Slavni slovenski zdravniki, 1. del

0
483

Marcus Antonius Plenciz – predhodnik Louisa Pasteurja

Dr. Marcusa Antoniusa Plenciza običajno opisujejo kot Avstrijca, kar je bila usoda številnih uspešnih Slovencev, ki so živeli pod avstrijsko oblastjo. Rodil se je leta 1705 v Solkanu slovenskim staršem Sebastianu oziroma Boštjanu Plenčiču in Ani, rojeni Krivic. Solkanski župnik Jakob Lampretič ga je krstil v navzočnosti botrov Andreja Černiča in njegove žene Marie, rojene Bratuž. Bil je slovenskega rodu in njegov materni jezik je bila slovenščina. Študiral je v Gorici, Padovi in na Dunaju, kjer je leta 1734 doktoriral iz medicine. Nato je delal kot zdravnik in na Dunaju opravljal raziskovalno delo vse do smrti leta 1786.

Dr. Plenčič, bolj znan kot Plenciz, je bil eden prvih zdravnikov znanstvenikov, ki so spodbujali »teorijo mikrobov« pri boleznih. Nanj sta me prijazno opozorila sorojaka, ugledna zgodovinarja iz Gorice Branko in Ivan Marušič, ki sta se pozneje preselila v Solkan. Napisala sta pomemben članek z naslovom »Solkanski rojak Anton Plenčič«, ki je leta 1967 izšel v reviji Goriška srečanja (str. 1–27). Inženir Lado Kham, Slavko Tarman, dr. Andrew Moritsch in dr. Rudolf Čuješ so mi pozneje pomagali zbirati dodatno gradivo. Veliko ga je v zadnjem času mogoče najti tudi na spletu.

Prvi članek o Plencizu sem januarja 1975 objavil v biltenu Slovenskega raziskovalnega središča. Sledilo mu je nekaj poudarkov v knjigi Slovenian Heritage (Slovenska dediščina, 1981, str. 231–233).

Hipoteza seminis animalis

V spletnem članku Prelomnice v biologiji beremo: »Plenciz v delu Opera Medico-Physica trdi, da nalezljive bolezni povzročajo neštete animalkule (nevidni drobceni organizmi), ki se prenašajo po zraku ali s stikom. Različne vrste povzročajo različne bolezni. Po besedah profesorja C. A. Winslowa »je bil v 18. stoletju glavni zagovornik teorije nalezljivosti Marcus Anton von Plenciz, ki je v knjigi Opera Medico-Physica objavil esej o nalezljivih boleznih in še dva druga – o črnih kozah in škrlatinki –, v katerih je izvrstno predstavil pojem biološkega vzroka nalezljivih bolezni« (The Conquest of Epidemic Disease (Obvladovanje nalezljivih bolezni), Princeton Univeristy Press, 1944, str. 291).

Dr. Plenciz je leta 1764 objavil tudi krajše delo z naslovom Disertatio Physico Economica. Delo, ki mu je prineslo slavo že v času življenja, pa je bilo Tractatus de Scarlatina (Razprava o škrlatinki). Do leta 1780 je izšlo v štirih izdajah.

Čeprav se je večini sodobnikov njegova slavna hipoteza seminis animalis – o mikrobih, ki povzročajo bolezni in se razmnožujejo – zdela neumna, se je Plenciz uveljavil kot vodilna avtoriteta glede škrlatinke. Leta 1764 ga je Marija Terezija povzdignila v plemiča, leta 1766 pa je dobil visoko priznanje »nobiltà patrizia«, ki mu nekateri avtorji pripisujejo italijanski izvor. Več virov navaja tudi letnico 1770 in Marijo Terezijo. Njegovo resnično veličino so na splošno prepoznali šele sto let pozneje, ko je Louis Pasteur s poskusi potrdil pravilnost trditev slovenskega zdravnika in znanstvenika dr. Marka Plenčiča, znanega tudi kot dr. Marcusa Antoniusa von Plenciza, pionirja silno pomembne sodobne bakteriologije. Njegov sin, dr. Joseph von Plenciz (1751–1785), je bil profesor medicine na praški univerzi in ugleden avtor, znan po svojih dosežkih.

Na spletni strani Primorci.si najdemo zgoščeno poročilo o slavnem rojaku: »Delo Marka Plenčiča velja za mejnik v razvoju medicinske vede, predvsem mikrobiologije. … V Solkanu so leta 1997 na hiši, ki stoji na mestu, kjer je verjetno stala Plenčičeva rojstna hiša, odkrili spominsko ploščo Marku Plenčiču in po njem imenovali trg okrog cerkve.«

Prijava

Za komentiranje se prijavite