Slava Bogu – naš cilj in smisel

molitevV prvi številki Svobodne Slovenije leta 1964 je dr. Miha Krek iz Združenih držav med drugim takole nagovoril rojake v Buenos Airesu:

»Umor bližnjega in upor proti Bogu sta znamenji tega, v zlu tako velikega časa. Oznanjenje odrešenja pa enako toplo, milo in ljubeznivo, pa tudi brezpogojno in nepremakljivo kliče in vabi 1963 let: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.

Mi, ki nam božična skrivnost ni pravljica, ampak resnica in božično oznanilo, vodilo in postava, imamo v Jezusu – bratu vso vero, vse upanje, vso ljubezen.

[…]

Slava Bogu mora biti cilj in smisel, sicer ni dobre volje, ne miru.

18 let je ta resnica izobčena iz javne družbe v naši domovini. To je naša neposredna skupna bolečina v tem hudem času. Iz nje se rode vse druge. Ta bolečina danes ni manjša, kot je bila na začetku. Pred 18 leti so deset tisoči umirali v svoji krvi, ker so se uprli nasilju. Danes sto tisočem nasilje preprečuje duhovno spoznanje, da žive brez vere v Boga in sočloveka. Takrat je nasilje lomilo hrbtenico svobodne družbe, danes se nasilje vzdržuje nad zasužnjenim našim narodom. Kaj je večja nesreča?«

Tako dr. Krek pred petdesetimi leti. Pa bi lahko isto napisal tudi danes. Obe znamenji – umor bližnjega (v bolj prefinjeni in skriti obliki) in upor proti Bogu sta danes bolj kot kdaj koli prej razpaseni v vseh porah slovenske družbe in zahodne civilizacije. Božična skrivnost je postala pravljica, v katero odrasli ljudje pač ne verjamemo, resnic pa imamo kar naenkrat veliko, vsak ima svojo pravzaprav. Formalno režimskega nasilja sicer ni več, a še huje, imamo neformalnega, ki se mu je na neki način še težje upirati. Zdaj smo sicer svobodni, da se mu postavimo po robu, a toliko let suženjstva, kot ga imenuje Krek, je doseglo učinek Platonove votline.

Dr. Miha Krek se je pred smrtjo ali suženjstvom – tako kot Jezusova družinica, ki se je morala pred Herodom umakniti v Egipt – raje odločil za pregnanstvo. Ali z besedami iz zadnjega romana Zorka Simčiča: »J’ai choisi l’exil pour pouvoir dire la vérité.« (Izbral sem pregnanstvo, da bi lahko povedal resnico.)

Ko poslušam govore ali berem besede rojakov v Sloveniji ali po raznih državah po svetu, se res zdi, da je bila emigracija za ohranitev treznega razuma nujno potrebna. Medtem ko v Sloveniji le nekaj svetlih izjem štrli iz meglenega povprečja, v tujini le nekaj negativnih izjem štrli iz sicer vsesplošne zdrave pameti. Če pogledamo samo zgornji navedek, je očitno, da Krek, ki je bil sicer politik visokega kova, ni živel dveh svetov – božične skrivnosti in družbenopolitične realnosti. To je bil zanj en, isti svet. Ne da bi se moral učiti teorije krščanske demokracije, je že po občutku znal presojati stvarnost in božično skrivnost živeti v svojem političnem poslanstvu. Ta globok uvid v realnost in sposobnost zdrave presoje sta nekaj, kar smo v Sloveniji hote ali nehote izgubili.

Je pa res, da tujina sama po sebi še zdaleč ni zagotovilo, da bomo živeli svoje poslanstvo tako, kot ga razume Krek. Dajati »slavo Bogu« kot cilj in smisel življenja danes v izseljenstvu ni prav veliko lažje kot v Sloveniji. Okoliščine niti niso bistvene, saj vedno lahko najdemo izgovore. Gre namreč za odločitev posameznika in naroda kot celote, odločitev za boj proti slabemu, in to tako v vsakdanjih malih rečeh kot proti močnim, organiziranim silam. Je odločitev, ki ne more biti polovičarska, ne sme biti odvisna od razmer, ampak popolna in brezkompromisna.

Še posebej za Slovence, ki bi se sicer že davno utopili med drugimi narodi, je bila zvestoba Bogu vedno največja moč. Zato vsem, dragi rojaki, voščim z besedami dr. Mihe Kreka:

»Naj ne mine dan, da ne bi storil vsak kaj dobrega za obnovo srečnega svobodnega življenja Slovencev. O, da bi bili po letošnjem češčenju Božjega Deteta v novem letu vsi polni zadoščenja, da smo, čeprav še tako majčkeno, pa vsaj v glavnem stanovitno orodje v Njegovih rokah!«

Foto: bratje kapucini