Začenja se druga faza velikega podviga slovenske države. Bančni stresni testi so javni in razkriti, potrebno je vzeti “pot pod noge” in se čim prej rešiti bremen nasedlih kreditov in slabih posojil. Plan, ki ga je predstavila slovenska vlada, je začel intenzivno teči po objavi stresnih testov. Najprej je svoje privoljenje k dokapitalizaciji treh največjih bank dala Evropska komisija: to se je zgodilo sredi prejšnjega tedna. Država je tako v ožilje NLB, NKBM in Abanko lahko vbrizgnila življenjsko limfo v višini 3 milijard evrov. Po tej prvi šok terapiji je na vrsti drugi, morda najbolj občutljiv del posega. Prenos slabih terjatev na slabo banko. Tudi ta del je bil sicer izveden s takojšnjo, “šok teorijo” konec prejšnjega tedna. Dobičkonosno upravljanje s prenesenimi terjatvami pa bo zahtevalo nekoliko več časa.
Zakaj slaba banka?
Slaba banka je eden od načinov, kako očistiti “onesnaženi bančni sistem”, kakršen je v Sloveniji. Gre dejansko za ad hoc ustanovljeno družbo, za katero stoji država. Logika v njenem ozadju pa je taka: banke, ki so motor pri zagonu državnega gospodarstva, morajo biti očiščene vse umazanije, ki se je tam nabrala v letih. Umazanijo predstavljajo netransparentno podeljeni krediti, “prijateljsko” poslovanje s privilegiranimi komitenti, nepreverjene garancije pri večjih posojilih in podobne nezdrave poslovne prakse. Ko se te umazanije nabere toliko, da se zabaše motor kreditiranja posameznih bank (kar je pravzaprav osnovna bančna dejavnost), je potrebno takoj posredovati, da greznica ne zalije države. No, v Sloveniji so kar nekaj časa živeli z zabasanimi greznicami. A najprej so si zatiskali nos, da ne bi vohali neprijetnih vonjav, kasneje so, ko je začelo zalivati, tudi zamižali na eno oko, češ da tega niso opazili. Intervencija je nastopila šele, ko se je oglasil evropski sosed in sam opozoril na nevzdržno stanje in na smrad.
Takrat je Slovenija na vrat na nos sestavila program, kako zaudarjajočo greznico očistiti. Potrebna je bila seveda šok terapija, ki bo po oceni Financ davkoplačevalce stala 5,9 milijarde evrov. Po dokapitalizaciji bank in prenosu slabih kreditov naj bi bil bančni sektor zasilno očiščen. Umazanija pa kljub vsemu še vedno ostane in jo je potrebno predelati in po možnosti reciklirati, da ne bo onesnaževala okolja še naprej. In na tem mestu stopita v ospredje vloga in pomen slabe banke. Če sklenemo torej: zakaj slaba banka? Zato, da po šok terapiji takojšnjega očiščenja bank na daljši rok skuša “sanirati” tudi vso umazanijo (slabe kredite), ki je zabasala bančni motor. Misija nemogoče slabe banke je torej “rehabilitacija slabih kreditov”, ki naj bi se kasneje kot navadne terjatve prodale na trgu.
Kako bo delovala slaba banka?
Prenos slabih terjatev z bank na slabo banko ima svojo dinamiko. Ocena slabih terjatev v treh največjih bankah je znašala 4,5 milijarde evrov. A to je ocena pred slabitvijo: gre za nerealno oceno o vrednosti terjatev, kot so bile ocenjene ob podpisu kreditnih pogodb. V postopku stresnih testov je bilo ocenjeno, da je njihova dejanska vrednost 1,7 milijarde evrov. Slaba banka bo za to ceno odkupila slabe terjatve od bank: v prvi fazi naj bi NLB prejela 711 milijonov evrov, NKBM pa 411 milijonov evrov. Kupnino bodo dobili v obliki državnih obveznic, ki jih bodo nato lahko zastavile pri ECB v zameno za posojila z nizkimi obrestnimi merami. Šlo bo torej za donosen posel za banki: od države bodo prejemali višje donose za obveznice, kot pa bodo znašali stroški zadolževanja, ki ga bodo odplačevali ECB. Na ta način bodo banke na račun svojih slabih terjatev celo profitirale.
Medtem bo slaba banka pregledala slabe terjatve, ki jih je prejela od bank (za to si je vzela 6 mesecev), jih spravila na realno tržno vrednost in jih skušala prodati na trgu. Po pisanju Financ naj bi slaba banka terjatev ne konvertirala v lastništvo, niti naj ne bi kot upnica družb pošiljala v stečaj. Kredite naj bi po tej logiki preprosto skušala prodati na trgu in iz teh prodaj unovčiti zneske.
Česa so se že rešile banke?
Prvi prenosi slabih terjatev so bili že izpeljani. Gre za terjatve pomembnejših podjetij, predvsem takih, ki so pustila največjo luknjo in ki so (bila) najbolj na medijski tapeti. Pri Financah so izpostavili predvsem dve skupini podjetij. Prva zajema nestrateške naložbe za banke. To so gradbeništvo, ki je tudi najbolj zadolžena panoga v Sloveniji (poleg propadlih SCT, Primorja in Vegrada, je tukaj na primer tudi Energoplan, eden od graditeljev Stožic). V to kategorijo spada tudi transportno podjetje Adria airways, ki je sicer državni letalski prevoznik, a ima za sabo že večletno slabo poslovanje. Nazadnje so tu finančni holdingi (Sava, ACH). V drugo kategorijo spadajo podjetja, ki so še pri življenju, a enostavno ne morejo odplačevati kreditov. Najpomembnejši so Merkur, Mercator in Pivovarna Laško.
Gre za bremena, ki jih banke enostavno niso več uspele prenašati. Potem ko si je ta bremena naložila država (po slabi banki), je žogica spet na strani bank: ponovno bo potrebno zagnati kreditno aktivnost, a tokrat pametno in premišljeno. Še enega vala krize, kakršno že sedaj doživlja, bi Slovenija ne preživela.
