Slaba vzgoja po predsednikovo

9

Bolj ko premišljujem o vnovičnem strunjanskem “umetnikovem” podvigu, bolj se mi zdi, da se človek zažiganja križa loti iz enega samega razloga. Ker mu križ sam in tisto, kar simbolizira, predstavlja problem. In ker obojega enostavno ne prenese. Vse leporečenje o ekstatičnih občutkih ob takšnem prizoru je sprenevedanje, ki vžge ali ne.

Vendar neokusni performans sam ni jedro težave. Je pač podvig skrajneža (ali dveh skrajnežev) z enega od družbenih robov. Ne gre se slepiti, da v belem svetu ni obilice takih skrajnežev in njihovih somišljenikov, ki jim vsako omenjanje krščanstva povzroči neznosno bolečino. Toda vsem ostalim v družbi, naj bodo do krščanske dediščine še tako kritični, je jasno, kam spadajo njihove javne terapije.

V srcu težave

V Sloveniji konsenza o nekaterih osnovnih normah ni. Dovolj nespodobno bi bilo že, ko se predsednik republike kot nosilec najvišje simbolne avtoritete sploh ne bi oglasil. A žal je ravno njegov zapozneli odziv, na katerega smo čakali skoraj teden dni, razgalil globino težave. Predsednik se je v slogu skoraj vsega, kar je modrega iztuhtal v slabih petih letih svojega mandata, ponovno požvižgal na splošna, za vse zavezujoča načela. Pred očmi je imel samo razmeroma ozek krog svojih najzvestejših podpornikov. In ker se dobro zaveda, da imajo ti (morda celo on sam) z vsem krščanskim v javnem prostoru verjetno bistveno večje težave kot Dean Verzel, je v ospredje namesto žrtev žalitve postavil storilca, dozdevnega »umetnika« in njegovo pravico do žaljenja drugače mislečih. Če bi njegovo izjavo primerjali s tistim, kar je povedal takrat, ko je sovražni govor prizadel »njegove«, in na kar se med vrsticami sklicuje, bi bila slika še poraznejša.

Nič čudnega ni, če je tak vzorec, ki ga predsednik republike že ves čas razširja kot nekak apostol, preskočil v vse pore družbe. In da se Slovenci praviloma vedejo kot Herod Agripa iz Apostolskih del, ki mu je bilo glavno vodilo pri načrtovanju njegovih dejanj »tisto, kar je Judom všeč«. Se reče, tisto, kar ustreza najožjemu krogu somišljenikov.

Vzgoja za neodgovornost

Dokler bodo »umetniki« sežigali križe in nekristjanom ne bo prišlo na misel, da bi podvomili v smiselnost takšnega početja (za zdaj je častna izjema piranski župan), se bo tudi kristjanom na Slovenskem zdelo, da niso zavezani nobenemu obče veljavnemu pravilu, marveč le tistemu, kar je všeč »našim«. Sam se ne spomnim, da bi kdo iz katoliškega main streama podvomil v smiselnost povabila nekemu razvpitemu gostu prejšnji mesec, čeprav bi se (po mojem celo upravičeno) kak sodržavljan in morda celo kak kristjan zaradi njega lahko čutil prizadetega. In  škofom se v takšnem okolju  zadnje čase pogosto zdi, da javnosti ne dolgujejo jasnih besed, saj ta kot celota pač ni tista, ki bi se je čutili zavezani.

Strunjanski dogodek je z nekaterimi drugimi v preteklem mesecu tako (spet) razkril v družbeno tkivo zažrto dolga desetletja trajajočo vzgojo za neodgovornost, v okviru katere je bilo treba upoštevati le »svoje«, ne  vseh. Zato je spravno dejanje v Strunjanu nedvomno korak v pravo smer. Še bolj pravo pa bo, ko se bo kdo pripravljen spravljati za lastne napake, ne le za napake drugih.

Foto: Kam

Pripis: kolumna je objavljena tudi v Slovenskem času, prilogi Družine

9 KOMENTARJI

  1. Medsebojno spostovanje in sprejemanje je osnova sozitja nekega naroda. Toleriranje tovrstnih “umetniskih” dosezkov, ki zalijo custva mnogih, pomeni prosto pot za ostale, se bolj “vrhunske umetniske mojstrovine”. Nas predsednik, ki naj bi bil moralna avtoriteta druzbe, tega preprosto ne razume oz. noce razumeti, zato ga odlocno spravimo tja, kjer ne bo vec delal skode, t.j. na smetisce zgodovine!

  2. ČE BI SE kaj podobnega ” umetnik ” spomnil in žalil MUSLIMANE , bi gorela vsa naša veleposlaništva in konzularna predstavništva po svetu !

  3. Kot sem ob priliki že dejal, naj nekdo zavije skropucalo od spomenika v Dražgošah v partijske in državne zastave rajnke Jugoslavije in ga zažge.

    Radoveden sem napreč, kako bo njegova visokost gospod predsednik uživala ob tem umetniškem neponovljivem dejanju.

  4. Karkoli se pametnemu in razumnemu in civiliziranemu zapiše, se lahko, če misli, da ga bo kak norec razumel, kar pod nosom obriše. (še posebno, če ima možgane vkalupljene po AVNOJ-sko. Pri teh ljudeh zastonj iščeš vsaj merico intelektualne poštenosti. Dovolj o njih. Bolj koristno se mi zdi pometanje pred lastnim pragom. Če nas preganjajo na način, ko nam v resnici nimajo kaj hujšega očitati; blagor nam. Lahko del trpljenja darujemo zanje. Morda bodo preko naše zvestobe nekoč uzrli lepoto resnice, po kateri v resnici tudi onii hrepenijo. Nemir v srcu in nerazumna napadalnost proti drugačnemu je vedno znamenje, da človek še ni prišel do notranjega vira resnice, miru, zrelosti za spravo s seboj in z drugimi.
    Zato sem prepričan, da ima v naši družbi krščanstvo izjemno pozicijo in tudi priložnost, da pozitivno preseneti. Je namreč edina vera pod soncem, ki daje človeštvu zdrave temelje za spravo. Odpuščanje brez vsake misli na maščevanje je učil samo en učitelj na zemlji, Jezus iz Nazareta. Odločiti se zanj ali proti njemu, je svobodna izbira vsakega posameznika in tudi njegova usoda.
    o požigu križa in ostalih zločinih ni kaj komentirati. Barbarstvo je pač barbarstvo in kdor ga zagovaarja, ni daleč od njega oz. nase prevzema odgovornost zanj.
    Poznamo rek: Povej mi , kaj bereš in povem ti, kdo si.
    Še bolj, mislim da drži: Povej mi, kaj zagovarjaš in povem ti kdo si. Tovariš, spoznaj bruno, ki ga nosiš v svojem očesu, da boš v očesu svojega bližnjega lažje izpulil njegov resnični iver.

  5. S takšnimi ‘performansi’ oz. poskusi ‘simbolnega samomora’ ti samozvani kulturniki idejno navdahnjeni iz praznega Žižkovega Lacanizma, poskušajo ‘osvoboditi’ (beri: spreobrniti) slovensko ljudstvo. Nenazadnje poznamo že več takšnih in podobnih primerov (npr. Marija s podgano, utišanje zvonov, smibolna desekralizacija cerkve…). Kako uspešni so, je vprašanje, na katerega ni mogoče empirično odgovoriti. Gre pa za kulturnike, nihiliste v žlahtnem pomenu besede: za kar se zavzemajo je Nič. A za Ničem se lahko poganjajo le z simbolno močjo tega, kar Je. In krščanstvo kot ‘travma’ v idu, ki ga želijo očistiti, je za to odlično…

    O ‘našem’ predsedniku pa le to: v njegovem slogu si je spet po ‘Pilatovsko’ umil roke.

  6. Od čečkanja po zidovih mestnih hiš pa do zažiganja verskega simbola v Strunjanu je zelo kratka pot /malo pameti/. Prvo imenovani barabiji se bolj imenitno in strokovno slišano reče grafit, druga stvaritev nespoštljivca skupnega ja pa performans. Po zdravi pameti povprečno vzgojenega pa je storjeno v obeh primerih pritlehno in zavrženo dejanje. Grafitarji se pod varnim okriljem teme “umetniško razmetavajo” po pročeljih hiš, za katere jim pri vzdrževanju in obnovi nikdar ni bilo treba dodati niti eura, praznoglavi performator pa ustvarja na, že od tuje roke ustvarjenem. Performans “umetnik” svoje nizke strasti in politično nasprotovanje zavija v umetniško stvaritev, pa če tudi je opažen samo pod pogojem, da ustvari nek javni odziv, ki je večini žaljiv in odklonilen. Mislim, da bi strokovno oceno taki kvazi umetnosti morala podati tako policija, kot tožilstvo.
    O predsedniku pa ni vredno. Moralna avtoriteta z dvojno moralo. Do volitev bo še treba potrpeti.

  7. SE še spominjate , kako zelo se je angažirala policija , ko je nekdo polil z minijevo barvo Kardeljev spomenik revoluciji v LJUBLJANI ! ?

Comments are closed.