Vstopamo v veliki teden, ki za kristjane po vsem svetu predstavlja vrhunec leta. V tem času se med drugim spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Kako lahko te dogodke dojamemo kot največji izraz ljubezni Boga do človeka?
Sv. Pavel pojasnjuje, da Božjih skrivnosti ni oznanjal drugače, kakor tako da je ljudem pripovedoval oznanilo križanega Jezusa. Ob tem pripomne, da je tistim, ki se zanašajo na človeško moč in modrost, to oznanilo nekaj norega. Kako namreč verjeti človeku, ki pravi, da je Božji Sin, in obljublja večno življenje ter se po njem celo zgodijo čudeži, pa konča tako bedno!? Pavel trdi, da lahko veličino tega spoznajo le tisti, ki prejmejo Božjega Duha. Poleg tega je Bog po Pavlovem mnenju s tem, ko je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, osramotil tiste, ki prisegajo na človeško modrost; ko je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, je osramotil tiste, ki se zanašajo na človeško moč; in ko je izbral tisto, kar je na svetu zaničevano, je osramotil tiste, ki se ponašajo sami s sabo.
Jezusova prostovoljna pot na križ je odraz največje solidarnosti z nami in našimi občutki strahu, izdaje zaupanja, zavrženosti, nemoči, bolečine, obupa … Obenem nas je s to prostovoljno žrtvijo »odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo,« pravi sv. Pavel. Če bi nas namreč Bog presojal le po postavi, bi bili vsi kot grešniki obsojeni. Da bi nas rešil tega prekletstva, se je ponižal in sam postal človek ter kot povsem nedolžen nase prevzel posledice naših grehov. Za nas je postal greh, je ta teden v svoji jutranji pridigi poudaril papež Frančišek. Po njegovem je skrivnost križa ravno v tem, da nas Bog tako ljubi, da sam sebe poniža in postane greh. Po Jezusovih ranah na križu se namreč odpuščajo naši grehi, se zdravijo naše rane. Zato kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu, po Frančiškovem mnenju ni razumel, kaj pomeni biti kristjan.
Razumsko si je te stvari mogoče bolj ali manj jasno predstaviti. Navadno pa jih bolje dojamemo, če jih lahko povežemo s svojimi konkretnimi izkustvi. Starši ali skrbniki npr. zelo dobro poznajo občutke, misli in hrepenenja, s katerimi se soočajo, kadar je njihov otrok bolan, sploh če gre za kako zelo hudo bolezen. Na mnoge načine si prizadevajo, se odpovedujejo in žrtvujejo, da bi se otrok pozdravil. Mar v tem ni najbolj izražena njihova ljubezen do otroka?
Navsezadnje je spoznanje skrivnosti križa, ki je skrivnost ljubezni, predvsem Božji dar. Naj še posebej v velikem tednu upamo prositi za ta dar.
