Majhni, pretrpljeni in izmučeni deklici brez imena!
Ura je že zelo pozna. Ne morem spati ne moliti. Spal sem, ko si ti trpela. Molil sem, ko si ti jokala. Imel sem opravke, ko si ti umrla. Nikdar te nisem videl. Ne poznam tvojega imena.
Rodila si se, da bi te ljubili. Gotovo imaš ime, da bi te poklicali. Sedaj si odšla, brez ljubezni in brez imena – pretrpljena in izmučena, majhna deklica. Molk okrog tebe je goltal tvojo bolečino. Stene okrog tebe so dušile tvoj jok. Ostala si sama. Nikogar ni bilo, ki bi te vzel v naročje, te stisnil na srce, obrisal solze in smrkav nosek. Nihče te ni videl ne opazil. Si pretiho jokala? Ali si sploh lahko jokala? Nismo navajeni tihega joka. Navajeni smo kričanja, groženj in pesti. Samo to slišimo. Samo na to se še ozremo, ker se bojimo. In zato smo tiho, brezbrižni in zagrenjeni, v nemoč potopljeni – jezni, ker nihče ne sliši našega joka in našega kričanja.
Pretrpljena in izmučena majhna deklica brez imena, Bog te je vzel v svoje naročje. Kaj si v nebesih misliš o nas? Pohujšali smo te. Smo še vredni tebe in drugih otrok? Na Božjih kolenih si spoznala, da nisi sama med majhnimi, pretrpljenimi in izmučenimi otroki. Na milijone vas je. Vaša kri se meša s krvjo Boga, ki teče s križa. Kdaj bo tega konec?
Danes si vsem draga, deklica brez imena. Nekaj zakonov v prid otrokom in stvar bi naj bila urejena. Tebe in mnogo drugih otrok pa več ni. Kaj bo z nami, deklica od nas prezrta in od Boga sprejeta? Z Božjega naročja nas gledaš. Več ne trpiš. Več ne jokaš. Tvoje srce varno počiva v Božjem Srcu. V nebesih ti je dobro, zelo dobro. Bodi usmiljena do nas, majhna mučenica. Odpusti nam! Prosi Boga, naj nam pomaga, da vendar že enkrat postanemo bolj ljudje.
Ura je že krepko čez polnoč. Kmalu bo dan. Novi ljudje, nove dolžnosti so pred menoj. Naj bo vse to s teboj, majhna deklica brez imena.
Vir: www.skofija-sobota.si.
