Poslovil se je škof Metod Pirih (1936–2021), ki je želel biti vsakomur blizu

0

V Vipavi, kjer je živel zadnja leta, je 23. marca 2021 umrl upokojeni koprski škof Metod Pirih. Vsi, ki so bili v tesnejših stikih z njim, so poudarjali njegov prijazen, vesel, krotak, a kljub temu pokončen značaj. Vsem spominom nanj je skupno tudi to, da je bil rad z ljudmi, da si jih je zapomnil po imenih.

Msgr. mag. Metod Pirih je bil rojen 9. maja 1936 pri Kačarjevih v vasi Lokovec kot drugi od osmih otrok in bil istega dne tudi krščen. Oče je bil po drugi svetovni vojni pismonoša. Doma pa so imeli tudi majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. V družini je bilo osem otrok: pet sestra in trije bratje – v dveh generacijah, kot so se radi pošalili: pet jih je bilo rojenih pred drugo vojno, trije po njej. Sestra Milica je postala benediktinka na Cresu z imenom sestra Sholastika.

Metod Pirih je bil rojen v številni kmečki družini, naprej v šolo je šel na očetov predlog

Osnovno šolo je v letih 1943 do 1949 obiskoval v domačem kraju. Gimnazijo je obiskoval v malem semenišču v Pazinu, kjer je leta 1956 tudi maturiral. V koledarju Celjske Mohorjeve leta 2016 so zapisali, da se je spominjal dneva, ki ga je zaznamoval za vse življenje:

»Z očetom sta kosila v senožeti, ko ga je vprašal, če bi šel študirat. Trinajstletni fant, žejen znanja, ni okleval z odgovorim. ‘Pri tistih letih nisem imel razčiščenega duhovniškega poklica, bil sem sicer ministrant, tudi bratranec je bil v semenišču, toda o duhovniškem poklicu nisem razmišljal. Mislim, da me je oče poslal v malo semenišče v Pazin tudi zato, da bi me obvaroval pred takratno politično evforijo. Odločitev za poklic je prepustil meni. Za vpis je posredoval župnik Franc Širaj, pazinsko malo semenišče pa je bilo takrat edino v Jugoslaviji. Za vstop so veljali še drugačni pogoji: vsak od nas je moral s sabo prinesti kaj za v lonec: fižol, krompir, kar je pač premogla njegova družina.’

Od očeta je dobil namig, pobudo, nikakor pa ne prisile. ‘Enako moram reči, da nihče od sorodnikov ni silil vame, pustili so mi svobodno odločitev. Po drugi strani pa nisem bil ne kot bogoslovec ne kot duhovnik in tudi zdaj ne kot škof deležen kakšnega sorodstvenega privilegija. Mama je ob mojem imenovanju za škofa celo dejala, da nisem nič posebnega, da sem enak drugim duhovnikom, in ni verjela imenovanju, dokler ni o njem prebrala v Družini.’«

Med novo mašo, ki je bila velik praznik za celo faro, je nenadoma zmanjkalo elektrike

Po maturi je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na Teološko fakulteto. Po prvem letniku bogoslovja je odslužil dve leti vojaške službe. Med služenjem vojaškega roka se je spoprijateljil z Jožetom Žvanutom iz Podrage; z njim in njegovo družino ga je vse življenje vezalo trdno prijateljstvo. Leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik takratne goriške administrature. Njegovo novomašno geslo je bilo: »Molimo drug za drugega, da se zveličamo

V oddaji Naš gost na Radiu Ognjišče, ki so jo predvajali ob dvajsetletnici njegove škofovske službe, je povedal, da ga je navdihnil jezuit p. Edmund Böhm na duhovnih vajah pred posvečenjem. Prav na dan njegove nove maše 7. julija 1963 je umrl takratni ljubljanski nadškof Anton Vovk. Nova maša je bila velik praznik za vaščane, bilo pa je tudi nekaj nevšečnosti: kljub lepemu vremenu je po kdo ve kakšnem naključju zmanjkalo elektrike. Toda vaški fantje so se znašli in okvaro popravili kar sami.

Metod Pirih je bil kaplan v Solkanu, nato škofov tajnik, študij v Rimu, spiritual v ljubljanskem bogoslovju, potem pa škof

Najprej je bil nastavljen za kaplana v Solkanu. Po smrti apostolskega administratorja Mihaela Toroša ga je novi škof Janez Jenko vzel za tajnika. Očitno sta se ujela, saj je to delo opravljal kar deset let, nakar je leta 1974 šel na podiplomski študij na Papeško teološko fakulteto Teresianum v Rim, kjer je leta 1976 magistriral iz duhovne teologije. V tem času je bival v Sloveniku kot večina slovenskih teoloških študentov. Po končanem študiju je bil osem let spiritual (duhovni vodja) bogoslovcev v Ljubljani, nakar ga je škof Jenko poklical nazaj na škofijo v Koper za generalnega vikarja, od leta 1984–1986 je bil voditelj pastoralne službe v Kopru in župnijski upravitelj župnije Podgorje.

Leta 1985 je bil imenovan za škofa pomočnika s pravico nasledstva, posvečen je bil 27. maja v koprski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral: »Vate zaupam.« Škof  ordinarij je postal 16. aprila 1987, svojemu nasledniku Juriju Bizjaku pa je škofijo predal 23. junija 2012, stopil v pokoj ter se naselil v skromnem stanovanju v okviru dijaškega doma Škofijske gimnazije v Vipavi.

Njegov način vodenja škofije je bil dialoški. Posvetoval se je s svetovalci, strokovnjaki, duhovniki, pa tudi drugimi. Odločitev ni sprejemal na hitro, ampak je zadeve rad dobro premislil. Nekateri so mu očitali, da je premalo odločen, a se je znal potegniti za resnico, ko je bilo treba.

Tako je nekajkrat odločno nastopil v obrambo slovenstva na Primorskem, se jasno postavil proti igralništvu in se uprl diktatu kapitala v Cerkvi in tako koprsko škofijo obvaroval pred finančnimi malverzacijami.

Škof Metod Pirih odločitev ni sprejemal na hitro, bile so tehtne in so prinesle rezultate

Proti koncu svoje službe škofa ordinarija je nekatere pomembnejše dosežke naštel, kot je zapisano v Koledarju CMD 2016: »Zgradili smo novo škofijsko gimnazijo, dijaški dom, zanimanje zanjo je veliko … Postavili smo dom za ostarele duhovnike v Šempetru pri Gorici. Ustanovljeni sta bili dve župniji (Koper-Sv. Marko ter Kozina-Hrpelje), imeli smo dve zasedanji za duhovno in pastoralno prenovo škofije, s svojimi izkušnjami in izsledki smo pomagali pri pripravi plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Leta 1990 smo dobili škofijsko Karitas, štiri leta kasneje studio Radia Ognjišče v Kopru. Leta 2000  je škofija dobila tudi pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka, s čimer se je organizacija ter delovanje škofije izboljšalo na področju birm, vizitacij ter drugih opravil.«

Ko je jeseni leta 1990 sodeloval na škofovski sinodi v Rimu, ki je govorila o duhovnikih, je v nastopu pred sinodalnimi očeti poudaril, da škof lahko marsikaj prepusti svojim sodelavcem. Mnogo stvari lahko zaupa drugim. Nekatere bodo lahko celo usposobljeni ljudje opravili bolje od njega ali pa bo njihova pomoč škofu izredno dobrodošla pri vodenju škofije. Sinodalnim očetom pa je položil na srce, naj sami skrbijo za osebni stik z duhovniki, saj so ti škofovi najožji sodelavci. To je v času svoje službe tudi sam delal. Zlasti je obiskoval bolne duhovnike doma ali v bolnišnicah, skrbel za redne stike z drugimi duhovnik in bogoslovci. Tudi v pokoju je redno obiskoval ostarele duhovnike v domu starejših Pristan v Vipavi, poleg njih pa obiskuje tudi druge stanovalce doma.

Za škofa Piriha je vedno veljalo, da je človek blagega značaja. Tako je označen celo v udbovskih arhivih.

Škof Pirih si je prizadeval za spoštovanje ljudi različnih prepričanj. Nikoli ni izzival, ampak se je trudil resnico umirjeno povedati in se izogibal, da bi koga žalil ali prizadel. Žal ni doživljal samo pozitivnih odzivov na to svojo držo. Zelo ga je bolelo, da smo bili prav na južnem delu njegove škofije priče nekaterim grobim izpadom sovraštva do vernih in Cerkve (zažig križa v Strunjanu, vezanje zvonov v zvoniku stolne cerkve v Kopru). Prav tako ga je bolelo, da škofija, ki jo tako ljubi, izumira. Hudo mu je bilo, ko je gledal statistike župnij in celih območij v škofiji, kjer so zabeležili več smrti kakor rojstev. S skrbjo je opazoval, kako se je zmanjševalo število duhovnikov in bogoslovcev.

Napisal je več člankov s področja duhovne teologije ter izdal nekaj knjig z duhovno vsebino: Z veseljem služiti Bogu, Spreobrnite se in verujte evangeliju, Pisma duhovnikom za veliki četrtek. Poleg člankov je objavljenih veliko pogovorov s škofom Pirihom v časopisih ter na radiu in televiziji.

Pogreb pokojnega škofa je bil v četrtek, 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja. Pogrebna maša je bila v cerkvi Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi, somaševanje je vodil koprski škof Jurij Bizjak. V nagovoru med mašo je povedal tudi: »Vztrajno je zaupal Bogu in ljudem, imel je poslušno srce za Boga in za ljudi. Odlikoval se je po jasnosti, po izražanju, odločnosti, doslednosti, modrosti in velikem zaupanju. Kot pastir je vztrajno zbiral družino svoje črede in posvečal svojo skrb tudi manj vernim in oddaljenim. S posebno ljubeznijo je vedno spremljal vse duhovnike in bogoslovce, veliko mislil nanje, se jih spominjal za godove in rojstne dneve.«

Metod Pirih je pokopan na Sveti Gori

Spregovoril je tudi ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava in se pokojnemu škofu zahvalil za pogum, ki ga je pokazal z ustanovitvijo gimnazije in pripadajočega dijaškega doma. V imenu primorskih duhovnikov se je od njega poslovil dr. Rafko Valenčič:

»Besedi prijatelj si dal polno veljavo, ko si nas poslušal, se zanimal za naše življenje in delo, osebne zadeve in pastoralne izkušnje. Izražal sočutje in razumevanje človeške krhkosti, da bi tudi sami kot dobri pastir čutili s tistimi, ki so preizkušani, nemočni in slabotni. Kako drugače razumeti tvoje besede, ki si jih namenjal svojim duhovnikom ob neposrednih srečanjih, praznikih, na veliki četrtek, ob naših osebnih godovih in praznikih. Dobri pastir pozna svoje ovce in one poznajo njega. Ti si nas poznal, ker si nas spremljal z ljubeznijo in naklonjenostjo, razumevanjem in sočutjem. Ne samo duhovnike in bogoslovce, ampak tudi vernike, poznal si njihova imena, veselje in bremena. Nisi jih poznal samo po obrazih, ampak tudi po njihovih stremljenjih duš in src.«

Apostolski nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich je izrekel sožalje škofiji Koper, domačim, prijateljem in znancem. »Vrnil se je k Očetu po polnem duhovniškem in škofovskem življenju. Izkusil je mnogo veselja in trpljenja. Rad se spominjam srečanja z njim in njegovega nasmeha.«

Po maši je bil pokojni škof Metod prepeljan na Sveto Goro, kjer je pokopan v grobnici za glavnim oltarjem, kot je želel.

Vir informacij in fotografij: Radio Ognjišče