Skrivnost razodetja

3
vir: ountaintopministriesworldwide.wordpress.com

Narava razodetja je nekaj, kar besede ne morejo črkovati, kar človeški jezik nikoli ne bo zmožen opisati. Za govor o razodetju velja; bolj kot so besede opisne, manj ustrezen je opis. Besede, s katerimi je prerok želel izraziti svoje izkušnje niso bile fotografije, ampak ilustracije, niso bili opisi, ampak pesmi. Psihološka rekonstrukcija prerokovega dela je, potemtakem, nič več kot poskus, da bi na podlagi pesmi poskušali narisati fotografsko podobo obraza. Beseda »razodetje« je eksklamacija; ni opisni, temveč kazalni termin. Bolj kot na odslikavo nekega dogodka kaže na njegov pomen. Zato poglavja v Svetem pismu, ki popisujejo Sinajski dogodek, ne smemo brati kot sistematično teologijo. Njihov namen je slavljenje skrivnosti in seznanjanje z dogodkom razodetja in ne razlaganje le-tega. Vsak opis dogodka razodetja v empiričnih kategorijah bi ustvaril karikaturo. Zato je to, kar celotno Sveto pismo trdi, dejstvo, da se razodetje je zgodilo. O tem kako se je zgodilo, poroča v besedah, ki so izzivajoče, sugestivne in spominjajoče.

To lahko uprizorimo, če primerjamo svetopisemski citat »Bog je rekel: ‘Bodi svetloba!’ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3) s fiktivnim »Gospod Smith je rekel: ‘Prižgimo luči!’«. Slednji posreduje točno določeno situacijo, medtem ko prvi vzbuja notranji odziv na nedoločen pomen. Drugi opisuje fiziološko in psihološko dejanje, prvi pa opisuje skrivnost. S tem želi vzbuditi čut za čudenje; obstajajo namreč duhovna dejstva, ki jih ni mogoče reducirati na raven besednega izražanja, saj so izven dosega vsakršne upodobitve ali ubeseditve. Ni bilo namreč bistveno to, ali se je Božja volja posredovala preko medija zvoka, glasu; bistveno je bilo to, da se nam je dala prepoznati.

 

Odprava antropomorfizmov

Predstavljati si razodetje kot fizičen ali psihičen dogodek v preteklosti, pomeni sprevračati njegovo bistvo in zavračati njegovo skrivnost. Primerjati razodetje s psihofizičnim dogodkom je kakor primerjati Boga s telesnim bitjem. Nek hasid, pravi izročilo, je po predavanju o tem, kako veličasten in vzvišen je Bog filozofov, dejal: »Če bi bil Bog res takšen, kakor si ga predstavljaš, jaz ne bi verjel v Njega.« Naše predstave so lahko zelo plemenite in vzvišene, vendar kakor hitro postanejo opisne, tj. definirane, Boga omejijo in silijo v kalupe našega lastnega  dojemanja in razumevanja. V nobenem drugem primeru naš um ni tako nezadosten, kakor takrat, ko poskuša opisati Boga. Isto velja za razodetje. Ko ga opisujemo, definiramo, se nam njegovo bistvo izmakne.

Človek se nagiba k temu, da bi Bogu pripisal človeško podobo; nagiba se k temu, da bi o razodetju razmišljal kot o psihofizičnem dogodku. Aksiom bibličnega razmišljanja pa pravi: Bog, ki je ustvaril svet, ni kakor svet, ki ga je ustvaril. Ustvariti si natančno podobo Boga ali njegovih dejanj, je kakor zanikati Njegov obstoj. Ni vsa resničnost materialna; vsi dogodki niso zaznavni čutom našega telesa. Ni samo uho, s čimer človek lahko sliši. Ni samo fizični zvok tisti, ki lahko doseže duha človeka. Vodilni predstavniki judovske misli nas opominjajo in svarijo pred upodabljanjem govorečega Boga, ali pred mislijo, da glas Boga proizvajajo govorni organi.

Zaman bi bil vsak poskus rekonstrukcije skrivnostnih okoliščin v katerih se je beseda Boga dotaknila prerokove duše. Kdo bi lahko odkril Božje podatke ali sestavil koščke doživetja, ki je bilo lastno Mojzesu? Prerok teh podatkov ni zapustil. Vse, kar imamo, je prerokova gotovost. Vse, kar imamo je Knjiga in vse kar lahko storimo je, da poskusimo začutiti neizrečeno v izrečenem, nezapisano v zapisanem. Kar bomo začutili, je za nas nepredstavljivo, tako kot je bilo neverjetno za tistega, ki je bil dogodku priča. Ne moremo ga zaobjeti v celoti. Nanj lahko samo odgovorimo. Ali odgovor zavrnemo. Naš cilj zato ni v iskanju definicije, temveč v tem, da bi se naučili, kako občutiti. Kako občutiti voljo Boga v zapisanih besedah. Bistvo intuicije ni v motrenju tega, kar je opisno, temveč v občutju tega, kar je nepopisno. Samo preko naše dovzetnosti za nepopisno vodi pot do skrivnosti razodetja. Ko Sveto pismo poroča o razodetju na Sinaju, ki so ga ljudje »videli« in »slišali«, ne poroča o očeh, ki so videle ali o ušesih, ki so slišala, temveč, tako Heschel, o duhovni percepciji.

 

Avtor besedila je Abraham Joshua Heschel, naslov celotnega dela se glasi God in Search of Man, A Philosophy of Judaism. Prevedel in uredil Samo Skralovnik.

3 KOMENTARJI

  1. Piše v prvi vrstici, da je to: »Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Sporočil ga je po svojem angelu svojemu služabniku Janezu.« Torej je to Jezusovo razodetje, v smislu, da pripada Njemu, ker je On ta, ki razodeva. In On je tudi tisti, ki je razodet.
    Kmalu lahko vidimo, da nam knjiga govori o antikristu, pokaže nam Božjo sodbo, kakor tudi vso katastrofo, ki se bo zgodila na Zemlji, pokaže nam tudi veliki Babilon na zelo slikovit način. Ampak najbolj pomembno za nas je Razodetje Jezusa Kristusa. Če vidimo vse drugo, a izpustimo Jezusa Kristusa, smo zgrešili bistvo Razodetja.
    Kako potrebujemo Razodetje Jezusa Kristusa. »Velika napaka mnogih profesorjev je ta, da jim je Jezus samo lik na papirju. Vsekakor več kot mit, a navsezadnje le oseba z megleno preteklostjo, zgodovinska osebnost, ki je živela pred mnogimi leti, delala občudujoča dela, zaradi katerih smo rešeni, a nekdo, ki je daleč od tega, da bi bil živ, tukaj prisoten in svetla realnost.« (Spurgeon)
    V prvi vrstici je tudi naveden pomemben razlog, zakaj nam je Bog sploh dal Razodetje Jezusa Kristusa. »Da bi pokazal svojim služabnikom«. Torej je dal Razodetje, da bi nekaj pokazal in ne nekaj skrival. To je namreč apocalypse – razodetje in ne apocrypha (nekaj skritega).
    In pokazal naj bi mu nekaj, kar se more vsak čas zgoditi. In, da se bo zgodilo hitro. Se pravi, da je to preroška knjiga, ki pravi, da se bo nekaj zgodilo. Opisuje stvari, ki se bodo zgodile hitro. »Kajti čas je blizu.« (Raz 1,3)
    In tu pridemo do naslednjega. Nekateri pravijo, naj se s tem ne ukvarjamo, ker je to lahkomiselno. Ampak, če je bilo Bogu toliko do tega, da nam je o tem spregovoril, bi se morali tudi mi potruditi in poslušati, mar ne?

  2. Spoštovani “janeznd”,

    hvala za vaš komentar. Vaše besede podpišem.

    Dovolite samo opombo, da zgornje besedilo ne predstavlja mnenja prevajalca, niti (nobenega) krščanskega gledišča. Avtor besedila je “pravoveren” jud, zato prispevek želi ponuditi določeni aspekt gledišča, ki je lasten našim starejšim bratom v veri …

    Lepo pozdravljam.

Comments are closed.