Stališče Katoliške Cerkve do izhodišč Urada Vlade RS za verske skupnosti za pripravo Zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnosti
Prispevek dr. Andreja Sajeta, generalnega tajnika Slovenske škofovske konference, za javno tribuno, ki jo je 15. novembra 2010 organiziral Urad vlade RS za verske skupnosti. Celotno besedilo.
Izhodišča za pripravo Zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnostih (ZVSS), ki jih je 27. 10. 2010 objavil Urad Vlade RS za verske skupnosti (UVS), nimajo strokovne podlage v odločbi o oceni ustavnosti Zakona o verski svobodi (U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010)…
Izhodišča ZVSS so v nasprotju s konceptom verske svobode, kot ga pozna Ustava Republike Slovenije (URS) in kot ga opredeljuje U-I-92/07-23. Svoboda vere poleg pozitivnega in negativnega vsebuje tudi individualni in kolektivni vidik. ZVSS pa se omejuje samo na kolektivni vidik, s čimer bo področje verske svobode pod-normirano oz. bo na navedenem področju nastala pravna praznina. Individualni vidik svobode vere je na podlagi 16. člena URS ustavna pravica posebnega ranga, kar primarno zahteva zakonsko normiranje. ZVSS po naravi stvari ne more nadomestiti veljavnega ZVS, saj ta ureja vse štiri in ne zgolj enega vidike svobode vere…
Obravnavanje široke palete svetovnonazorskih združenj, kamor ne bi sodila le združenja, ki povezujejo posameznike z 41. členom URS varovanih prepričanj (prim. U-I-92/07, tč. 75: »filozofske ali ideološke teorije oziroma miselne sisteme, ki razlagajo človeka, njegovo bistvo in svet,« in katerih »notranje in zunanje lastnosti kažejo na njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost«) v isti skupini z verskimi skupnostmi, bi pomenilo znižanje ravni pravnega varstva.
Po URS je urejanje kolektivnega vidika svobode vere (in drugih prepričanj) podvrženo drugačnim pravilom kot interesno, gospodarsko idr. povezovanje (npr. dopustno omejevanje interesnega združevanja iz razlogov nacionalne varnosti, ki pri verskem združevanju ni dovoljeno; zahteve po preglednosti finančnega poslovanja gospodarskih subjektov zaradi zagotavljanja nadzora nad opravljanjem pridobitne dejavnosti, ki pri verskih skupnostih v okviru ustavno varovane avtonomije ni dovoljen). Ker veljavni ZVS skupaj z ostalimi področnimi zakoni ne pušča odprtega nobenega vidika verske svobode in svobode združevanja, njegove spremembe niso potrebne. Prvi odstavek 7. člena ZVS namreč omogoča registracijo tako teističnih kot ateističnih skupnosti. Agnostične skupnosti se lahko registrirajo v skladu z ZDru-1, splošnokoristne skupnosti v skladu z zakonodajo o zavodih in ustanovah, pridobitne skupnosti pa v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah. USRS v odločbi U-I-92/07 ni zavzelo stališča, da mora biti tudi svetovnonazorskim združenjem zagotovljen enak obseg notranje avtonomije kot cerkvam in drugim verskim skupnostim. Cerkve in druge verske skupnosti so nosilke svobode vere prav kot skupnosti, ker šele svobodno delovanje v skladu z lastnimi pravili (versko obredje in drugo versko delovanje, ki ga v štirih elementih našteva tudi prvi odstavek 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah) zagotavlja svobodo vere posameznikov, povezanih vanje (prim. tč. 90 in tč. 91, v povezavi s tč. 79). Da bi takšni razlogi obstajali tudi pri vseh vrstah svetovnonazorskih združenj, ki bi se na podlagi skromnih zahtev, predvidenih v izhodiščih UVS, lahko registrirale v skladu z novim zakonom, iz stališč USRS ne izhaja. Prav tako ni razvidno, da bi se v primerjalnem pravu pokazala potreba po takem posebnem urejanju.
