Najdragocenejše, najbolj krhko

1

Jezusova molitev na koncu zadnje večerje – recimo ji kar oporoka, saj gre za njegove tako rekoč zadnje besede – je namenjena njegovim učencem, ker je to njegova najpomembnejša zapuščina, ki jo je pustil na svetu. Resnično, to niso nauk, čudeži, zapovedi; največ, kar je Kristus ustvaril na svetu in kar mu je najdragocenejše, je namreč skupnost učencev. »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva« (Jn 17,11).

Krhek zaklad

Verjamem, da ni pomembnejše stvari v vsem krščanstvu kakor edinole ta, najpomembnejša svetinja: skupnost, izročena na milost in nemilost povsem drugačnemu svetu, filozofiji, ki išče lastno korist in udobje, ki se naslanja na sebičnost in preživetje. Zato je Jezus razumel, da je to tudi najbolj krhka stvar, ki jo pušča za seboj: »Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta« (Jn 17,14). Krhkost njegove skupnosti je v tem, da prebiva sredi sveta, ki skupnost sovraži, in ker je njeno preživetje odvisno od odločitve posameznikov, da bodo živeli drugače.

Da je to izjemno težko, se lahko prepričamo iz prve roke. Če pogledamo naše krščanske skupnosti, so to vse kaj drugega kot družina, v kateri drug drugega spoštujemo, varujemo in si pomagamo, se pogrešamo in komaj čakamo, da se spet srečamo, v kateri soživimo življenje drug drugega. Bolj dajemo vtis, da smo slučajno iste veroizpovedi, da na enak način preživljamo nedeljske dopoldneve; nič drugače, kakor če bi bili člani planinskega, balinarskega ali katerega koli drugega društva. Res, svet tako uničuje skupnost učencev, da jih prepriča, da drug drugega ne potrebujejo zares, da skozi življenje najlažje pridejo sami, saj jim tako ne bo treba izkazovati ljubezni, ki je najtežja stvar naših skupnosti: odpuščanje, sprejemanje, spremljanje, opominjanje.

Varuhi skupnosti

Kristus je bil varuh te skupnosti. Dokler je bil na svetu, je skrbel zanjo, jo zbiral, z njenimi člani delil svoje življenje. Pred smrtjo to varstvo prepušča Očetu (Jn 12,12–13). Povejmo konkretno: to pomeni, da to skupnost preprosto izroča, jo prepušča svojim učencem z naročilom, naj bodo eno. In odslej je torej varuh te skupnosti Oče, ki to tudi ostane, dokler so v tej skupnosti njegovi sinovi in hčere – in zato bratje in sestre med seboj. To je tudi edina možnost, da krhka skupnost ostane.

To je Jezusova prošnja: da bi bili njegovi učenci bratje in sestre. Nekoliko majave besede, vem, tudi obrabljeno že zvenijo, čeprav ne bi smele. Zbuditi bi nas morale, nas spomniti, da smo vedno del istega telesa, saj »če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi« (1 Kor 12,26), da smo – ne samo po izbiri – varuhi svojih skupnosti, najdragocenejšega in najkrhkejšega, kar imamo. Kot majceno življenje vsega sveta nam leži v dlaneh, kot dojenček, za katerega vemo, da ga moramo varovati.

1 komentar

Comments are closed.