prav obratno: vsakogar, ki opozarja, da bomo zaradi izgona Boga uničili svet, naravo, družinsko in zakonsko življenje, javnost, kultura ter šolski in terapevtski sistemi odrinejo prek roba vidnega, ga osmešijo in njegove duhovne avtoritete relativizirajo.

Francoska Enciklopedija uveljavlja mišljenje, da za Boga ni več mesta med nami, njej nasproti pa je približno hkrati nastala Filokalija

Ta prelom, po katerem naj bi za Boga ne bilo več mesta med nami, se je razmahnil že v času razsvetljenstva, ki je dobilo poln izraz v francoski Enciklopediji. Ustanovili so jo francoski filozofi (Voltaire, Rousseau, Diderot in številni drugi), ki so pri njej sodelovali kot uredniki, avtorji in izdajatelji. V obdobju 1751–1780 je izšlo 35 zvezkov z več kot tisoč gesli. Nasproti temu zahodnemu mišljenju, ki je postalo vse bolj odtujeno krščanski veri, sta Nikodem in Makarij postavila povsem drugačno enciklopedijo, ki je bralcem predstavila skozi stoletja preizkušeno vednost o molitvenem in duhovnem življenju ter o njegovih teoloških, ontoloških, antropoloških in asketskih predpostavkah. To alternativno zaokroženo vednost lahko razumemo kot izraz pravoslavne duhovne obnove v zadnjih desetletjih 18. stoletja.

Čeprav Filokalija izhaja iz vzhodne – pravoslavne Cerkve, je za nas katoličane v celoti sprejemljiva, ker se v ničemer ne oddaljuje od temeljev katoliške teologije in duhovnosti (prim. prav tam). Pri tem pa je posebej pomembno poudariti dejstvo, da v teh svetih besedilih ni nobenih sledov polemike med Cerkvami. Prav iz branja Filokalije bi se lahko vsi učili, da onstran družbenih antagonizmov obstaja še bistveno pomembnejši in resničnejši svet Duha in milosti, Kristusova bližina, ki nas napolnjuje do te mere, da zbledi potreba po prestižu in kakršnem koli izkazovanju premoči.

Nasproti si torej stojita dve enciklopediji, dejansko pa modrost dveh usmeritev. Francoska Enciklopedija želi vse znanje prikazati v duhu razsvetljenstva, Filokalija vse človeško znanje spoštuje, vendar ga vrednoti s perspektive Božje modrosti. Če je pri francoski Enciklopediji človek merilo vsega, pri Filokaliji Božja lepota intonira vse, kar vemo in po čemer hrepenimo. Zelo nazorno je ta dva pola modrosti soočil sv. Pavel v Prvem pismu Korinčanom, kjer pravi: Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. To je torej naš advent – pričakovanje, da se nam bo Logos, večna Beseda, v svoji lepoti in modrosti razodela v betlehemskem Detetu.