Skrito mesto na gori

Ob velikem šmarnu si še vedno ne morem kaj, da se ne bi spomnil obeleževanja tega praznika pred desetletjem in več. Na površini je bil  takrat na Brezjah nekakšen Catholic Pride. Nadpastir v lepi baročni opravi je brez dlake na jeziku povedal vsem, kar jim gre. Vsaj tako smo mislili. Nekaj let tudi jaz. Še posebej, ko se je potem vsako leto vsulo iz vseh časopisnih topov.

Lepe parole lepo gorijo

A če se v naši domovini marsikomu kolca po tistih vendarle davnih časih in tistem odločnem možakarju, sam na omenjeno folkloro mislim z nelagodjem. Pokazalo se je pač, da so bile visoko doneče parole morda lepe in so imele določeno motivacijsko moč. Vendar je bilo za njimi malo vsebine. Ko je eden bolj klenih slovenskih duhovnikov pred mesecem dni objavil nekakšen program, kaj vse bi bilo na Slovenskem treba storiti za dvig narodne in zgodovinske zavesti, sem kot katoličan zardel. Moral sem namreč priznati, da slovenska katoliška skupnost kot celota v uresničevanju tega programa ni niti korak pred slovensko družbo. V bistvu ji je uspelo nemogoče: uspelo ji je zaobiti opozorilo svojega ustanovitelja in se skriti, čeravno bi morala biti mesto na gori. Tako pa je predvsem v soočanju s svojo in slovensko preteklostjo v 20. stoletju skoraj docela omagala. In se razen fraz v okviru brezjanskega Catholic Pridea ni prebila dlje od udobne poti plavanja s tokom, ki je izrazito kazal v prilagajanje stari miselnosti, starim centrom moči in starim vzorcem obnašanja.

Slabo recimo poznam ozadje nedavnega obiska predsednika države pri skavtih v Šmihelu. Sklepam lahko le, da je predsednik videl v njem dobrodošel predvolilni nastop. Kar je njegova legitimna pravica. Kaj so v dogodku videli organizatorji, ne vem.  Iz nekaterih užaljenih komentarjev na posamične kritike lahko sklepam, da je bila v ozadju neznanska želja ugajati. Pokazati, da katoličani v tej družbi nis(m)o nič drugačnega, ampak ljudje, ki s(m)o se sposobni prilagoditi vsemu in vsakomur. In zdi se, da je takšna želja v precejšnji meri  sooblikovala večino zadnjih dvajsetih let.

Ne verjamemo v pravljice 

Tudi delovanje strank, ki so si katolištvo posebej pisale na zastavo. Nisem med tistimi, ki bi posebej objokovali dejstvo, da trenutno ni v prvi politični ligi nobene izmed njih. Če niti večina najaktivnejših katoličanov ne čuti potrebe po tem, da bi dala glas takšni stranki, omenjeno verjetno kaže, da je njihov položaj v družbi boljši, kot je bil pred desetletjem ali dvema.  Kljub temu se včasih začudim, kako zlahka in brez večjega vznemirjanja je katoliška skupnost sprejela njihov izpad v drugo ali za kak trenutek celo v tretjo ligo. No, če je kaj hude krvi že bilo, se je žolč kmalu razlil po nekem hudobnem Grosupeljčanu.

Le redkim pa je prišlo na misel, da je bila prav mešanica strahu, da bi v njih prepoznali “klerikalno seme”, in občasnih napadov ekshibicionizma tista, ki je odgnala volivce. Saj je pomenila stopicljanje za družbo v bistvenih vprašanjih naše preteklosti in prihodnosti. Nekoliko zaostreno bi lahko rekel, da dobršen del katoliške skupnosti kot vso slovensko družbo slovo od rdeče zvezde v njenih negativnih razsežnostih šele čaka. Takrat kot katoličani hkrati ne bomo čutili neustavljive potrebe po dokazovanju, da v bistvu nimamo nič s pogoltno Cerkvijo, da  se nam odpiranje “ideoloških tem” gabi, da se za nas ne bi nič spremenilo, četudi bi kdo našel dokončen dokaz, da Jezus iz Nazareta ni nikoli živel, in da na veliki šmaren gremo k maši zaradi babice in ne, ker bi res verjeli v pravljico o Marijinem vnebovzetju.