Bolj ko premišljujem o vnovičnem strunjanskem “umetnikovem” podvigu, bolj se mi zdi, da se človek zažiganja križa loti iz enega samega razloga. Ker mu križ sam in tisto, kar simbolizira, predstavlja problem. In ker obojega enostavno ne prenese. Vse leporečenje o ekstatičnih občutkih ob takšnem prizoru je sprenevedanje, ki vžge ali ne.
Vendar neokusni performans sam ni jedro težave. Je pač podvig skrajneža (ali dveh skrajnežev) z enega od družbenih robov. Ne gre se slepiti, da v belem svetu ni obilice takih skrajnežev in njihovih somišljenikov, ki jim vsako omenjanje krščanstva povzroči neznosno bolečino. Toda vsem ostalim v družbi, naj bodo do krščanske dediščine še tako kritični, je jasno, kam spadajo njihove javne terapije.
V srcu težave
V Sloveniji konsenza o nekaterih osnovnih normah ni. Dovolj nespodobno bi bilo že, ko se predsednik republike kot nosilec najvišje simbolne avtoritete sploh ne bi oglasil. A žal je ravno njegov zapozneli odziv, na katerega smo čakali skoraj teden dni, razgalil globino težave. Predsednik se je v slogu skoraj vsega, kar je modrega iztuhtal v slabih petih letih svojega mandata, ponovno požvižgal na splošna, za vse zavezujoča načela. Pred očmi je imel samo razmeroma ozek krog svojih najzvestejših podpornikov. In ker se dobro zaveda, da imajo ti (morda celo on sam) z vsem krščanskim v javnem prostoru verjetno bistveno večje težave kot Dean Verzel, je v ospredje namesto žrtev žalitve postavil storilca, dozdevnega »umetnika« in njegovo pravico do žaljenja drugače mislečih. Če bi njegovo izjavo primerjali s tistim, kar je povedal takrat, ko je sovražni govor prizadel »njegove«, in na kar se med vrsticami sklicuje, bi bila slika še poraznejša.
Nič čudnega ni, če je tak vzorec, ki ga predsednik republike že ves čas razširja kot nekak apostol, preskočil v vse pore družbe. In da se Slovenci praviloma vedejo kot Herod Agripa iz Apostolskih del, ki mu je bilo glavno vodilo pri načrtovanju njegovih dejanj »tisto, kar je Judom všeč«. Se reče, tisto, kar ustreza najožjemu krogu somišljenikov.
Vzgoja za neodgovornost
Dokler bodo »umetniki« sežigali križe in nekristjanom ne bo prišlo na misel, da bi podvomili v smiselnost takšnega početja (za zdaj je častna izjema piranski župan), se bo tudi kristjanom na Slovenskem zdelo, da niso zavezani nobenemu obče veljavnemu pravilu, marveč le tistemu, kar je všeč »našim«. Sam se ne spomnim, da bi kdo iz katoliškega main streama podvomil v smiselnost povabila nekemu razvpitemu gostu prejšnji mesec, čeprav bi se (po mojem celo upravičeno) kak sodržavljan in morda celo kak kristjan zaradi njega lahko čutil prizadetega. In škofom se v takšnem okolju zadnje čase pogosto zdi, da javnosti ne dolgujejo jasnih besed, saj ta kot celota pač ni tista, ki bi se je čutili zavezani.
Strunjanski dogodek je z nekaterimi drugimi v preteklem mesecu tako (spet) razkril v družbeno tkivo zažrto dolga desetletja trajajočo vzgojo za neodgovornost, v okviru katere je bilo treba upoštevati le »svoje«, ne vseh. Zato je spravno dejanje v Strunjanu nedvomno korak v pravo smer. Še bolj pravo pa bo, ko se bo kdo pripravljen spravljati za lastne napake, ne le za napake drugih.
Foto: Kam
Pripis: kolumna je objavljena tudi v Slovenskem času, prilogi Družine
