Žižek, kulski filozof in miselni avtomat

1
25

Kaj imata skupnega avgustovska ženska lajfstajl revija Marie Claire (italijanska izdaja) in julijski Spiegel? Kdo je dovolj intelektualno relevanten, da mu je Spiegel namenil skoraj štiri strani in hkrati dovolj trendovski, da ga morajo poznati tudi bralke (in morebitni bralci) Marie Claire, v kateri smo pred tem od Slovencev opazili le Janeza Drnovška z znamenitim venčkom na glavi? Ako vam počitnice in dopusti niso povsem polenili možganov, potem odgovor že glasno odmeva v vaših mislih. Slavoj Žižek, kakopak. (Vir: Razgledi.net)

/…. /

Sicer pa je Žižek zadnji mesec polnil strani malone vseh večjih časnikov. Če ga že niso omenjali zaradi izida nove knjige Living in the End Times, pa so ga zaradi predavanja na berlinskem kongresu o ideji komunizma, na katerem se je zbralo približno tisoč poslušalcev, predvsem mlajših od trideset let. Novinar Spiegla jih je označil za predstavnike vseh vrst levičarskih subkultur, med katerimi so se nekateri oblekli kot Brecht, spet drugi kot Sartre, veliko pa jih je bilo videti, kot bi se ravnokar vrnili s popotovanja po jugovzhodni Aziji in bodo vsak čas začeli žonglirati z gorečimi kiji.

Kar je v pogovoru za Spiegel, ki je potekal na predvečer kongresa v Žižkovem ljubljanskem stanovanju, še bolj zabavno od nadzabavnega pogovora, so tri Žižkove fotografije, posnete prav za ta članek. Na prvi Žižek v položaju misleca sedi na straniščni školjki (podpis k fotografiji pa je Žižkov stavek: »Vem, da me imajo ljudje prepogosto za idiota, ampak nisem nor.«), na drugi leži v postelji, nad katero visi Stalinov portret (novinarju je že ob začetku pogovora ponudil, da sliko sname, če ga moti), z nočne omarice pa ga opazuje Stalinov doprsni kip, na tretji fotografiji pa Žižek s predavateljsko gestikulacijo stoji v kopalni kadi.

/ … /

Vtis je, da pred tujimi mediji tudi ne nastopa tako vase zaverovano kot pred našimi – vedno znova jim ponudi kanec osebne travme, ki ga dela človeškega. Novinarki britanskega Telegrapha je denimo zaupal, da nikoli ni gledal filmov, v katerih je nastopal.

»Pogled na samega sebe je preveč travmatičen. Kadar se vidim, me najprej prešine vprašanje: Ali bi mi ženska dovolila, da peljem njeno hčer v kino? Pri bogu! Seveda ne! Nočem imeti opravka s samim sabo. Nočem obstajati. Hočem samo razmišljati.«

/ … /

Sicer pa Žižku provokacije z Leninom in Stalinom niso dovolj, vključil je tudi Hitlerja. In vsa ta grozljiva imena zgodovine dvajsetega stoletja

»padajo kot pisane črepinje v kalejdoskopu in ustvarjajo ljubek vzorec. Saj s tem ni nič narobe, dokler gre le za teorije; teorija je utopična igra, v kateri vsakdo lahko zmaga … Zelo seksi je v pisano igro vpeljati tudi Lenina … A teoretik se je v svojem seksi potencialu precenil, ko je napisal: Hitler ni bil dovolj radikalen. V nemški izdaji njegovega dela je ta stavek manjkal.«

Ko je Žižka novinar FAZ vprašal, če s to izjavo ni morda samo provociral, je Žižek stavek brezpogojno radikaliziral.

Morda je bila to Žižkova največja marketinška napaka v karieri. Kajti Nemec stoično prenese pljuvanje, znoj, ekscentričnost in nedoslednost. Celo obujanje ideje komunizma prenese. A pri redefiniciji Hitlerjeve radikalnosti se zabavnost konča. Še dobro, da Žižku ostajata do zvezd ljubeče angleško govoreče tržišče ter rodna gruda, kjer si lahko dovoli reči karkoli.

1 komentar

  1. Huh..zanimivo, tega pa nisem vedela.
    Njegova bivša žena je Renata Salecl, ko sem ravno zasledila tudi članek o njej.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite