Sladkost in grenkoba slovenskega Pyeongchanga

1
452
Žan Košir in Jakov Fak, bronasto-srebrni dvojec slovenske olimpijske reprezentance 2018. Foto: Stanko Gruden, STA
Žan Košir in Jakov Fak, bronasto-srebrni dvojec slovenske olimpijske reprezentance 2018. Foto: Stanko Gruden, STA

Končale so se 23. zimske olimpijske igre v južnokorejskem Pyeongchangu, kjer je Slovenijo zastopalo 71 športnikov in športnic. Srebrna medalja v biatlonu in bronasta v deskanju je velik uspeh za slovenski šport, priča pa smo bili tudi ostalim izjemnim rezultatom in odmevnim zmagam. Ali so slovenski športniki izpolnili pričakovanja je zelo kompleksno vprašanje, odvisno s katerega vidika nanj odgovarjamo. Lahko pa samo poskušamo razumeti, kako je biti eden izmed športnikov v celotnem športnem in medijskem cirkusu.

Vsak športnik, odvisno od discipline, v prvi vrsti tekmuje zase oz. za ekipo, saj ga izbrani šport vodi k nekemu cilju in uresničenju. Poleg tega športniki tudi zastopajo svojo državo in so najboljši predstavniki neke panoge oz. discipline. Športniki so vajeni tekmovalnega odra in soja žarometov, pri čemer je olimpijska predstava nekaj posebnega, kar se odraža tudi v njihovih pričakovanjih in željah, kakor tudi v pričakovanjih stroke, medijev in javnosti.

V medijih se je govorilo o neponovljivosti osmih odličij iz Sočija izpred štirih let, ki je morda ustvaril nek vakuum oz. svojevrsten pritisk na tokratno selekcijo, vsaj takšen občutek so puščali odzivi v medijih. Vendar so bila odličja v Sočiju nagrada za do takrat opravljene treninge in samo olimpijsko tekmovanje, ne pa merilo za južnokorejske igre. Priznanje, kakršnokoli že v življenju, se namreč vedno dodeli za dosežene rezultate, ne pa za tiste, ki bi jih naj še dosegli.

Ne gre le za olimpijske igre, šport je nasploh ciklična stvar, saj so športniki vedno vpeti v cikle sezon in prvenstev. In vsak tak cikel prinese končni preizkus in določene rezultate, ki prej ali slej ne bodo v skladu z željami in pričakovanji športnikov. Praktično vsak športnik zelo dobro ve, kaj so vzponi in padci. Če ne prej, ko telo ne zmore več vrhunskih rezultatov. Mediji, javnost in stroka opravljajo sicer svoj posel, vendar v mejah »okusnega«. Ne zdi se namreč potrebno, da »slabše« izide in neizpolnjena pričakovanja samo še potencirajo na neprimeren način. Ali ni dovolj, da športniki to stisko neuspeha in razočaranja doživljajo že sami?

S svojimi dosežki so športniki vzorniki, ljubljenci in medijske osebnosti, ki so nenehno izpostavljeni. Kaj vse ljudje usmerjajo v športnike, celo moč, da povežejo narod ob največjih naslovih. Ljudje jih gledajo in občudujejo, jim želijo najboljše, navijajo za njih, pa vendar jih tudi ocenjujejo in kritizirajo ter sproščajo svoja negativna občutja pred malimi ekrani. Kot da ne bi bili športniki zares pomembni. In na nek način tudi niso, saj na koncu delajo ti zunanji akterji bolj ali manj skupne bilance in statistike uspešnosti slovenskega športa oz. posameznih športnikov.

Ne vemo še, kako se bodo igre v Južni Koreji zapisale v anale slovenskega športa. Za športnike to niti ni tako pomembno, saj je to kolektivna stvar, medtem ko gredo športniki svojo pot. Vsak športnik edini zares ve, kaj zanj pomenijo vzponi in padci. Padci in neuspehi zagotovo prinesejo tudi razočaranje, jezo, bolečino in žalost. Če imajo pri tem oporo in razumevanje najbližjih, gredo naprej toliko lažje, ne glede na godrnjanje medijev in kritikov.

Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje

1 komentar

  1. Če nič drugega, samo izvedeli, da tudi za hokejista moraš biti astmatik. In pa da najuspešnejši Norvežani ničesar ne prepuščajo naključju, organizirano in pod nadzorom so pripeljali s seboj 600 razpršil Berudual. To je zdravilo astmatikov, če še ne veste.

    Tako da ja, letošnje zimske olimpijske igre so bile kar uspešne!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite